Jedro

Tožena stranka s tem, ko je v zvezi z očitkom tožnici, zaradi katerega ji je kasneje izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pregledala vsebino njenega koša za smeti, ni storila posega v tožničino zasebnost. Dejstvo, da je koš pregledala, ne vpliva na zakonitost odpovedi, ki je bila podana zaradi hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja – zaradi uničenja oziroma poškodovanja originalnih listin iz sodnega spisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s sklepom tožene stranke z dne 19. 10. 2009 v zvezi s sklepom z dne 2. 12. 2009 in na podlagi katerega naj bi ji bila tožena stranka dolžna povrniti nastale pravdne stroške. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sobe se smiselno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma listinami v spisu in zapisniki. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo, da tožena stranka ni prekoračila določenega roka za izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, t.j. prekluzivnega roka. Predsednica sodišča se je že takoj isti dan ali naslednji dan seznanila z domnevno kršitvijo tožnice, ko je pregledala tudi posnetek varnostne kamere in je sama ob zaslišanju povedala, da je ugotovila, da drugi denarnice F. ni mogel odtujiti. Tako ne drži, da bi začel teči rok šele od dneva izvedbe postopka s poligrafskim testiranjem. V delovnem postopku ni mogoče uporabljati dokazov, ki v drugih postopkih niso dovoljeni zaradi večkratnih napak in zlorab. Predsednica sodišča se nikakor ni mogla seznaniti s kršitvijo šele od dneva poligrafskega testiranja, saj tožnica nikoli ni priznala, da je denarnico sodnici ukradla, zaslišani delavec policije, ki je izvajal poligrafsko testiranje pa tudi ni povedal, da bi mu kaj takega tožnica izrecno povedala. Ta delavec policije je izpovedal celo v nasprotju z zaslišanim policistom ... PP. Izpovedba policista, ki ni resnična, ne more nadomestiti tistega, kar je zapisano in verodostojno. Tožnica je opozorila, da se je v zadevi hitro želelo narediti konec in je bila policija ves čas v kontaktu s sodiščem. Tožnica je pojasnila, da ji sodniki niso bili naklonjeni. V vsakem primeru bi moralo sodišče pogledati tudi videokaseto, saj bi se na posnetku videlo, kdo vse je hodil v pisarno od sodnice in kdo je imel v roki denarnico, ko je šel iz pisarne. Tožnica meni, da je verjetno sodnica sama nesla denarnico, saj se je denarnica našla na pošti. Tožnici pa tudi ni dokazana kršitev, ki se nanaša na uničenje listin. Navedeni dokazi niso verodostojni in so pridobljeni na nezakonit način. Sama predsednica sodišča je povedala, da je že enkrat ugotovila, da je imela tožnica v košu za smeti zasebna pisanja. Tožnica pri preiskavi njenega koša za smeti ni bila prisotna in ji tudi niso dali v podpis nobenega zapisnika. Sicer je sporno, kako so se te listine našle v košu, saj je imel do pisarne vsakdo dostop. Sodišče prve stopnje je ravnalo tudi nepravilno, ko se je opredelilo glede uživanja tablet Helex, saj bi o tem lahko izpovedal zgolj izvedenec medicinske stroke. Zaradi navedenih tablet so delavci včasih tudi nesposobni za delo. Primeroma prilaga dopis izvedenca dr. M., pridobljenega v drugi zadevi, ki opisuje učinke tablet Helex. Tako v zadevi ni mogoče govoriti, da je tožnica kaj naklepala z vidika malomarnosti. V zadevi je že bilo pojasnjeno, da so tudi drugi preverjali spise, da vsa pošta ni šla čez vpisnik, saj se je določena pošta dobivala na obravnavah, itd.. Tožnica ni ravnala narobe ali neobičajno. Tožnica je s posebno laično vlogo še dodatno obrazložila razmere pri toženi stranki (ki so se nanašale tudi na obdobje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih ji je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). S sklepom z dne .19. 10. 2009 (A2), ki je bil potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 2. 12. 2009 (A3), je bila tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je 12. 10. 2009 v svoji pisarni v ... raztrgala, odvrgla v koš za smeti in s tem uničila oziroma poškodovala originalne listine iz sodnega spisa, ki so navedene v tem sklepu, sodni spis pa spremenila tako, da je listine v spisu preštevilčila, prvo stran popisnega lista fotokopirala le do določene listovne številke, drugo stran popisnega lista pa nadaljevala z nepravo listovno številko in tako spremenjen sodni spis posredovala pristojnemu Višjemu sodišču v poslovanje zaradi obravnave pritožbe. Poleg tega je tožena stranka v izpodbijanih sklepih ugotovila, da si je tožnica dne 19. 6. 