Jedro

Tožnik se določenega dne ni zapletel v žaljiv verbalni konflikt s sodelavcem in ni storil kršitve po 25. alineji drugega odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, za katero mu je bila izrečena denarna kazen v višini 5 % njegove bruto plače za čas enega meseca. Ker tožnik očitane kršitve ni storil, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odločitve tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 30. 5. 2014 in jo razveljavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 85,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2014 dalje do plačila in mu povrniti njegove stroške postopka v višini 1.076,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje ni ustvarjalo sramotilnih ali žaljivih delovnih odnosov ter žalilo dostojanstva delavcev. Navaja, da je bil tožnik že drugič v disciplinskem postopku zaradi istovrstnega ravnanja. Meni, da že sam „povišan ton“ pogovora predstavlja žalitev dostojanstva ter neprimeren, žaljiv in podcenjujoč način komunikacije. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovega odgovora na obdolžitev. Že iz tega, kar je tožnik priznal v tem odgovoru, izhaja, da je skušal A.A. ponižati. Sklicuje se na izpoved priče A.A., iz katere izhaja, da je tožnik takoj ob njegovem vstopu v pisarno pričel z gospodovalnim odnosom, mu očital slabo delo, grozil, da bodo papirji, ki jih A.A. ne bo pravilno izpolnil „frčali“, da se je o delavcih na oddelku, v katerem dela A.A., poniževalno in žaljivo izražal in trdil, da bo tako, dokler bodo na kontejnerskem terminalu delali „Bosančki“. Tudi izpovedi drugih prič ne morejo ovreči zaključkov, da se je tožnik obnašal na neprimeren način. Navaja, da ima tožnikovo ravnanje znake kršitve, ki je bila vnaprej določena v 25. alineji drugega odstavka 5. člena Pravilnika ... o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti disciplinske odločbe, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) v prvem odstavku 172. člena določa, da lahko delodajalec v primeru ugotovljene disciplinske odgovornosti delavcu, ki krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, izreče opomin ali druge disciplinske sankcije, kot so npr. denarna kazen ali odvzem bonitet, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik z disciplinsko odločbo z dne 30. 5. 2014 spoznan za odgovornega za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi se 4. 5. 2014 zapletel v žaljiv verbalni konflikt s sodelavcem A.A.. Tožena stranka mu je izrekla denarno kazen v višini 5 % njegove bruto plače za čas enega meseca. Pred izrekom kazni je tožniku predložila obdolžitev in vabilo na zagovor ter mu v skladu s 173. členom ZDR-1 omogočila izjavo o očitanih kršitvah. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik sodelavca A.A. poklical v pisarno, mu pokazal nepravilnosti, ki naj bi jih ta naredil ob izpolnjevanju listin, in zahteval, naj se ne ponavljajo, ker bo listine v nasprotnem primeru zavrnil. Ob tem naj bi A.A. pripomnil, da je tožnik „picajzlast“ in da išče dlako v jajcu. Tožnik mu je nato rekel, da naj pobere dokumente in opravi delo v svoji pisarni. Ker je A.A. s tožnikom komuniciral v tujem jeziku, ga je ta opozoril na uporabo slovenskega jezika. Za tako opisano kršitev je tožena stranka tožnika spoznala za odgovornega disciplinske kršitve po 25. alineji drugega odstavka 5. člena Pravilnika št. … o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Pravilnik).

7. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da historičnega dogodka, kot je opisan v odločbi, ni mogoče subsumirati pod abstraktni dejanski stan kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, kot jo opredeljuje Pravilnik. Slednji v 25. alineji drugega odstavka 5. člena kot hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeljuje vsako neželeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali vedenje spolne narave in neprimerno ravnanje ali vedenje, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražne, ponižujoče, sramotilne ali žaljive delovne odnose in okolje ter žali dostojanstvo delavcev.

8. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem prič pravilno ugotovilo, da zatrjevana kršitev tožniku ni dokazana. A.A. je sicer v prijavi navajal, da mu je tožnik rekel, da „bo drugič v enakem primeru vrgel papirje ven iz pisarne“, da je zaposlene na kontejnerskem terminalu označeval z žaljivimi izrazi, oziroma „Bosančki“, da mu je rekel „naj poskusi vstopiti skozi okno, ker mu skozi vrata ne bo uspelo“, da je kričal in pljuval slino. Navedeno pa je potrdil tudi zaslišan na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi utemeljeno ni sledilo. Oprlo se je na predložene zapisnike enotnih izjav preostalih prisotnih v prostoru, in sicer B.B., C.C., D.D. in E.E., iz katerih izhaja, da so v pogovoru med A.A. in tožnikom zaznali povišan ton z obeh strani, ne pa tudi žalitev. Sledilo je tudi skladnim izpovedim prič B.B., C.C., D.D. in E.E., na podlagi katerih je ugotovilo, da sta se tožnik in A.A. glasno pregovarjala o tem, kdo je dolžan prinesti listine in na kakšen način naj bodo izpolnjene ter da tožnik že običajno glasno govori. Nobena od zaslišanih prič pa ni potrdila, da naj bi tožnik A.A. in njegove sodelavce žalil z neprimernimi izrazi, da so nesposobni, norci, idioti, „da bo tako dokler so Bosančki na kontejnerskem terminalu“, da „če še enkrat tako naredi, bodo dokumenti frčali“, naj „poskusi skozi okno, ker skozi vrata ne bo mogel“ in ga na tak način prizadel. Sodišče prve stopnje je v skladu z 8. členom ZPP prosto presodilo izvedene dokaze, o verodostojnosti izpovedi zaslišanih prič se je prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, svojo dokazno oceno pa je prepričljivo obrazložilo.

9. Tožnik je sicer res v odgovoru na obdolžitev priznal, da je A.A. rekel, „naj se gre v takem jeziku pogovarjat s svojimi Bosanci in domačimi, z njim pa naj govori slovensko“, vendar je sodišče pravilno presodilo, da navedeno ni bilo izrečeno na žaljiv način. Tudi priči C.C. in D.D., ki sta tožnika slišali uporabiti besedo Bosanci, sta izpovedali, da ni bila izrečena na žaljiv način.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.