Jedro

Ker je predmet obveznosti določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi, pritožnik pa niti ne zatrjuje, da bi dogovor vseboval podatke, s katerimi je mogoče določiti predmet obveznosti, niti ne zatrjuje, da bi stranki prepustili nekomu tretjemu, naj določi predmet obveznosti, je pravilen zaključek, da do dogovora med pravdnima strankama o ceni zemljišča ni prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati 19.715,89 EUR s pripadki, tožniku pa naložilo, da je dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.519,40 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik ni dokazal obstoja dogovora kot podlage vtoževane terjatve; ker do dogovora ni prišlo, ni nastala niti obveznost izpolnitve dogovora (o delitvi kupnine).

Zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja se zoper sodbo pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi meni, da bi sodišče moralo upoštevati dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili 28.7.2004 in iz katerega je razvidno, da se pravdni stranki strinjata, da ima tožnik dolg v višini 20.000,00 CHF in da ga bo poravnal ob prodaji hiše, zgrajene na zemljišču toženca. Kupnina za to zemljišče bo tožencu plačana ob prodaji hiše, ki jo je tožnik zgradil, kar je toženec tudi izredno priznal. Iz tega dogovora je tako razvidno posojilo, ki je bilo brezobrestno, kot tudi dogovor, da se bo kupnina za zemljišče toženca plačala ob prodaji hiše. Kasneje 12.11.2004 je bila med pravdnima strankama sklenjena predpogodba o nakupu nepremičnine, iz njene vsebine pa izhaja, da sta se pravdni stranki že pred leti dogovorili za prodajo parcele št. 964/2 k.o. D. za ceno 30.000,00 EUR. Glede cene zemlje je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba, in sicer da bo zemljišče vredno nekaj malega več kot 30.000,00 EUR, v kolikor se bo zemljišče prodalo tretjemu. Koliko je to nekaj malega več, pa si pravdni stranki sedaj v postopku razlagata vsaka po svoje. Ob takem dogovoru pa je bilo nesporno dogovorjeno, da bo cena zemljišča v primeru prodaje tretjemu nekoliko višja kot 30.000,00 EUR. Predmet pogodbe je torej določljiv. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo, saj ne gre za nedoločljivost predmeta pogodbe. Toženec je z izplačilom 24.000.000,00 SIT tožniku priznal, da je imel določene obveznosti na podlagi predhodnih dogovorov s tožnikom. Kako je toženec do izračuna prišel, pa je razvidno iz obrazložitve dolga z dne 13.9.2006. Toženec je razliko med kupnino za hišo ter tožnikovim dolgom in ceno zemljišča neupravičeno zadržal. Če ne drugega bi se sodišče moralo opredeliti vsaj do ostalega zneska dolga, ki je izhajal iz gradbenega materiala, uporabe dvorišča in naslova posojila ter nedogovorjenih obresti.

Na pritožbo je odgovoril toženec, ki meni, da je pritožba pravno in dejansko neutemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da se o ceni zemljišča konkretno nista natančno s tožnikom dogovorila, zaradi česar je bila izdelana cenitev, iz katere je razvidno, da je cena zemljišča 20.000.000,00 SIT. Toženec je menil, da je to pretirano in bi bila sprejemljiva cena 10.000,00 SIT, to pa je tudi obračunal. Cena pa je bila še vedno nizka in sprejemljiva. Prikrajšan je bil torej toženec in ne tožnik. Tožnik je s prodajo hiše ustvaril dobiček in ni bil v ničemer prikrajšan. Glede obresti na znesek 20.000,00 SFR (verjetno je mišljeno CHF) pa se tožnik ni držal dogovora. Posojilo je prejel leta 2001 in ga je vračal vse do prodaje hiše, pa še tedaj ga ni imel namena vrniti. Zato je toženec s tožnikom poračunal, ko se je prodajala nepremičnina. Glede uporabe dvorišča je toženec res zadržal 240.000,00 SIT, vendar se je tožnik s tem strinjal, saj je obračunal najemnino za dobo petnajst let. Znesek ni pretiran, poračun pa ima podlago v dogovoru.

Pritožba ni utemeljena.

Iz tožbenih trditev jasno sledi, da naj bi imela vtoževana terjatev tožnika do toženca pogodbeno (dogovorno, obligacijsko) podlago, zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju dogovora med pravdnima strankama o ceni zemljišča v okviru parc. št. 964/2 k.o. D. v primeru prodaje tretjemu (z na navedeni parceli zgrajeno večstanovanjsko hišo, do česar je tudi prišlo) pa je v dejanskem in pravnem pogledu zanesljiv, prepričljiv in življenjsko povsem sprejemljiv, ko v bistvu tožnik sam v pritožbi priznava, da naj bi prišlo do dogovora o „nekaj“ višji ceni zemljišča od 30.000,00 EUR, ne pa tudi koliko višji, pri čemer določljivost predmeta pogodbe zatrjuje zgolj navrženo. Ker je predmet obveznosti določljiv po 1. odstavku 38. člena Obligacijskega zakonika (OZ), če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi, pritožnik pa niti ne zatrjuje, da bi dogovor vseboval podatke, s katerimi je mogoče določiti predmet obveznosti, niti ne zatrjuje, da bi stranki prepustili nekomu tretjemu, naj določi predmet obveznosti, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da do dogovora med pravdnima strankama o ceni zemljišča ni prišlo. Do sklenitve pogodbe tako ni prišlo oziroma je pogodba (naveden dogovor o nekoliko višji ceni zemljišča) nična, kar je pravzaprav eno in isto. Ostala pritožbena izvajanja niso pravno pomembna glede na zatrjevano podlago tožbenega zahtevka, ki je tožnik ni dokazal (idem est non esse aut non probari).

Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo v skladu z določbami prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP, kajti pritožba tožnika je bila neutemeljena, pritožbeni odgovor toženca pa ni doprinesel k odločitvi, zaradi česar ni bil potreben.