Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so bile posledice zapustitve azilnega doma tožniku povedane v urdu jeziku, ki je njegov materni jezik in da je s tem, ko je zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se namenil v Italijo, podana okoliščina iz 2. alineje 84.a člena ZMZ-1, ki kaže na nevarnost pobega.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Hkrati je odločila, da je tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce v Postojni od 17. 10. 2022 od 13.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 13.40 z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Dne 13. 10. 2022 ga je obravnavala Policijska postaja Ilirska Bistrica. Na kraju je prosil za mednarodno zaščito in policistom povedal, da je njegova ciljna država Nemčija. Izpolnjen je bil tudi registracijski list, pri čemer je bil v jeziku, ki ga razume, seznanjen, da samovoljna zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki pomeni vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji, vlagatelja namere pa se lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je 16. 10. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito. Istega dne okoli 16.00 ure je bil obravnavan s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana in je ponovno podal namero za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je tožnik navedel, da je želel živeti z očetom, ki je v Španiji, zaradi česar je zapustil izvorno državo. Po podani nameri je zapustil sprejemne prostore azilnega doma in odšel na železniško postajo, da bi tam srečal prijatelje, ki so prihajali. V Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija. V primeru tožnika je bila ciljna država Španija. Posledice zapustitve azilnega doma so mu bile povedane v urdu jeziku, ki je njegov materni jezik. Prav tako so mu bile pojasnjene s strani socialnega delavca ob sprejemu v azilni dom, kjer se tudi sicer nahaja ogromno gradiva v različnih oblikah z osnovnimi informacijami v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, med drugim tudi o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma. S tem, ko je zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se namenil v Italijo, je podana okoliščina iz 2. alineje 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki kaže na nevarnost pobega. Iz depeše Policijske postaje Ilirska Bistrica izhaja, da je navajal, da mu je bila ciljna država Nemčija oziroma Španija in da v Sloveniji za zaščito ne bi zaprosil, če ne bi bil prijet s strani policijske patrulje. Tožnik tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito v Srbiji, Bosni in Hercegovini ali na Hrvaškem. Za tožnika je razpisan tudi osebni razgovor, na katerem bo imel možnost dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Brez osebnega razgovora odločitve ni mogoče izdati.

3. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce in ne v azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila.

4. Tožnik v tožbi navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero naj bi bilo tisto dejstvo, ki ga ima tožena stranka namen ugotavljati, posledično pa ni izkazana vzročna zveza, po kateri bi bil izrek ukrepa omejitve gibanja potreben za ugotavljanje tega dejstva. Tožena stranka svoj argument temelji na obveznosti izvedbe procesnega dejanja in sicer osebnega razgovora, ne govori pa o ugotavljanju dejstev. Navedbe tožene stranke, da je tožnik zapustil azilni dom in naj bi to avtomatično pomenilo tudi, da naj bi poskušal zapustiti Republiko Slovenijo, predstavljajo nevarno širjenje dikcije naštetih okoliščin, ki naj bi predstavljale nevarnost pobega po 84. a členu ZMZ-1. Nadalje pavšalno in arbitrarno zavzame stališče, da naj bi se tožnik namenil v Italijo. Zgolj dejstvo, da je omenil, da je ob prihodu v Evropo želel v Španijo, še ne pomeni poskusa zapustitve Republike Slovenije. Dejstvo, da je tožnik zapustil azilni dom, pri čemer je v prošnji za mednarodno zaščito navajal, da je bila njegova ciljna država Španija, se nikakor ne more šteti za poskus zapustitve Republike Slovenije. Tožnik je pri podaji prošnje izrecno navedel, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji, pri čemer ni nikoli rekel, da ima še vedno namen iti v Italijo oziroma v Španijo. Poleg tega se tožena stranka ne more na splošno sklicevati, da dva varnostnika in receptor v azilnem domu nista dovolj, kajti nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

5. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da je v tožbi izkazal, da niso podani pogoji za odvzem prostosti. Tožnik se v omejenem prostoru zelo slabo počuti, kršena mu je pravica do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke, sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa in pri njem vztraja. Razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive. Tožnik je azilni dom samovoljno zapustil in nameraval oditi v Španijo, da bi se tam pridružil očetu. Do ostalih tožbenih navedb se tožena stranka ne opredeljuje, jih pa prereka. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 27. 10. 2022 vpogledalo v upravni in sodni spis in v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je prostore azilnega doma zapustil dvakrat. V Centru za tujce se slabo počuti, drugače je v redu. Hrana je v redu in tudi soba je v redu, vsak dan gre lahko za pol ure na svež zrak. Slabo počutje je povezano z glavoboli, prej teh težav ni imel. V Republiki Sloveniji bo počakal na odločitev o njegovi prošnji. Počuti se ogroženega in tudi v Grčiji se je počutil ogroženega, ker ima v Pakistanu težave z nekaterimi ljudmi. V Grčiji so ga napadli in se boji, da se bo to zgodilo tudi tukaj. Napis na registracijskem listu v urdu jeziku je drugič prebral, prvič pa ne. V sprejemnem centru v azilnem domu ni opazil plakatov in zloženk, da bi bil seznanjen s pravicami in dolžnostmi.

