Jedro

Ker KZ izrecno določa, da se kazen zapora prestaja v zavodu za prestajanje kazni zapora ter da se pri pogojnem odpustu obsojenec odpusti s prestajanja kazni, je logičen zaključek, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora. Iz tega razloga se čas pogojnega odpusta ne všteje v kazen, izrečeno po 47. in 2. odst. 48. čl. KZ.

Da se čas pogojnega odpusta ne všteje v novo enotno kazen, je razvidno tudi iz določbe 6. odst. 110. čl. KZ. Ta določba bi bila nesmiselna in se nikoli ne bi mogla uporabiti, če bi se pri preklicu pogojnega odpusta tudi čas pogojnega odpusta štel kot čas prestajanja kazni, saj bi bila pri takem tolmačenju zakona v času preklica pogojnega odpusta - po njegovem preteku - kazen vedno že v celoti prestana. Po prestani kazni pa pogojnega odpusta ni mogoče preklicati.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obsojeni Z.M. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru kot prvostopnega sodišča s soobsojencema P.R. in A.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Obsojenemu Z.M. je bila na podlagi 1. odstavka 196. člena KZ izrečena kazen 2 leti zapora. Po 1. odstavku 110. člena KZ je prvostopno sodišče preklicalo temu obsojencu pogojni odpust s prestajanja kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 26.5.1995 in po 2. odstavku 48. člena KZ v zvezi s 3. odstavkom 110. člena KZ izreklo, da se ne izreče enotna kazen in se v izrečeno kazen ne všteje del izrečene kazni po prej navedeni sodbi, ki je obsojenec še ni prestal. V izrečeno kazen pa je bil obsojencu vštet po 1. odstavku 49. člena KZ čas prebit v priporu od 30.4.1999 dalje.

Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbama obsojenega Z.M. in njegovega zagovornika ter prvostopno sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obdolženemu Z.M. kazen, določeno za kaznivo dejanje pod točko 1. prvostopne sodbe, znižalo na 1 leto in 6 mesecev zapora in mu nato po 3. odstavku 110. člena v zvezi z 2. točko 2. odstavka 47. člena KZ, upoštevaje še neprestani del prej izrečene kazni zapora v trajanju dveh let iz preklicanega pogojnega odpusta (od 1.8.1997 do 30.7.1999), izreklo enotno kazen 3 leta zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prestan v priporu od 30.4.1999 dalje. Obsojenec prestaja izrečeno kazen v Zavodu za prestanje kazni zapora v Kopru.

Vrhovni državni tožilec A.R. je vložil v korist obsojenega Z.M. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 1.12.1999 spremeni tako, da se obsojenemu Z.M. šteje v že prestano kazen tudi čas pogojnega odpusta od 1.8.1997 do 28.4.1999. Vložnik v zahtevi navaja, da je bil obsojeni Z.M. s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici obsojen na 10 let zapora, ki je bila z odločbo Predsednika Republike Slovenije z dne 16.12.1996 znižana za dve leti. S prestajanja te 8 letne zaporne kazni je bil obsojenec na podlagi odločbe Komisije za pogojni odpust Ministrstva za pravosodje z dne 15.7.1997 pogojno odpuščen 1.8.1997, pogojni odpust pa bi, če ga sodišče ne bi preklicalo, potekel 30.7.1999. Obsojeni je obravnavano kaznivo dejanje storil v času pogojnega odpusta, to je 28.4.1999, zaradi česar mu je bil pogojni odpust preklican, Višje sodišče v Kopru pa je čas, za katerega je bil določen pogojni odpust, to je od 1.8.1997 do 30.7.1999, štelo v celoti za neprestani del prej izrečene kazni. Po mnenju vložnika je treba vprašanje, ali se obsojencu v izrečeno enotno kazen šteje poleg časa, ki ga je dejansko prebil na prestajanju prejšnje kazni zapora, tudi čas, ki ga je prebil na pogojnem odpustu, ocenjevati z razlago 109. in 110. člena KZ. Ti dve določbi o pogojnem odpustu in preklicu pogojnega odpusta sta uvrščeni med temeljne določbe o izvrševanju kazenskih sankcij. Glede na določbo 1. odstavka 107. člena KZ obsojenci prestajajo kazen zapora v zaprtih, polodprtih in odprtih zavodih za prestajanje kazni zapora, glede na takšne oblike prestajanja kazni, pa kot dodatno obliko izvrštive kazni zapora sodi tudi pogojni odpust, določen po 1., 2., 5. ali 6. odstavku 109. člena KZ. Čas, prebit na pogojnem odpustu, se zato obsojencu šteje kot čas prestajanja kazni.

