Jedro

SZ je dal pravico do nakupa prejšnjega družbenega stanovanja (pod pogoji, določenimi v njegovih privatizacijskih določbah) krogu oseb, določenemu v tej zakonski določbi - izbiro, ali bo in katera oseba iz tega kroga bo dejansko uveljavila to pravico, pa je prepustil prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice. Ko je tako, pa seveda ni mogoče pritrditi stališču, da naj bi pisna privolitev prejšnjega imetnika stanovanjske pravice iz 1. odst. 117. člena SZ imela naravo odstopa pravice do odkupa - zaradi česar bi veljalo pravilo, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kakor jih sam ima.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora povrniti tožnici njene stroške revizijskega postopka v znesku 31.316,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku, postavljenemu po določbah 117. in naslednjih členov SZ (Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91-I), in naložilo toženi stranki, da mora skleniti s tožnico prodajno pogodbo, s katero ji bo prodala enosobno stanovanje za kupnino 349.927,00 SIT, plačljivo v roku 60 dni po sklenitvi pogodbe. Odločitev je utemeljilo predvsem tudi s tem, da je tožničin izvenzakonski partner L. M., ki ni bil državljan R Slovenije, kot imetnik stanovanjske pravice dal veljavno privolitev, da tožnica, ki je državljanka R Slovenije, kot ožji družinski član odkupi stanovanje po privatizacijskih določbah SZ.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je utemeljilo s tem, da imetnik stanovanjske pravice ni mogel prenesti na tožnico pravice (do odkupa stanovanja po določbah SZ), ki je sam ni imel, glede na to, da ni državljan R Slovenije in zato ne more pridobiti lastninske pravice na stanovanju kot nepremičnini.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo te sodbe, tako da bo pritožba zavrnjena in potrjena sodba prve stopnje. Opozarja na posebni položaj zakoncev in izvenzakonskih partnerjev po ZSR (Zakonu o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84), ki se je posebej pokazal ob razpadu njune skupnosti. Navaja, da sta bila tožnica in njen izvenzakonski partner, imetnik stanovanjske pravice, oba zaposlena pri toženi stranki, stanovanje pa je bilo dodeljeno za njuno družino. Pisna privolitev imetnika stanovanjske pravice, da odkupi stanovanje njegov ožji družinski član, nima narave cesije (SZ ne govori o prenosu pravice do odkupa) ampak naravo soglasja, s katerim tudi pristane na spremembo svojega položaja po odkupu stanovanja.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakonom o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), je tožena stranka na vročeno revizijo odgovorila in meni, da ni utemeljena, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi je utemeljena. V tej pravdi, ki je imela naravo spora o upravičenosti zavrnitve sklenitve kupoprodajne pogodbe (3. odst. 128. člena SZ) po privatizacijskih določbah (117. člen in naslednji) SZ, je bilo med pravdnima strankama sporno zgolj vprašanje, ali se tožnica upravičeno sklicuje na pisno privolitev za odkup, ki jo je v smislu 1. odst. 117. člena SZ njej dal prejšnji imetnik stanovanjske pravice L.M. - glede na to, da ni bil državljan Republike Slovenije. Na to pravno vprašanje sta sodišči prve in druge stopnje dali različen odgovor na dejanski podlagi, ki v pritožbenem postopku sploh ni bila izpodbijana. Pritrditi je treba reviziji, da je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo naravo tožničine pravice, da zahteva odkup spornega stanovanja, sklicujoč se na pisno privolitev prejšnjega imetnika stanovanjske pravice (s katerim po nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje živi v izvenzakonski skupnosti in se zaradi tega v smislu 1. odst. 117. člena v zvezi s 6. členom SZ šteje za njegovega ožjega družinskega člana). Drugačna presoja sodišča druge stopnje se opira na zmotno uporabo materialnega prava.

Določbe SZ o lastninjenju stanovanj (111. do 116. člen) in o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš (117. do 133. člen) se navezujejo na zakonsko ureditev razmerij glede stanovanj v družbeni lastnini, ki je bila v veljavi pred uveljavitvijo SZ (zlasti po ZSR in Zakonu o stanovanjskem gospodarstvu, Ur. l. SRS 3/81-8/90). Brez upoštevanja prejšnje ureditve in zakonodajnega namena, ki ga zasledujejo določbe SZ o lastninjenju in privatizaciji, ni mogoča pravilna razlaga 1. odst. 117. člena v zvezi s 6. členom SZ.

Glede na naravo tožene stranke je izmed določb SZ o lastninjenju pomembna predvsem določba 112. člena, po kateri so pravne osebe, ki so imele v trenutku uveljavitve SZ pravico uporabe na družbenih stanovanjih, postale s tem dnem lastnice teh stanovanj. Po določbah ZSR so bile te pravne osebe stanodajalci (1. odst. 3. člena). Ti, s trenutkom in po sili zakona od 19.10.1991 lastniki družbenih stanovanj (112. člen SZ) oz. stanovanj v družbeni lastnini (1. odst. 1. člena ZSR), so bili dolžni prodati ta stanovanja po posebnih pogojih SZ (predvsem 117. do 121. člen) - kolikor jih glede nekaterih vrst družbenih stanovanj posebne določbe SZ niso odvezovale te dolžnosti (na nobeno izmed teh izjem pa se tožena stranka ni sklicevala).

