Jedro

Toženec neutemeljeno vztraja v pritožbi, da bi novo dejstvo (odstop terjatve), če bi bilo upoštevano pri izdaji odločbe na prvi stopnji, pripeljalo do ugodnejšega položaja zanj, saj bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

V konkretni zadevi je odločilno, da je bil toženec z odstopom sporne terjatve seznanjen šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in je šele takrat prišel v položaj, ko je bil dolžan izpolniti obveznost stranskemu intervenientu (do takrat pa tožeči stranki). Odstop terjatve vpliva na dolžnikov pravni položaj šele tedaj, ko ga odstopnik o tem obvesti. Dokler je cesija posel med cedentom in cesionarjem (prevzemnikom terjatve), učinkuje samo v razmerju med njima. Sama sklenitev cesijske pogodbe in sklicevanje na njene posledice glede na zgoraj pojasnjeno ni obnovitveni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka in ji naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 3.767,10 EUR pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 4.620,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sklep pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da ga razveljavi oz. spremeni. Navaja, da mu je bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče ni upoštevalo njegove vloge, s katero je odgovoril na navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta v odgovoru na predlog za obnovo postopka. ZPP toženi stranki omogoča, da se opredeli do navedb nasprotne stranke. Sodišče je toženca najprej ustrezno pozvalo k temu, nato pa njegove vloge ni upoštevalo in mu je s tem dejansko odvzelo pravico do izjave. Odločitev sodišča izhaja iz zmotnega materialnopravnega stališča, da učinki cesije nastopijo šele z obvestitvijo dolžnika o odstopu terjatve. Obvestitev dolžnika ima za posledico, da od takrat dalje lahko veljavno izpolni obveznost le prevzemniku terjatve (novemu upniku), medtem ko na sam prenos terjatve to ne vpliva. Nevzdržno je stališče, da bi določba drugega odstavka 419. člena OZ, ki je namenjena izključno varovanju dolžnika, hkrati varovala nevestnega upnika, ki kljub temu, da se je zelo dobro zavedal dejstva, da ni več imetnik terjatve, ni spremenil tožbenega zahtevka, temveč je še naprej zahteval nekaj, kar mu ne pripada. Ker N. že od 20. 12. 2013 ni imela pravice v svojem imenu in za svoj račun zahtevati izpolnitve obveznosti tožene stranke, bi to dejstvo, kolikor bi bilo upoštevano pri izdaji odločbe na prvi stopnji, brez dvoma pripeljalo do ugodnejšega položaja za toženo stranko, saj bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen in tožena stranka ne bi de facto dvakrat dolgovala istega zneska, enkrat D. zaradi odstopa terjatve in drugič N. na podlagi kasnejše sodbe. Sklicevanje sodišča na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 398/2011 ni ustrezno. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče ne bi smelo priznati D. nagrade za celoten postopek.

3. Stranski intervenient je odgovoril na pritožbo, nasprotuje vsem pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Res je v obrazložitvi sklepa (5. točka) zapisalo, da ne bo upoštevalo navedb toženca, ki jih je podal v vlogi 20. 10. 2015, ker ZPP ne predvideva odgovora na odgovor na predlog za obnovo postopka. Kljub temu pa je vse, kar je toženec navedel v tej vlogi, kasneje obravnavalo in se do vseh njegovih trditev in ugovorov opredelilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da tožencu ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem, niti odvzeta pravica do izjave(1).

6. Toženec se v predlogu za obnovo postopka sklicuje na obstoj obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če ta izve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Novo dejstvo, na katero se toženec sklicuje, da je zanj izvedel šele 11. 9. 2014 in ga zato v pritožbenem postopku ni mogel uveljavljati, je v tem, da je tožeča stranka pred koncem glavne obravnave terjatev odsvojila in prenesla na D., kar pomeni izgubo njene aktivne stvarne legitimacije. Toženec je zato prepričan, da bi bila zanj izdana ugodnejša sodna odločba, če bi bilo to dejstvo in dokazi, ki ga dokazujejo, znani in uporabljeni že v prejšnjem postopku.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je predlog za obnovo postopka pravočasen in dopusten ter da so podani pogoji za njegovo vsebinsko obravnavanje, ko se v drugi fazi obnovitvenega postopka, če se ta opira na nova dejstva, ugotavlja, ali so ta nova dejstva res takšna, da utegnejo povzročiti ugodnejšo sodbo za predlagatelja. Glede tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo sledeče za odločitev relevantne okoliščine: tožeča stranka je na podlagi pogodbe o zagotavljanju stabilnosti bank terjatev do toženca odstopila D. 20. 12. 2013, torej tekom postopka pred sodiščem prve stopnje; toženec je bil z odstopom terjatve seznanjen 10. 9. 2014, po izdaji sodbe sodišča prve stopnje z dne 11. 4. 2014; toženec ni privolil v subjektivno spremembo tožbe, D. (cesionar) se je pravdi pridružil kot stranski intervenient na strani tožeče stranke.

