Jedro

1. Če delodajalec delavcu, ki je bil pri njem že zaposlen s krajšim delovnim časom po PZ, sklenjeni za določen čas, ponudi sklenitev PZ za določen čas za polni delavni čas, ni potrebno objaviti prostega delovnega mesta (7. alinea 1. odstavka 24. člena ZDR). Zato ne pride v poštev zakonska domneva iz 54. člena ZDR, da se šteje, da je sklenjena PZ za nedoločen čas, ker naj bi bila PZ za določen čas zaradi neobjave prostega delovnega mesta sklenjena nezakonito.

2. Po izteku PZ s krajšim delovnim časovm, je tožena stranka pripravila novo PZ za določen čas s polnim delovnim časom, ki je tožnik ni podapisal, čeprav je po tej pogodbi nastopil delo. Ker tožena stranka s tožnikom nikoli ni imela namena skleniti PZ za nedoločen čas in je tožniku ponudila le PZ za določen čas, prav tako pa so obstajali pogoji po 52. členu za sklenitev PZ za določen čas (začasno povečan obseg dela), niso izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZDR za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki IV tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 101.263,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2004 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki s polovičnim delovnim časom na delovnem mestu inštruktorja vožnje A, B in H kategorije do 31.12.2003 in da ji gredo vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pri toženi stranki do navedenega datuma in da ji mora tožena stranka obračunati in izplačati plačo oziroma nadomestilo plače za delovno mesto inštruktorja vožnje A, B in H kategorije, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečnega neto zneska plače od zapadlosti do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo.

Sklenilo je, da s pravnomočnostjo te sodbe preneha veljati začasna odredba po sklepu št. 199/2003-5 z dne 10.10.2003. Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki plačilo stroškov pritožbe. Nepravilna in pravno zmotna je presoja sodišča, da med pravdnima strankama ni obstajala skladna volja za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas in da zaradi tega ni prišlo do transformacije delovnega razmerja.

Tožnik je delal v soglasju s toženo stranko vseh 30 dni v septembru in bil šele 1.10.2003 pozvan k prenehanju opravljanja dela in izročitvi vseh delovnih sredstev. Volja za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas je obstajala tudi v mesecu avgustu, saj bi drugače šlo v juliju le za dogovor med strankama za novo zaposlitev za določen čas od 1.9.2003 do 31.12.2003. V tem primeru bi morala tožena stranka novo potrebo prijaviti najmanj na zavod za zaposlovanje in upoštevati minimalne roke objave potrebe po delu in roka za prijavo. Sodišče se zmotno sklicuje na 4. odstavek 23. člena Zakona o delovnih razmerjih in

5. alineo 1. odstavka 24. člena Zakona o delovnih razmerjih, da delodajalcu ni bilo potrebno javno objaviti potrebe po delu za čas od 1.9.2003 do 31.12.2003. Izjema od javne objave je mogoča zgolj in samo v primeru zaposlitve za nedoločen čas in nikakor tudi ne v primeru zaposlitve za določen čas. Sodišče je tudi odločilo v nasprotju z načelom obličnosti pogodbe o zaposlitvi, saj se po 10. členu Zakona o delovnih razmerjih domneva, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, če ni bila sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela za določen čas.

