Jedro

Trditve v zahtevi, da okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo utemeljenost suma, ne zadoščajo za tak zaključek, ker da niso dovolj specifične in izrazljive in da zaključek sodišča sloni na domnevah, ne uveljavljajo kršitve določb o kazenskem postopku, ampak zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obd A.S. in M.S. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zoper obd. A.S. in M.S. ter še štiri soobdolžence, zoper katere je bila uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ in nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ podaljšalo pripor za 15 dni, to je do 4.4.2005, zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sklep sta zagovornika obd. A.S. in M.S. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obd. A.S. uveljavlja kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da izpodbijani sklep ugotavlja, da zaslišanje tajnega policijskega delavca S. ne more biti razlog za podaljšanje pripora, drugega razloga za podaljšanje pa sklep ne navaja in torej nima razlogov o odločilnem dejstvu. Sklep naj tudi ne bi navajal razlogov, oziroma so ti nejasni, katere osebne lastnosti obd. A.S. kažejo na realno ponovitveno nevarnost. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi.

Zagovornik obd. M.S. pa uveljavlja kršitve 201. člena, 192. člena in 169. člena ZKP ter kršitev Ustave. Navaja, da za udeležbo obd. M.S. pri predaji mamila dne 29.10.2004 ni podan utemeljen sum, saj je ne potrjujejo prestreženi telefonski pogovori niti izpovedbe tajnega policijskega sodelavca ali kakršnikoli drugi dokazi, gre za golo domnevo sodišča. To pa ne zadošča za pripor, kar je že ugotovilo Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-25/95. Zahteva tega zagovornika za varstvo zakonitosti še navaja, da ni ponovitvene nevarnosti, saj bi moral obdolženec na prestajanje kazni treh mesecev zapora in med tem ne bi mogel izvrševati kaznivih dejanj, prejšnje obsodbe so za drugačna kazniva dejanja in se nanje sklep o nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ne more sklicevati. Sodišče naj bi prekršilo 2. odstavek 192. člena ZKP, ker pripora ni nadomestilo s hišnim priporom, kot je to predlagal zagovornik in o tem sodišče ni odločilo, čeprav bi bil dosežen enak učinek. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev ali pa se pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka na trditve v zahtevi zagovornika A.S. za varstvo zakonitosti odgovarja, da je preiskovalna sodnica primerno hitro opravila preiskavo in v izpodbijanem sklepu ni nasprotujočih si razlogov o odločilnih dejstvih. Ta zahteva se zgolj ne strinja z ugotovitvami sodišča o obstoju pripornega razloga, s tem pa ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Na trditve v zahtevi zagovornika obd. M.S. pa odgovarja, da priče niso ovrgle teze državnega tožilstva o vlogi tega obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ, obrazložitev utemeljenosti pripora v izpodbijanem sklepu je logična in prepričljiva. Predlaga, da se obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Zahtevi zagovornikov obd. A.S. in M.S. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 4., 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočni sklep vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora po 2. odstavku 205. člena ZKP vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa takšne zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva zagovornika A.S. za varstvo zakonitosti neutemeljeno zatrjuje, da izpodbijani sklep ne navaja jasnih in upravičenih razlogov za podaljšanje pripora. Na 3. strani izpodbijani sklep ugotavlja, da se okoliščine, zaradi katerih je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 18.2.2005 temu obdolžencu podaljšalo pripor, niso spremenile, tako glede utemeljenosti suma o storitvi obeh kaznivih dejanj kot glede okoliščin, ki kažejo na nevarnost, da bo ponavljal kazniva dejanja (posest strelnega orožja, prejšnje obsodbe v državi in v tujini, velika količina mamila, ki ga je kupil na K. in pripeljal v državo). Podaljšanje pripora za 15 dni je izpodbijani sklep utemeljil s potrebo, da preiskovalna sodnica odloči o zakritju identitete tajnega policijskega delavca na video posnetku, ki ga je posnela policija in da državni tožilec odloči, ali bo vložil obtožnico (zadnji stavek v obrazložitvi sklepa), za kar že 2. odstavek 184. člena ZKP predvideva do 15 dni. Čas podaljšanja pripora glede na ti okoliščini ob upoštevanju obsežnosti in zahtevnosti zadeve ni nerazumno dolg. Sklep torej vsebuje primerno obrazložitev odločitve o podaljšanju pripora zoper obd. A.S. in ni podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi zahteva zagovornika obd. M.S. za varstvo zakonitosti neutemeljeno trdi, da ni podan utemeljen sum, da je bil obd. M.S. soudeležen pri predaji mamila dne 29.10.2004, ker da tega ni potrdila nobena priča in da je to ugotovilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi z dne 10.3.2005, opr. št. I Ips 58/2005. Vrhovno sodišče je na tretji strani te sodbe le povzelo del obrazložitve sklepa o odreditvi pripora zoper obdolženca, ki ga je zagovornik obd. S. izpodbijal z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni pa to ugotovitev Vrhovnega sodišča. Trditve v zahtevi, da okoliščine, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo utemeljenost suma, ne zadoščajo za tak zaključek, ker da niso dovolj specifične in izrazljive in da zaključek sodišča sloni na domnevah, ne uveljavljajo kršitve določb o kazenskem postopku, ampak zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Ta zahteva tudi s trditvijo, da je izpodbijani sklep zmotno ugotovil obstoj okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, prestopa okvir razlogov, zaradi katerih je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo. Tudi s temi trditvami izpodbija ugotovitve in zaključke sodbe o teh okoliščinah, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker sta zahtevi zagovornik obd. A.S. in M.S. za varstvo zakonitosti neutemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.