9. V izpodbijanem sklepu se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje določilo 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi tudi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. ZMZ-1 v 84. a členu določa, kdaj so podane tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Med drugim je taka okoliščina tudi ta, če je prosilec predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (2. alineja 84. a člena ZMZ-1). Glede navedenih zakonskih razlogov za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke in zato ne bo ponavljajo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bile posledice zapustitve azilnega doma tožniku povedane v urdu jeziku, ki je njegov materni jezik in da je s tem, ko je zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se namenil v Italijo, podana okoliščina iz 2. alineje 84. a člena ZMZ-1, ki kaže na nevarnost pobega.

10. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero naj bi bilo tisto dejstvo, ki ga ima namen tožena stranka ugotavljati, posledično pa naj ne bi bila izkazana vzročna zveza, po kateri bi bil izrek ukrepa omejitve gibanja potreben za ugotavljanje tega dejstva. V sklepu namreč piše, da je za tožnika razpisan osebni razgovor, na katerem bo imel možnost dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. Navedeno je, da so tožnikove izjave v prošnji izrazito posplošene in pomanjkljive in jih mora zato pristojni organ razjasniti in podrobneje ugotoviti. V sklepu je navedeno, da je treba ugotoviti, ali je tožnikova slaba ekonomska situacija namerno povzročena s strani določenih subjektov in je zato potrebno izvesti osebni razgovor. Le s pridobitvijo zadostnih podatkov bo lahko tožena stranka pridobila celostno sliko konkretnega primera. Tožena stranka je tako v zadostni meri obrazložila, kaj ima namen ugotavljati in je tako sklep v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Povsem logično je, da tožena stranka vnaprej ne more ugotoviti, katera dejstva se bo ugotavljalo v osebnem razgovoru, saj je ravno zaradi tega osebni razgovor potreben.

11. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da iz navedb tožene stranke ne izhaja, da bi tožnik poskušal zapustiti Republiko Slovenijo. V sklepu je navedeno, da njegov namen, da bi zapustil Slovenijo, izhaja iz njegovih izjav, da je želel v Italijo in nato v Španijo. Iz zapisnika o osebnem razgovoru, opravljenem v zvezi z omejitvijo gibanja, izhaja, da je tožnik na vprašanje, kam je bil namenjen, ko ga je prijela policija v Kopru, odgovoril, da v Italijo. Rekel je, da je bil njegov namen priti do očeta, ki je v Španiji. Iz navedenih odgovorov očitno izhaja, da je tožnik imel namen zapustiti Republiko Slovenijo. Res je, da je tožnik pri podaji prošnje izrecno navedel, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji, vendar pa temu ni mogoče slediti, ker njegova ravnanja kažejo, da je imel drugačen namen, saj je dvakrat zapustil azilni dom.

12. V zvezi s tožbeno navedbo, da se tožena stranka ne more na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in receptor v azilnem domu nista dovolj in da s tem ni zadoščeno kriterijem sorazmernosti in nujnosti ukrepa ter da se morajo okoliščine nanašati na samega prosilca, pa sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni oprla zgolj na to, kakšen je način varovanja v azilnem domu, ampak se je sklicevala tudi na osebne okoliščine, ki se tičejo samega tožnika. V izpodbijanem sklepu je tako navedeno, da je tožnik večkrat samovoljno zapustil prostore azilnega doma in da je njegova ciljna država Španija (str. 2 in 3 sklepa). Način varovanja v azilnem domu torej ni edini razlog, zakaj se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce in ne na prostore azilnega doma. Tožnik je s svojim ravnanjem že izkazal nevarnost pobega in je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Sorazmernost ukrepa je po presoji sodišča izkazana. Tožnika je tožena stranka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je zapustil. Zaradi tega je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost. 13. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

14. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

15. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

16. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce slabo počuti in da mu je kršena pravica do osebne svobode, kar predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da mu je poseženo v osebno svobodo in da se slabo počuti ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Ker težko popravljiva škoda s temi navedbami ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.