Minimalno, kar bi sodišče moralo od delodajalca zahtevati, da bi vsaj dne 28.8.2003 predložil pisni predlog pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je verjelo priči B., da se je tožnik izogibal vročitvi pogodbe, ni pa ocenilo te izjavo s tožnikovo, ki je izpovedal, da je bilo potrebno po pravilih delodajalca vsaj enkrat do dvakrat na teden javiti se na sedežu v pisarni. Tožena stranka je od tožnika zahtevala redno opravljanje dela v septembru in je opravil celo 220 delovnih ur. Materialnopravno zmotno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na izpoved S. B., da je bil pooblaščen zgolj za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Potrebno je tudi upoštevati, da se delavca zaposluje primarno za nedoločen čas in za polni delovni čas in da je pri toženi stranki obstajala stalna potreba po delu tožnika. Sodišče tudi pri odločitvi ni upoštevalo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94), po kateri delovno sodišče ni vezano na postavljeni tožbeni zahtevek in se je pri svoji odločitvi sklicevalo na 2. člen Zakona o pravdnem postopku. V škodo tožeče stranke pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prezrlo, da je bila pridružena tudi zadeva prvotno vodena pod opr. št. Pd 217/03, kjer je tožnik izpodbijal resnost in utemeljenost krivdnega odpovednega razloga in je v zadevi uspel. Pritožbeno sodišče naj tudi preveri, ali je tožena stranka imela primerna in zakonita pooblastila za zastopanje v tem postopku.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, da je o glavni stvari pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, da pa je napačno uporabilo določbe ZPP pri odločitvi o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari in na pritožbene navedbe le še dodaja: Zmotno je pritožbeno navajanje, da bi sodišče moralo odločati mimo postavljenega zahtevka ter da zanj niso veljale določbe 2. člena ZPP, temveč bi moralo upoštevati določbe ZDSS, kot specialnega predpisa, po katerih delovno sodišče ni vezano na postavljen tožbeni zahtevek. Stališče pritožbe je zmotno. Po določbi 1. odstavka 14. člena ZDSS se v postopku pred delovnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, v kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Drugačne določbe ima 23. člen ZDSS v primeru, kadar delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokočno odločitev delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, v teh primerih delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka, če ga postavi, pa sodišče nanj ni vezano. V takih primerih mora tožba vsebovati navedbo odločbe zoper katero se uveljavlja sodno varstvo. Kako sodišče odloči v takih primerih, je bilo določeno v

24. členu ZDSS. Navedene določbe ZDSS, ki je prenehal veljati z

31.12.2004, so bile vezane na delovno-pravno ureditev v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji), ki je imela drugače urejen postopek varstva pravic delavcev, predviden je bil dvostopenjski postopek. Poleg navedenega je potrebno ugotoviti, da je prejšnji koncept delovnopravne zakonodaje temeljil na drugačnih razmerjih in ni bil dosledno izpeljan pogodbeni princip delovnih razmerij.

Z uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002 - Ur. l. RS, št. 42/2002) s 1.1.2003, ki materialnopravno ureja tudi sporno razmerje, je v celoti uveden pogodbeni princip delovnih razmerjih in tudi ukinjeno dvostopenjsko varstvo pravic delavcev pri delodajalcu. Zato za sporna razmerja, ki temeljijo na določbah novega ZDR, niso uporabljive določbe 23. člena ZDSS, kot se to zmotno zavzema tožnik. Tudi v primeru, da bi šlo za sporno razmerje, ki bi nastalo pred uveljavitvijo novega ZDR, pa bi bilo sodišče ravno tako vezano na tožbeni zahtevek, saj sodišča nikoli niso imela pravne podlage, da tožnikom - delavcem priznajo več kot ti zahtevajo s tožbenim zahtevkom, kot se sedaj očitno zavzema tožnik. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbe 2. člena ZPP in odločilo v okviru tožbenega zahtevka. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izvedene dokaze, ko je ugotovilo, da sta se stranki dogovarjali za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi po poteku prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene od 1.3.2003 do 31.8.2003. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik v septembru 2003 opravljal delo pri toženi stranki brez pogodbe o zaposlitvi, zato je bila podana domneva iz 54. člena ZDR, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo, da gre za zakonsko domnevo in da je dopustno dokazovati, da domneva ne velja. Tožena stranka je namreč vseskozi trdila, da sta se s tožnikom dogovarjala za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, in sicer naj bi šlo le za vprašanje, ali bosta sklenila pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas ali za polovični delovni čas, kot je tožnik delal v obdobju od 1.3.2003 do 31.8.2003. Tožnik je namreč do 31.8.2003 delal pri drugem delodajalcu za polovičen delovni čas in za polovičen delovni čas pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zato v zvezi z vprašanjem dogovora o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi od 1.9.2003 dalje izvajalo dokazni postopek, na podlagi katerega je zaključilo, da je tožena stranka vseskozi ponujala sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas do konca leta 2003. Tak dokazni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen in ni v nasprotju z zakonskimi določbami, kot se to zmotno zavzema tožnik. Po izrecni določbi 4. alinee 1. odstavka 24. člena ZDR namreč lahko delodajalec sklene pogodbo o zaposlitvi brez javne objave, če gre za zaposlitev za določena čas, ki po svoji naravi traja največ tri mesece v koledarskem letu in tudi v primeru, če gre za zaposlitev s polnim delovnim časom osebe, ki je bila pri delodajalcu zaposlena s krajšim delovnim časom, kot je to določeno v 7. alinei. Glede na navedene zakonske določbe tako ni mogoče zaključiti, da zgolj zaradi tega, ker tožena stranka ni prijavila potrebe po delu zavodu zaposlovanje, pomeni, da je imela namen skleniti pogodbo o zaposlitvi s tožnikom za nedoločen čas.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poklonilo vero izpovedi priče S. B., kako je bilo z dogovarjanjem za podpis pogodbe o zaposlitvi za določen čas in tudi, da so bili razumni razlogi na strani tožene stranke, da je dopustila tožniku, da je delal tudi po 31.8.2003, ko je potekla prejšnja pogodba o zaposlitvi in preden je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Nenazadnje se izpoved ujema tudi z listinskimi dokazi, ki jih je predložila tožena stranka.