8. Toženec neutemeljeno vztraja v pritožbi, da bi novo dejstvo (odstop terjatve), če bi bilo upoštevano pri izdaji odločbe na prvi stopnji, pripeljalo do ugodnejšega položaja zanj, saj bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Prvostopenjsko sodišče je navedlo pravilne razloge, zakaj toženec v obnovitvenem postopku ne more biti uspešen. Drži, da odstopnik terjatve (cedent), ki nastopa v funkciji tožnika, v trenutku sklenitve cesije izgubi pripadnost terjatve. Od tega trenutka dalje tožnik, ki je cediral terjatev, ni več aktivno legitimiran v materialopravnem razmerju(2). Vendar procesno pravo (190. člen ZPP) omogoča, da se pravda med istima strankami dokonča. Res je tudi v teoriji procesnega prava sporno, kakšne so posledice cesije na potek pravde, ki jo proti dolžniku še naprej vodi cedent. V teoriji procesnega prava in v sodni praksi sta o tem, kakšne so posledice cesije na potek pravde, ki jo proti dolžniku še naprej vodi cedent, zastopani obe teoriji: 1. relevančna, po kateri je tožnik dolžan tožbeni zahtevek prilagoditi nastali odtujitvi in 2. irelevančna teorija, po kateri tožniku ni potrebno spreminjati zahtevka(3). A za odločitev v konkretni zadevi je odločilno, kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, da je bil toženec z odstopom sporne terjatve seznanjen šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in je šele takrat prišel v položaj, ko je bil dolžan izpolniti obveznost stranskemu intervenientu (do takrat pa tožeči stranki). Odstop terjatve vpliva na dolžnikov pravni položaj šele tedaj, ko ga odstopnik o tem obvesti (prvi odstavek 419. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Dokler je cesija posel med cedentom in cesionarjem (prevzemnikom terjatve), učinkuje samo v razmerju med njima. Sama sklenitev cesijske pogodbe in sklicevanje na njene posledice glede na zgoraj pojasnjeno ni obnovitveni razlog v tej zadevi in je odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka pravilna.

9. Pritožba tudi neutemeljeno oporeka odločitvi o stroških postopka, ki jih je priglasil stranski intervenient. Med pravdne stroške sodi tudi nagrada za delo odvetnika (drugi odstavek 151. člena ZPP), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi. Dejstvo, da je odgovor na predlog za obnovo postopka stranski intervenient vložil sam in po odvetniku, ne pomeni, da je odvetnikova vloga nepotreben strošek zastopanja in da mu ne pripada nagrada za postopek o predlogu za obnovo postopka. Tožena stranka, ki v pravdi ni uspela, mora zato povrniti tožeči stranki in stranskemu intervenientu vse potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker s pritožbo ni uspel, toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni potreben strošek postopka, v njem stranski intervenient v bistvenem le ponovi svoja doslej že predstavljena stališča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Glede trenutka prenosa terjatve, relevančne teorije, prijave terjatve v stečajni postopek nad tožencem in o tem, kdaj je izvedel za prenos terjatve, se prvostopenjsko sodišče opredeli v točkah 7., 8., 10. in 14. obrazložitve.

Op. št. (2): Več o tem dr. Miha Juhart, Cesija, pogodbeni odstop terjatve, GV Založba Ljubljana, 1996, stran 189. Op. št. (3): Tudi novejša sodna praksa VSRS se zavzema za irelevančno teorijo – odločbi III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016.