U-I-30/92

28/5-1992

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 28/5-1992 obravnavalo pobudo Dušana Puha in drugih iz Kopra in

s k l e n i l o :

Ustavno sodišče ne sprejme pobude in ne začne postopka za oceno ustavnosti določb 5. in 20. člena zakona o lukah (Uradni list SRS, št. 7/77, 21/78 in 29/86) v delih, v katerih je določeno, da skupščina občine lahko dodeli v uporabo obalo in morje.

O B R A Z L O Ž I T E V

Pobudniki v vlogi z dne 26/3-1992 in dopolnitve vloge z dne 7/5-1992 izpodbijajo ustavnost določb zakona o lukah v delih, v katerih je določeno, da skupščina občine lahko dodeli v uporabo obalo in morje. Zakon o lukah je bil sprejet 23/3-1977. Ustavno sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 1. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 -I) do uskladitve z ustavo oziroma do izteka uskladitvenega roka (31/12-1993) ocenjuje ustavnost samo tistih predpisov in splošnih aktov, sprejetih do razglasitve Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Izpodbijane zakonske določbe, po katerih skupščina občine lahko dodeli v uporabo obalo in morje, ne posegajo v pravice, zaradi katerih bi bila v uskladitvenem roku iz prvega odstavka 1. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije možna ustavnosodna presoja v smislu drugega odstavka tega člena. Pravice iz 72. člena ustave ustavno sodišče ni štelo med take pravice. Zato ustavno sodišče teh zakonskih določb v omenjenem uskladitvenem roku ne more ocenjevati.

Ustavno sodišče je sklenilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, na podlagi 7. člena zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 6. alinee drugega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).

P R E D S E D N I K

dr. Peter Jambrek

L O Č E N O M N E N J E

k sklepu št. U-I-30/92 z dne 28.5.1992

Pobudo bi bilo po mojem mnenju treba zavrniti iz razloga, ki ga navajajo že pobudniki sami, zlasti jasno v dopolnitvi pobude z dne 20.4.1992, torej zato, ker je novejša zakonodaja kot lex posterior res že "derogirala vse tiste določbe zakona o lukah, ki bi omogočile poseg v morje in obalo brez upoštevanja zakonov o stavbnih zemljiščih in o urejanju naselij ter drugih posegov v prostor". Če so sporne določbe zakona o lukah na ta način že v derogirane (razveljavljene, čeprav samo molče, brez izrecne zakonske določbe o tem), ni potrebe, da bi ustavno sodišče ocenjevalo ustavnost takih, ne več veljavnih zakonskih določb.

Utemeljitev sklepa z razlogom, da pravica do zdravega življenjskega okolja, v katero izpodbijani zakon po mnenju pobudnikov posega, ne spada med pravice, zaradi posega v katere je že pred potekom uskladitvenega roka iz ustavnega zakona možna izvedba postopka za oceno ustavnosti zakona, je po mojem mnenju sporna. Ta utemeljitev sicer še ne pomeni, da ustavno sodišče omenjene pravice ne bi moglo šteti med tiste človekove pravice in temeljne svoboščine, zaradi kršitve katerih je po 160. členu ustave dovoljena ustavna pritožba, če bo kdaj do take ustavne pritožbe prišlo, nakazuje pa vsaj bolj restriktiven pristop ustavnega sodišča k razumevanju pojma "človekove pravice in temeljne svoboščine" v kontekstu drugega odstavka 1. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave. Pri razlagi tega pojma v kontekstu 160. člena ustave bo vsekakor treba upoštevati uradno obrazložitev predloga ustave, kjer je zapisano, da gre pri tem seveda predvsem za pravice in svoboščine iz drugega poglavja ustave, da pa bo ustavno sodišče kot temeljno pravico ali svoboščino lahko opredelilo tudi kakšno drugo, "ki jo bodo npr. vsebovale mednarodne listine in konvencije ali pa se bo na drugačen način (npr. z zakonodajo ali s sodno prakso na podlagi generalne klavzule v 35. členu) uveljavila v našem pravnem redu"; če bodo na ta način status ustavne oziroma ustavno zavarovane pravice lahko pridobile celo pravice iz mednarodnih konvencij in navadnih zakonov, ne vidim razloga, da bi ustavno sodišče tak status odrekalo pravicam, ki jih kot take določa že sama ustava, čeprav ne v drugem poglavju, ki je temu posebej namenjeno. (Razmejitev materije med drugim in tretjim poglavjem ustave pač ni bila dosledna). Isti pojem "človekove pravice in temeljne svoboščine" je potem treba - po mojem mnenju - tudi v kontekstu 1. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave razlagati enako in ne bolj restriktivno, čeprav gre za določbo, ki v uskladitvenem roku omejuje možnost ustavnosodne presoje samo na tiste prejšnje predpise, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine (toda v vse, ne le v tiste iz drugega poglavja ustave). Saj je določba šeste alineje 160. člena ustave prav tako omejevalna - daje možnost ustavne pritožbe le zoper tiste posamične akte, ki kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine (a spet vse, ne le tiste iz drugega poglavja ustave).

S O D N I K

mag. Matevž Krivic

Ljubljana, 2.6.1992