2009 okoli 15.00 ure protipravno prilastila denarnico, ki je bila last višje sodnice, tako, da jo je brez njene vednosti in brez njenega dovoljenja vzela iz njene torbice, ki je ležala na pisalni mizi pisarne št. 3, iz denarnice pa si je protipravno prilastila ves denar (t.j. 60,00 EUR), denarnico pa je še istega dne pustila na Pošti ... Z navedenima ravnanjema je po ugotovitvi tožene stranke tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 35. člena ZDR, 15. člena pogodbe o zaposlitvi (v zvezi s prvo očitano kršitvijo pa tudi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi). Poleg tega je imela prva očitana „kršitev vse znake kaznivega dejanja „odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov iz prvega odstavka 304. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj) ter kaznivega dejanja „ponarejanje listin“ iz člena 251/3 KZ-1, z drugim očitanim dejanjem pa so bili izpolnjeni tudi vsi znaki kaznivega dejanja „velika tatvina“ iz člena 205/1, točka 3 v zvezi s členom 204/1 KZ-1. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne in pravnorelevantne dokaze (vključno z zaslišanjem tožnice, prič F., M., H., A., Z. in B.), pregledalo in prebralo je vse listine, ki sta jih v spis vložili stranki, prav tako pa je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Lendavi, opr. št. P 15/2007, v spis Okrajnega sodišča v Ljutomeru, opr. št. K 1389/2010 in dopis ODT Murska Sobota z dne 24. 3. 2010. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, s takšno ugotovitvijo pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožnici, zakonita. Ugotovilo je, da je tožnica storila obe očitani hujši kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot to izhaja iz sklepov tožene stranke, svoje ugotovitve pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s temi kršitvami le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnice.

Neutemeljena je pavšalna pritožbena navedba tožnice o tem, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma listinami v spisu in zapisniki, s čimer tožnica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv, niti ne nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in med seboj niso v nasprotju. Prav tako pa ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je tožena stranka prekoračila prekluzivni rok za izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko pogodbena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala 19. 10. 2009, kar pomeni, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nedvomno pravočasna glede prve očitane hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti, ki jo je tožnica storila 12. 10. 2009 (uničenje oziroma poškodovanje originalnih listin iz sodnega spisa, preštevilčenje listin v sodnem spisu, …). Prav tako je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno podala tudi v zvezi z drugo očitano hujšo kršitvijo pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je tožnica storila tako, da si je protipravno prilastila denarnico, ki je bila last višje sodnice, kateri je bila tožnica dodeljena kot sodna zapisnikarica in iz nje vzela določeno vsoto denarja, to denarnico pa pustila na Pošti ... Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je do tega dogodka dejansko prišlo 19. 6. 2009, vendar pa je tožena stranka to odpoved podala v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in ko je izvedela, da je bila ta kršitev storjena s strani tožnice. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je višja sodnica, h kateri je bila kot sodna zapisnikarica dodeljena tožnica, toženo stranko z dopisom z dne 1. 10. 2009 (B10) obvestila, o spornem dejanju tožnice. Navedeno izhaja tudi iz obvestila o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožena stranka dne 9. 10. 2009 naslovila na tožnico (B14) in kateremu je bilo priloženo tudi vabilo na zagovor, ki se je odvijal 15. 10. 2009. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice o tem, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Iz pritožbenih navedb tožnice je razbrati, da ne drži, da bi začel rok za podajo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi teči šele od datuma izvedbe postopka s poligrafskim testiranjem. Takšne ugotovitve izpodbijana sodba ne vsebuje, saj sodišče prve stopnje svoje odločitve na poligrafsko testiranje ni oprlo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da je dejansko stanje popolno ugotovilo brez mnenja o poligrafski preiskavi. Iz izpodbijane sodbe tako ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje zaključilo, da je začel teči rok za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi od dneva izvedbe poligrafskega testiranja.