Obsojeni Z.M. v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevi ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, čeprav jo je vložnik utemeljil s podobnimi razlogi, kot jih je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji sodbi z dne 2.10.1996. Nobenega dvoma ni, da predstavlja pogojni odpust obliko izvrševanja kazenske sankcije zapora, saj so ustrezne določbe o pogojnem odpustu vsebovane v 10. poglavju KZ z naslovom Temeljne določbe o izvrševanju kazenskih sankcij. S potekom časa pogojnega odpusta, če le ta ni bil preklican, se šteje, da je bila izrečena kazen zapora v celoti izvršena. Toda to še ne pomeni, da sta "izvrševanje kazni zapora" ter "prestajanje kazni zapora" dva povsem identična pojma, oziroma da se šteje, da obsojenec tudi v času, ko se nahaja na pogojnem odpustu, "prestaja kazen zapora".

Da obsojenci v času, ko se nahajajo na pogojnem odpustu, niso na prestajanju kazni, kažejo tako jezikovna kot tudi pomenska, logična in zgodovinska razlaga določb 107., 109. in 110. člena KZ. V 1. odstavku 107. člena KZ je namreč določeno, da obsojenci prestajajo kazen zapora v zaprtih, polodprtih in odprtih zavodih za prestajanje kazni zapora. V 109. členu KZ, ki ureja pogojni odpust, pa je določeno, koliko kazni mora obsojenec prestati, da se ga sme odpustiti s prestajanja kazni na pogojni odpust. Ker zakon izrecno določa, da se kazen zapora prestaja v zavodu za prestajanje kazni zapora ter da se pri pogojnem odpustu obsojenec odpusti s prestajanja kazni, je logičen zaključek, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora.

Po določbi 4. odstavka 109. člena KZ se obsojenca pogojno odpusti, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Če obsojenec, ko je na pogojnem odpustu, tega pričakovanja ne izpolni in stori kaznivo dejanje, se pogojni odpust sme, ob določenih pogojih pa tudi mora, preklicati. Zato bi bilo v nasprotju z namenom pogojnega odpusta, če bi se v primeru preklica pogojnega odpusta tudi čas pogojnega odpusta štel kot čas prestajanja kazni. Preklic pogojnega odpusta je urejen v 110. členu KZ. V 3. odstavku tega člena je določeno, da kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 47. in 2. odstavku 48. člena KZ, pri tem pa vzame kot določen tisti del kazni, ki je obsojenec še ni prestal. Ta določba je vsebinsko enaka določbi 3. odstavka 35. člena prej veljavnega Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77), oziroma 3. odstavku 57. člena še pred tem veljavnega jugoslovanskega Kazenskega zakonika (KZ-59). Do uveljavitve sedaj veljavnega KZ ni bilo sporno, da se je pri preklicu pogojnega odpusta obsojencu v izrečeno novo kazen vštela le kazen iz prejšnje obsodbe, ki jo je do pogojnega odpusta prestal, ni pa se mu vštel tudi čas pogojnega odpusta, saj je zakon izrecno določal, da se čas pogojnega odpusta ne všteje. V 3. odstavku 110. člena sedaj veljavnega KZ pa ni več dostavka, kot je bil v 3. odstavku 35. člena KZ-77 in 3. odstavku 57. člena KZ-59, da "čas pogojnega odpusta pa se mu ne všteje". Zakaj je bil ta dostavek v veljavnem KZ izpuščen iz obrazložitve predloga (osnutka) KZ ni razvidno. Po mnenju Vrhovnega sodišča pa zgolj na podlagi tega ni mogoče sklepati, da je bil zakonodajalčev namen, da se pri preklicu pogojnega odpusta tudi čas, ko je bil obsojenec na pogojnem odpustu, šteje kot čas prestajanja kazni. Če bi bilo temu tako, bi morale biti ustrezno spremenjene tudi že citirane določbe 1. odstavka 107. ter 1. in 2. odstavka 109. člena KZ, predvsem pa bi moral biti v celoti črtan 6. odstavek 110. člena KZ, ki določa, da če stori obsojenec v času pogojnega odpusta kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojnega odpusta, pa se to s sodbo ugotovi šele po njegovem preteku, se sme pogojni odpust preklicati najpozneje v 1 letu, odkar je čas pogojnega odpusta pretekel. Ta določba bi bila namreč povsem nesmiselna in se nikoli ne bi mogla uporabiti, če bi se pri preklicu pogojnega odpusta tudi čas pogojnega odpusta štel kot čas prestajanja kazni, saj bi bila pri takem tolmačenju zakona v času preklica pogojnega odpusta kazen vedno že v celoti prestana. Po prestani kazni pa pogojnega odpusta ni mogoče preklicati.

Napadena sodba pritožbenega sodišča, ki je obsojenemu Z.M. čas iz preklicanega pogojnega odpusta štela kot neprestani del prej izrečene kazni zapora, je glede na navedene razloge zakonita. Ker očitana kršitev kazenskega zakona ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.