Jedro

Upnica je zahtevala izdajo ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje med strankama. Takšno začasno odredbo je dopustno izdati v zavarovanje nedenarne terjatve le (v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov), če so kumulativno izpolnjene še nadaljnje predpostavke, tj. da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, če te škode ni mogoče odvrniti drugače, kot le z izdajo takšne začasne odredbe, in če začasna odredba ne bi nedopustno posegla v dolžničin pravni položaj s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče več odpraviti.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja ustavno pravico do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju upničine ustavne pravice do zasebne lastnine in dolžničine do sodnega varstva pa pretehta slednja, saj ima pritožnica v primeru morebitnega izvršilnega postopka možnost uveljavljati pravne ugovore, ki jo ščitijo pred morebitno zlorabo teh institutov s strani dolžnice. Stališče pritožnice je pravno in življenjsko nevzdržno, saj bi tako lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami.

Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, ter da imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upničin predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Dolžniku se prepove vložiti predlog za izvršbo za izterjavo terjatev iz naslova plačila varščine ali plačila spornih stroškov iz Najemne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu opr. št. SV 001/19, Najemne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu opr. št. SV 002/19, Najemne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu opr. št. SV 003/19, Najemne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu opr. št. SV 004/19, Najemne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu opr. št. SV 006/19, Najemne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu opr. št. SV 007/19, Najemne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu opr. št. SV 009/19, Najemne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu opr. št. SV 010/19. 2. Dolžniku se prepove voditi postopek izvršbe oziroma opravljati kakršnakoli druga procesna dejanja zaradi izterjave terjatve iz najemnih pogodb iz 1. točke tega sklepa do pravnomočne rešitve gospodarskega spora, ki se bo na Okrožnem sodišču v Ljubljani vodil po tožbi upnika.

3. V primeru, da dolžnik ne bo upošteval prepovedi iz tega sklepa, se dolžniku izreče začetna denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki se izterja po uradni dolžnosti, ter se hkrati izda nov sklep, s katerim sodišče izreče novo višjo denarno kazen, če dolžnik ne umakne predloga za izvršbo ali še nadalje krši prepoved iz 1. točke.

4. Začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe izdane v gospodarski zadevi, ki se bo na Okrožnem sodišču v Ljubljani vodila po tožni upnika. Upnik bo tožbo na naslovno sodišče vložil v roku 30 dni od izdaje sklepa o začasni odredbi.

Dolžnik je dolžan upniku plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.“

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnica je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je navedla, da bo v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa o začasni odredbi vložila tožbo zaradi ugotovitve neobstoja dolžničine terjatve, in sicer spornih stroškov iz najemnih pogodb. Pojasnila je, da je s prejšnjo najemodajalko sklenila osem najemnih pogodb za najem poslovnih prostorov, sklenjenih v notarskem zapisu. Te nepremičnine je nato kupila dolžnica ter je tako vstopila tudi v obstoječa najemna razmerja. Dolžnica upnici po upravnici poleg nesporne najemnine in stroškov iz najemnih pogodb obračunava še stroške, za katere v najemnih pogodbah nima podlage in ki jih upnica ves čas zavrača. Te stroške je dolžnica neutemeljeno pobotala z delom varščine, ki jo je vplačala upnica. Ker se je upnica z najemnimi pogodbami v primeru delnega črpanja varščine zavezala varščino doplačati v 20 dneh, dolžnica pa je upnici že napovedala vložitev predloga za izvršbo, je začasna odredba nujno potrebna, da se prepreči dolžničina zloraba. Dopustitev izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa bi namreč upnici zaradi omejenosti ugovornih razlogov v izvršbi onemogočila sodno varstvo. Dolžnici s predlagano začasno odredbo ne bo nastala nikakršna škoda, saj je vse stroške že neupravičeno zaprla z varščino.

5. Upnica je za zavarovanje nedenarne terjatve predlagala izdajo začasne odredbe, in sicer da se dolžnici prepove vložiti predlog za izvršbo za izterjavo terjatev iz naslova (do)plačila varščine ali plačila spornih stroškov iz najemnih pogodb, sklenjenih v notarskem zapisu, ter da se ji prepove voditi postopek izvršbe oziroma opravljati kakršnakoli druga procesna dejanja zaradi izterjave terjatve iz najemnih pogodb do pravnomočne rešitve gospodarskega spora, ki se bo na Okrožnem sodišču v Ljubljani vodil po upničini tožbi.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razloga, ker predlagano sredstvo zavarovanja ni dopustno.

7. Na podlagi prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnica za verjetno, da terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper dolžnico nastala. Upnica je zahtevala izdajo ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje med strankama. Takšno začasno odredbo je dopustno izdati v zavarovanje nedenarne terjatve le (v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov), če so kumulativno izpolnjene še nadaljnje predpostavke, tj. da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, če te škode ni mogoče odvrniti drugače, kot le z izdajo takšne začasne odredbe, in če začasna odredba ne bi nedopustno posegla v dolžničin pravni položaj s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče več odpraviti.1

