Jedro

Tožeča stranka (snaha denacionalizacijskega upravičenca) ne more biti stranka v konkretnem postopku denacionalizacije. Do dedovanja bo prišlo šele po tem, ko bo odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna. Dedovanje bo izvedeno po zakonu, kar pomeni, da tožeča stranka kot snaha denacionalizacijskega upravičenca ni v krogu zakonitih dedičev, oporočno dedovanje pa ni izkazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1418/98-8 z dne 16.2.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 23.3.1998, s katero je ta ugodila pritožbi Slovenskega odškodninskega sklada, d.d. (zavezanca v denacionalizacijskem postopku) in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 24.11.1997 in vrnila zadevo upravnemu organu prve stopnje v nov postopek. Upravni organ prve stopnje je z navedeno dopolnilno odločbo odločil, da se denacionalizacijskemu upravičencu pok. J.(J.) C. prizna odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v višini 10.569 DEM, kot odškodnina za podržavljeno zemljišče parc. št. 833, sedaj del parc. št. 432, vl. št. 1112 k.o. V. in da je Slovenski odškodninski sklad d.d. dolžan v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice P.C.B., skrbnici za posebne primere.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je tožeča stranka, ki je vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja podržavljenega pok. J.C., katerega snaha je, upravičena za vložitev zahteve.

Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) daje v 15. členu v primerih, ko so upravičenci za denacionalizacijo mrtvi ali razglašeni za mrtve, upravičenje za uveljavljanje pravic po tem zakonu njihovim pravnim naslednikom. Če denacionalizacijski postopek v primerih iz 15. člena ZDen sproži pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca, mora pravno nasledstvo po denacionalizacijskem upravičencu verjetno izkazati. Izkazati mora predvsem, da ima pravni naslov za dedovanje, tj. da mu je denacionalizacijski upravičenec z oporoko zapustil denacionalizirano premoženje, če gre za dedovanje po oporoki, ali da je v določenem krvnem ali osebnem razmerju z denacionalizacijskim upravičencem, če gre za zakonito dedovanje. V obravnavani zadevi denacionalizacijski upravičenec ni napravil oporoke, zato bi bila tožeča stranka upravičena vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka le, če bi bila zakonita dedinja po denacionalizacijskem upravičencu. Po 15. členu ZDen se pravno nasledstvo praviloma presoja po pravu Republike Slovenije. Po Zakonu o dedovanju (Uradni list RS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 13/94, 40/94, v nadaljevanju ZD) so zakoniti dediči potomci in zakonec pokojnika v prvem dednem redu, starši in zakonec pokojnika v drugem dednem redu ter dedi in babice pokojnika v tretjem dednem redu (11., 14., 18. člen ZD), po vstopni pravici pa vstopajo na mesto zakonitega dediča njegovi potomci. Po presoji sodišča prve stopnje snaha ni dedič nobenega dednega reda in tudi po vstopni pravici ne vstopa na mesto zakonitega dediča. Tožeča stranka kot snaha denacionalizacijskega upravičenca ni dedovala po njem, ampak po svojem možu, sinu denacionalizacijskega upravičenca in ni pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca. Zmotno je mnenje tožeče stranke, da je upravičenost dokazala s tem, da bi dedovala po denacionalizacijskem upravičencu, po predhodnem dedovanju njegovega dediča, njenega pokojnega moža. Po presoji sodišča prve stopnje na pravilnost odločitve v tem upravnem sporu ne more vplivati že izveden zapuščinski postopek, po pok. J.C. ml., na katerega se tožeča stranka sklicuje. Pravilno je stališče tožene stranke, da tožnica ni dedovala po denacionalizacijskem upravičencu in je v tem razmerju tudi treba presojati njeno upravičenost za sprožitev denacionalizacijskega postopka.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija navedeno sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov kršitve materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. V pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Sklicuje se na 60. člen ZDen in navaja, da je iz določbe tega člena jasno razbrati, da je po načelu vstopne pravice v vsakem primeru dedinja po denacionalizacijskem upravičencu. Status stranke v postopku ji je bil priznan tudi v drugih denacionalizacijskih postopkih. Na podlagi določb ZD ima pravico zakonitega dedovanja v konkretnem primeru, saj ZDen v 15. členu ne govori o dedičih, temveč o pravnih naslednikih, tožeča stranka pa je v vsakem primeru pravna naslednica po pok. denacionalizaciskem upravičencu, čeprav je njegova snaha. Kot v tožbenih navedbah, izkazuje svojo dedno pravico in s tem pravico nastopiti kot stranka v tem denacionalizacijskem postopku, s sklepom o dedovanju, v zapuščinski zadevi po pok. J.C. ml. (njenem možu), po katerem je dedovala premoženje, ki ga je pok. mož dedoval po svojem očetu, J.C. st., in je tako, po njenih navedbah, z vstopno pravico posredna dedinja po pok. denacionalizacijskem upravičencu.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

ZDen v 2. odstavku 61. člena določa, da imata pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Za pravno nasledstvo se šteje, da je verjetno izkazano, če vlagatelj zahteve to izkaže z listino, iz katere izhaja, da je bil že določen za dediča ali, da izkaže sorodstveno razmerje do upravičenca (prejšnjega lastnika premoženja). Iz predloženih spisov, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja, da oporočno dedovanje ni izkazano, niti ni izkazano sorodstveno razmerje tožeče stranke do upravičenca. Glede na določbo 78. člena ZDen, da se dedovanje po umrlem (denacionalizacijskem upravičencu) uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, bo do dedovanja predmetnega premoženja prišlo šele po tem, ko bo odločba o denacionalizaciji podržavljenega premoženja postala pravnomočna. Dedovanje bo izvedeno po zakonu. Pri dedovanju na podlagi zakona, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožeča stranka, kot snaha upravičenca, ni v krogu zakonitih dedičev. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more biti stranka v konkretnem postopku denacionalizacije kot pravna naslednica upravičenca.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pritožbena navedba, ki jo je tožeča stranka uveljavljala že kot tožbeno navedbo, saj se tožeča stranka sklicuje na zapuščinski postopek, v katerem je dedovala po svojem pok. možu in ne po upravičencu in v katerem je bilo predmet dedovanja drugo premoženje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.