V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da je pričel rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi teči takrat, ko naj bi predsednica sodišča pregledala kamere in se seznanila z domnevno kršitvijo tožnice. Iz izpovedbe priče M. namreč izhaja, da je iz kasete razvidno, da sta spornega dne (19. 6. 2009) v pisarno vstopali oziroma izstopali le sodnica in tožnica. Navedena priča je še pojasnila, da so po pregledu kasete nekako domnevali, da bi lahko denarnico vzela tožnica. Ta domneva pa tudi po stališču pritožbenega sodišča še ne zadostuje za zaključek, da je s tem dnem tožena stranka ugotovila utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da ima že sama druga očitana hujša kršitev pogodbenih obveznosti (uničenje oziroma poškodovanje listin iz sodnega spisa, …), v zvezi s katero je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nedvomno pravočasna, takšno težo, da je predstavljala že ta kršitev utemeljen razlog za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo že na podlagi izvedenih dokazov mogoče popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje, zato sodišču ni bilo potrebno pregledovati posnetkov videokamere. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da sta v sporne prostore vstopali le višja sodnica in tožnica, kar je potrdil tudi H., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot varnostnik in ki je svojo izpovedbo podal na naroku za glavno obravnavo dne 14. 4. 2010. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da ji ni dokazana kršitev, ki se nanaša na uničenje listin. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno in povsem pravilno zaključilo, da je tudi ta kršitev tožnici dokazana (vpogled v spis opr. št. P 15/2007, zaslišanje prič M., A., listinska dokumentacija). V pritožbi zatrjevano dejstvo, da naj bi uničene oziroma poškodovane listine tožena stranka pridobila na nezakonit način, zato ker je pregledala tožničin koš za smeti brez prisotnosti tožnice, pa je neutemeljena. S tem, ko tožnica ni bila prisotna pri pregledu službenega koša za smeti, v katerega je tožnica metala razne odpadke in ker ob pregledu tega koša tožena stranka ni sestavila posebnega zapisnika, tožena stranka ni ravnala nezakonito. S pregledom tožničinega koša v njeni pisarni po stališču pritožbenega sodišča ni bil storjen poseg v tožničino zasebnost, kar smiselno uveljavlja tožnica v pritožbi. Ob tem ne gre prezreti tudi dejstva, da tožnice sicer v času, ko so pri toženi stranki opravili pregled njenega koša za smeti, ni bilo v službi, saj je tega dne prej odšla z dela (zaradi bolezni otroka), kar izhaja iz izpovedbe priče M.. Nebistven je tudi pritožbeni očitek tožnice o tem, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko se je opredelilo glede uživanja tablet Helex. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedenih tablet niti ne omenja, tako da je ta pritožbena navedba za odločitev o utemeljenosti pritožbe irelevantna. Razen tega niti iz tožničine izpovedbe ne izhaja, da bi tablete Helex (ali kakršnakoli druga zdravila) vplivala na tožničino sporno ravnanje. Tožnica je s pritožbo vložila v spis dopis dr. M., ki je bil naslovljen na tožničinega pooblaščenca (A9). Iz tega dopisa izhaja, da je bil sestavljen. 3. 5. 2010, na njem pa je odtisnjen tudi dohodni žig z dne 4. 5. 2010. Na podlagi tega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil tožničin pooblaščenec s tem dopisom seznanjen. 4. 5. 2010. Ker v pritožbi ni izkazal, da tega dokaza ni mogel predložiti v spis skladno z 286. členom ZPP, je prekludiran, zato pritožbeno sodišče tega dokaza ni upoštevalo (člen 337 ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča sicer ta dokaz (tudi če zanj ne bi veljala prekluzija) ne bi imel odločilnega vpliva na rešitev tega individualnega delovnega spora. Iz njegove vsebine ni razvidno, da bi se nanašal na tožnico, razen tega pa opisuje le vpliv zaužitja pet do šest tablet Helex 0,25 mg naenkrat na sposobnost za delo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.