Kot upravičenca do pravkar opisanega nakupa je SZ v 1. odst. 117. člena določil prejšnjega imetnika stanovanjske pravice (tj. osebo, ki je bila imetnik stanovanjske pravice na dan uveljavitve SZ), z njegovo privolitvijo pa tudi njegovega ožjega družinskega člana (tj. osebo izmed ožjih družinskih članov, opredeljenih v 6. členu SZ). To določbo je sicer treba razlagati ob upoštevanju vsebine prejšnje stanovanjske pravice po ZSR - ki je "zagotavljal imetnikom stanovanjske pravice, da pod pogoji ZSR trajno uporabljajo stanovanje v družbeni lastnini za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb" (2. odst. 1. člena ZSR) in uporabnikom stanovanja zagotavljal pravico, da trajno neovirano uporabljajo stanovanje (1. odst. 18. člena ZSR), posebej tudi po smrti (2. odst. 18. člena) in po izselitvi imetnika (19. člen ZSR). Tožnica tudi pravilno opozarja na specifičen položaj zakonca imetnika stanovanjske pravice oz. njegovega izvenzakonskega partnerja - ta se je kazal zlasti v prednostnem položaju ob smrti ali izselitvi imetnika (16. člen ZSR) in v situacijah po razvezi zakonske zveze oz. razpadu izvenzakonske skupnosti (17. člen ZSR). Vendar pa je treba opozoriti, da je razlika med ožjimi družinskimi člani po 6. členu SZ in osebami, z enakim osebnim razmerjem do imetnika, kot uporabniki stanovanja po 5. člena ZSR (pri prvih ni pomembna uporaba stanovanja, pri drugih je bila) - čeprav ta razlika ne more vplivati na razlago pomena obravnavane privolitve, če se upošteva zakonodajni namen privatizacije stanovanj: omogočiti prehod zasedenih družbenih stanovanj v last določenega kroga fizičnih oseb.

Upoštevaje položaj ožjih družinskih članov prejšnjega imetnika stano- vanjske pravice in zakonodajni namen privatizacije stanovanj po določbah SZ, je pravilna taka razlaga medsebojnega razmerja upravičencev do nakupa po 1. odst. 117. členu SZ, za kakršno se zavzema tožnica v reviziji. Namreč razlaga, da je SZ dal pravico do nakupa prejšnjega družbenega stanovanja (pod pogoji, določenimi v njegovih privatizacijskih določbah) krogu oseb, določenemu v tej zakonski določbi - izbiro, ali bo in katera oseba iz tega kroga bo dejansko uveljavila to pravico, pa je prepustil prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice: njegova je bila tako odločitev, ali bo kdo izmed upravičencev uveljavil pravico do odkupa, kakor tudi odločitev, ali jo bo uveljavil on sam ali pa z njegovo pisno privolitvijo kdo izmed njegovih ožjih družinskih članov in kateri izmed njih. Ko je tako, pa seveda ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da naj bi pisna privolitev prejšnjega imetnika stanovanjske pravice iz 1. odst. 117. člena SZ imela naravo odstopa pravice do odkupa - zaradi česar bi veljalo pravilo, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kakor jih sam ima.

Ob pravilnem razumevanju materialnopravnih določb, ki jih je treba uporabiti, pa tako morebitne osebne okoliščine na strani prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, zaradi katerih ta ne bi mogel z nakupom po privatizacijskih določbah SZ (niti pod kakšnimi drugačnimi pogoji) pridobiti lastninske pravice na stanovanju, na katerem je imel stanovanjsko pravico - npr. zato, ker ni državljan Republike Slovenije in torej kot tujec ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičnini - ne morejo biti ovira, da to pravico iz 1. odst. 117. člena SZ uveljavi tisti izmed njegovih ožjih družinskih članov, kateremu je on dal tam predpisano pisno privolitev za nakup in pri katerem ni (ne takšnih ne drugačnih) osebnih ovir za pridobitev lastninske pravice na stanovanju z nakupom. Glede tožnice tožena stranka niti ni ugovarjala, da bi bile take ovire podane, v izpodbijani sodbi pa je predvsem izrečno ugotovljeno, da je državljanka Republike Slovenije.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da bi ob ugotovljenih dejstvih, vsebovanih v dejanski podlagi sodbe prve stopnje, ki s pritožbo ni bila izpodbijana, sodišče druge stopnje moralo pri pravilni uporabi materialnega prava pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo prve stopnje. Ko ni tako odločilo, je revizija utemeljena in ji je bilo na podlagi določbe 1. odst. 395. člena ZPP treba ugoditi s spremembo sodbe druge stopnje, ki je navedena v izreku.