8. V skladu s prvim odstavkom 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Poleg začasnih odredb v zavarovanje nedenarne terjatve, ki so v ZIZ primeroma naštete v točkah od 1 do 5 prvega odstavka 273. člena, ZIZ omogoča tudi izdajo vsake druge vrste začasne odredbe, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Če predlagatelj predlaga katero od začasnih odredb, ki v zakonu niso naštete, mora sodišče opraviti še preizkus ustreznosti predlagane začasne odredbe v luči namena zavarovanja, ki naj se doseže z izdajo začasne odredbe.2 V konkretnem primeru je torej treba odgovoriti na vprašanje, ali sta prepoved vložitve predloga za izvršbo in (posledična) prepoved opravljanja izvršilnih dejanj primerni sredstvi zavarovanja upničine terjatve na ugotovitev neobstoja dolžničine sporne terjatve. Tak preizkus je sodišče prve stopnje opravilo v točki 7 obrazložitve, zato niso utemeljene upničine pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo, da namen zavarovanja s predlagano začasno odredbo ne bi bil dosežen.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju upničine ustavne pravice do zasebne lastnine in dolžničine do sodnega varstva pa pretehta slednja, saj ima pritožnica v primeru morebitnega izvršilnega postopka možnost uveljavljati pravne ugovore, ki jo ščitijo pred morebitno zlorabo teh institutov s strani dolžnice. Stališče pritožnice je pravno in življenjsko nevzdržno, saj bi tako lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami.3 Res je, da je višje sodišče v dveh starejših zadevah4 odločilo, da dolžnik v izvršilnem postopku nima zadostnega pravnega varstva, vendar pa se je novejša sodna praksa postavila na nasprotno stališče. Iz te izhaja, da sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, ter da imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.5

10. V izvršilnem postopku bi namreč sodišče v prvi fazi presojalo utemeljenost predloga za izvršbo na podlagi upničinih (dolžničinih v tem postopku) navedb v predlogu in priloženega izvršilnega naslova (če bi bil predlog za izvršbo vložen na podlagi slednjega). Tudi če bi izvršilno sodišče sklep o izvršbi izdalo, bi lahko dolžnica (upnica v tem postopku) na podlagi 55. člena ZIZ tudi v konkretnem primeru zoper njega vložila ugovor, če se ne bi strinjala z odločitvijo sodišča o ugovoru, pa bi lahko zoper tako odločitev vložila še pritožbo (9. člen ZIZ). Nepravilno je upničino stališče, da ta z ugovorom zaradi omejenosti ugovornih razlogov v izvršbi poplačila dolžnice, ki naj terjatve do upnice sploh ne bi imela, ne bi mogla preprečiti. Glede na dikcijo v uvodnem stavku prvega odstavka 55. člena ZIZ je jasno, da razlogi za ugovor, ki so našteti v nadaljevanju tega člena, niso navedeni taksativno, temveč je mogoče ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti iz vsakega razloga, ki preprečuje izvršbo. Upnica bi tako lahko ugovor vložila tudi iz razlogov oziroma na podlagi okoliščin, ki jih zatrjuje v tem postopku. Nadalje bi lahko dolžnica (upnica v tem postopku) ob izkazu pogojev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ dosegla tudi odlog izvršbe, če bi zoper morebitni sklep o izvršbi vložila ugovor (6. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ), pri čemer bi odlog trajal do konca postopka o pravnem sredstvu (prvi odstavek 74. člena ZIZ). Res je, da bi se upnica (dolžnica v tem postopku), če bi sodišče izvršbo dovolilo, na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZIZ poplačala pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnica (upnica v tem postopku) pri organizacijah za plačilni promet, vendar pa bi imela dolžnica (upnica v tem postopku) tudi v tem primeru sodno varstvo, in sicer bi lahko vložila nasprotno izvršbo (3. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ). Glede na navedeno predlagana začasna odredba ne predstavlja primernega sredstva za zavarovanje upničine terjatve.

11. Upničine pritožbene navedbe glede dolžničine domnevne zlorabe varščine (ker naj bi varščino pobotala z neobstoječo terjatvijo) in s tem ravnanja v nasprotju s 7. členom Obligacijskega zakonika so glede na nesklepčnost njenega predloga za izdajo začasne odredbe pravno nerelevantne.

12. Višje sodišče pri tem še dodaja, da bi bila v konkretnem primeru mogoča izdaja regulacijske začasne odredbe le v primeru, če bi upnica trdila in izkazala, da je to potrebno, da se prepreči nasilje ali težko nadomestljiva škoda (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), zaradi česar sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Teh trditev pa upnica ni podala. Upničine navedbe o tem, da dolžnici s predlagano začasno odredbo ne bo nastala nikakršna škoda, se nanašajo le na predpostavko po 1. alineji drugega odstavka 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ,6 ki pa ne more biti podlaga za izdajo regulacijske začasne odredbe.7

13. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev ter ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker upnica, ki tudi sicer s pritožbo ni uspela, stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

1 Glej sklep VSL I Cp 852/2020. 2 Glej sklepa VSL I Cpg 330/2020 in I Cpg 235/2013. 3 Glej sklep VSL I Cpg 330/2020. 4 Prim. sklepa VSK Cpg 93/2011 (na katerega se sklicuje tudi pritožnica) in VSL I Cpg 1387/2011. 5 Prim. sklepe VSL I Cpg 330/2020 (v tej zadevi je bila predlagana začasna odredba, da se dolžniku prepove vložiti predlog za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa in uvesti postopke zaradi insolventnosti), I Cpg 674/2016 (v tej zadevi je bila predlagana začasna odredba, da se dolžniku prepove vložiti predlog za izvršbo na podlagi menice) ter I Cpg 488/2017 in I Cpg 1195/2017 (v teh zadevah je bila predlagana začasna odredba, da se dolžniku prepove uvesti stečajni postopek). 6 Če upnica izkaže za verjetno, da bi dolžnica s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo, ji obstoja nevarnosti – tj. da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena – ni treba dokazovati. 7 Namen regulacijske začasne odredbe namreč ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). Že po logiki stvari zato sklicevanje na to, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ne pride v poštev. Ker se tretji odstavek 270. člena ZIZ navezuje le na to alinejo, saj upnika, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, oprošča dolžnosti dokazovanja nevarnosti, to velja tudi za to določilo. Prim. sklepa VSL I Cp 245/2015 in II Cp 2085/2013.