Ne držijo pritožbene navedbe, da se je tožena stranka v mesecu septembru 2003 strinjala, da je tožnik pri njej zaposlen za nedoločen čas. Tožena stranka je namreč takoj, ko je prejela dopis odvetnice tožnika, odreagirala in pojasnila tudi njegovi pooblaščenki celoten potek dogodkov in jasno nasprotovala sklenitvi delovnega razmerja na nedoločen čas.

Glede na vse navedeno je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, kot se to zavzema tožnik. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožena stranka pripravila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki pa je tožnik ni podpisal oziroma je s podpisom pogodbe odlašal, nato pa preko odvetnice zahteval vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas, zato niso nastopili pogoji po določbi 54. člena ZDR, da bi se štelo, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Poleg navedenega pa sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, ker naj bi bile izkazane trajne delovne potrebe po delu tožnika. Tožena stranka je namreč delo pridobivala na podlagi razpisanih tečajev in je bila količina dela odvisna od prijavljenih kandidatov. Zato trenuten obseg dela ne izkazuje trajne potrebe po delu, kot se to neutemeljeno zavzema tožnik.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z nepravilnim zastopanjem tožene stranke, saj je toženo stranko zastopala pooblaščenka, ki je predložila veljavno pooblastilo za zastopanje pred sodiščem v skladu z določbo 98. člena ZPP. Pooblastilo je odvetnici dal predsednik odbora in upravnega odbora dr. M. B. in zanj podpredsednik C. H.. Da pooblastila ni izdala upravičena oseba, ker naj bi bil predstavnik društva D. N., je pritožbena novota, ki je ni mogoče več upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP), saj se tožena stranka sklicuje na dopise, ki naj bi jih prejela 21.1.2004 in 21.11.2003, torej bi lahko ta dejstva navajala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

Glede na vse navedeno je tako pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da so utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje spregledalo, da je moralo odločati o celotnih stroških postopka, kamor sodi tudi že pravnomočno končan del. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremenilo in tožniku priznalo sorazmerni del potrebnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje glede na uspeh z začasno odredbo in ugotovitvijo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.10.2003 nezakonita in ugoditvijo tožbenemu zahtevku, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki s polovičnim delovnim časom do 31.12.2003 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tako znaša prisojeni del stroškov v zvezi z ugodenim delom tožbenih zahtevkov, upoštevaje določbe Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003), ki določa nagrade za postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči v tar. št. 15, skupaj 740 točk, upoštevaje vrednost točke 110,00 SIT in 20 % DDV skupaj 97.680,00 SIT in del stroškov kilometrine v znesku 3.583,00 SIT, tako da znašajo skupaj stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku

101.263,00 SIT. Za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo podlago v določbi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom

154. člena ZPP in 155. členom ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspel le v neznatnem delu, za kar je imelo podlago v določbi 1. odstavka

165. člena ZPP.