Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, na katerem stojijo predmetni poslovni prostori in da je v zemljiški knjigi vknjižena zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ter vknjižena hipoteka. Ker navedena dejstva, ki izhajajo iz izpiska iz zemljiške knjige, tožniku ne onemogočajo uporabe njegovih poslovnih prostorov oziroma ne posegajo v njegovo pravico, ki jo kot lastnik ima, da te prostore uporablja, sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da je tožnik dolžan plačati nadomestilo za uporabo tega stavbnega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, št. DT 4224-17/2015-30 z dne 27. 11. 2015, zavezancu A.A., v tem upravnem sporu tožniku, odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2014 od poslovnih prostorov za gospodarski namen v ..., v izmeri 1.375 m2, v znesku 1.513,95 EUR. Svojo odločitev je obrazložila s tem, da mora NUSZ na podlagi 62. člena in prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) v zvezi s prvim odstavkom 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in 19. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Kidričevo (v nadaljevanju Odlok) plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Zavezancu se višina nadomestila določi z upoštevanjem metode točkovanja, določene z Odlokom, ob upoštevanju vrednosti točke za določitev višine nadomestila, ki za leto 2014 znaša za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča 0,01619202 EUR. Višina nadomestila za stavbno zemljišče se določi na podlagi meril in kriterijev iz Odloka in je zmnožek skupnega števila točk, skupne površine in vrednosti točke. Davčni organ izda odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje občina.

2. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ zavrnilo. V obrazložitvi te odločbe pritožbeni organ pojasnjuje, tako kot je to storil že prvostopenjski organ, da je zavezanec za plačilo nadomestila po določilih prvega odstavka 62. člena ZSZ in 11. člena Odloka neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Neposredni uporabnik je tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe. Ker iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je tožnik lastnik predmetnega zemljišča, je v skladu s citiranimi zakonskimi določili zavezanec za plačilo NUSZ. Če zavezanec nepremičnine dejansko ne uporablja iz ekonomskih ali drugih razlogov, ta okoliščina na samo odmero nadomestila ne more vplivati, saj mora nadomestilo v skladu z določili 62. člena ZSZ plačati tisti, ki ima pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnine. Dejstvo, da je na predmetnem zemljišču vknjižena zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ter hipoteka, ne onemogoča uporabe spornega zemljišča. Iz veljavnih predpisov ne izhaja možnost oprostitve plačila nadomestila ali znižanja števila točk iz navedenih razlogov. Ker takšnih okoliščin prvostopenjski organ ne more upoštevati, ampak je vezan na veljavne pravne predpise, je drugostopenjski organ zaključil, da so pritožbene navedbe neutemeljene.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da ni neposredni uporabnik predmetne nepremičnine. Z zemljiščem ne more poslovati, saj je na njem plomba, kar pomeni, da zanj ne drži prvi odstavek 62. člena ZSZ in 1. člen občinskega odloka, da je zavezanec za plačilo nadomestila neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, kot to trdi toženka. Poleg tega tožnik izpodbija navedbe toženke, da okoliščina, da tožnik nepremičnine ne uporablja iz ekonomskih ali drugih razlogov, ne more vplivati na odmero nadomestila. Tožnik glede na plombo in prepoved odtujitve in obremenitve dotične parcele izkazuje likvidnostne težave. Takšen razlog je objektivno utemeljen ekonomski razlog, zato je tožba po tožnikovem stališču zakonita in pravilna. Tožnik predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo (t. j. odločbo prvostopenjskega organa) odpravi, podredno da odpravi odločbo drugostopenjskega organa, toženki pa v obeh primerih naloži dolžnost povrnitve tožnikovih stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča sta odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilni in zakoniti, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

7. V zadevi je sporno, ali je tožnik zavezanec za plačilo NUSZ za stavbno zemljišče s poslovnimi prostori za gospodarski namen v ..., ki je predmet izpodbijane odločbe.

8. Po 62. členu ZSZ je zavezanec za plačilo NUSZ neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Smiselno identično ureja zavezanca za plačilo NUSZ Odlok (t. j. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Kidričevo), ki v 11. členu določa, da mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (lastnik, podnajemnik, najemnik). Iz navedenih določb izhaja, da je zavezanec za plačilo obravnavane dajatve, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, neposredni uporabnik tega zemljišča, ali pa, kadar gre za zazidano stavbno zemljišče, neposredni uporabnik stavbe ali dela stavbe, ki na takem zemljišču stoji. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah X Ips 1180/2004 in X Ips 847/2004 je neposredni uporabnik tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe, in sicer ne glede na to, ali nepremičnino tudi dejansko uporablja.

9. V zadevi ni sporno, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, na katerem stojijo predmetni poslovni prostori in da je v zemljiški knjigi vknjižena zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ter vknjižena hipoteka. Ker navedena dejstva, ki izhajajo iz izpiska iz zemljiške knjige, tožniku ne onemogočajo uporabe njegovih poslovnih prostorov oziroma ne posegajo v njegovo pravico, ki jo kot lastnik ima, da te prostore uporablja, sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da je tožnik dolžan plačati nadomestilo za uporabo tega stavbnega zemljišča. 10. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilno opravljenem postopku, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

11. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnik sam nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.