Jedro

Pritožnik ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, naj tožniku plača 477.950,00 SIT (kar predstavlja premalo plačano najemnino za čas od januarja do marca 1994, neplačano najemino za čas od aprila 1994 do januarja 1995 in komunalne stroške) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter naj mu povrne pravdne stroške v znesku 55.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila stroškov postopka. Proti takšnima sodbi in sklepu se je pritožil toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali jo spremeni tako, da tožencu naloži v plačilo le najemnino do 1.6.1994 in ga oprosti plačila stroškov. Navaja, da je sodišče neupravičeno sprejelo tožnikovo izpoved, da je najemnino od 1.8.1990 povečal na 1.800,00 ATS zaradi povečane kvadrature stanovanja. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je iz listin razvidno, da je tožnik že 1.7.1989 tožencu oddal 60 m2 veliko stanovanje, ki se kasneje ni povečalo. Nadalje navaja, da je sodišče tožniku neupravičeno prisodilo celotno terjatev. Toženec je plačal najemnino do vključno aprila 1994. Dokaz o plačilu najemnine za april 1994 je uspel pridobiti šele po prejemu sodbe in ga prilaga pritožbi. Toženec se je iz stanovanja izselil 1.6.1994, o čemer je tožnika osebno obvestil, res pa mu ni izročil ključev, kar pa ni bila ovira za prevzem stanovanja, saj je imel tožnik svoje ključe. Tožnik je sam odpovedal najemno razmerje. Toženčeve stvari bi lahko deponiral, sploh pa so bile brez vrednosti. Tožnik tako neupravičeno zahteva najemnino do januarja 1995, saj je s stanovanjem lahko razpolagal. Zmotna je tudi odločitev o stroških. Toženec je nedvomno že s poslanimi listinami izkazal, da ne zmore njihovega plačila, saj je nezaposlen, nima premoženja in je bolan. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in svojo odločitev obrazložilo, ne da bi pri tem kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), kar mu očita toženec, ne v smislu katere druge od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tako sledi razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo toženčev ugovor, da v letu 1994 ni plačeval najemnine, ker jo je poračunal s prej preveč plačanimi zneski. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik s 1.8.1990 zavhteval plačilo višje mesečne najemnine in sicer v znesku 1.800,00 ATS namesto prej s pogodbo dogovorjenih 1.000,00 ATS. Vendar se toženec takšnemu zvišanju ni uprl, temveč je najemnino plačeval v zahtevanem znesku, nato pa tudi sklenil novo najemno pogodbo za določen čas do 31.12.1993, s katero je bila najemnina dogovorjena v istem znesku, za primer, da se v tem času ne bo izselil, pa se je strinjal z najemnino v višini 3.600,00 ATS. Tako ni odločilen razlog, zaradi katerega je tožnik v letu 1990 zahteval plačilo višje najemnine, temveč dejstvo, da je bila pogodba med strankama v tem obsegu tudi realizirana, kar je sodišče prve sodišče tudi obrazložilo. Toženec ni bil upravičen zahtevati nazaj zneskov najemnine, ki jih je plačal za čas od avgusta 1990 do maja 1991, zato z njimi tudi ni mogel pobotati tožnikove terjatve za najemnino v letu 1994. Toženec nadalje pritožbi prilaga fotokopijo internega naloga, s katerim dokazuje plačilo najemnine za mesec april 1994 v znesku 1.800,00 ATS, vendar je tak dokazni predlog prepozen, zato ne more vplivati na pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 337. člena v zvezi s 3. odstavkom 499. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi zakona. Toženec ni navedel, zakaj tega dokaza ni mogel pravočasno predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje pa tudi ne najde razlogov za to, saj je z njim razpolagal že ob nakazilu. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da toženec dolguje najemnino tudi za obdobje od junija 1994 do januarja 1995. Na podlagi pogodbe je bil toženec dolžan tožniku ob izselitvi izročiti ključ stanovanja, vendar tega ni storil. Da bi se izselil konec maja 1994, tožnika tudi ni obvestil, v stanovanju pa so se še nahajale njegove stvari. Tožniku je stanovanje odprl šele 19.1.1995 in ga tako vse dotlej ne glede na tožnikovo odpoved še naprej uporabljal. Posebej o predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka Sodišče oprosti plačila stroškov postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine (1. odstavek 168. člena ZPP). Tožnik je sicer predložil potrdilo, da je brez premoženja, in potrdilo DURS, da v letih 1996 do 1998 ni vložil napovedi za odmero dohodnine, ker ni imel obdavčenih dohodkov, vendar ni podal nikakršnih navedb o tem, kako se preživlja, sodišče prve stopnje pa je poleg tega ugovotovilo, da niti ni prijavljen kot iskalec zaposlitve, njegovo zdravstveno stanje pa ni takšno, da bi mu onemogočalo, da bi delal. Sodišče druge stopnje zato ne najde razlogov za to, da toženec ne bi zmogel plačila sodnih stroškov brez škode za svoje nujno preživljanje, in se tako strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Ker toženec v pravdi ni uspel, mu je sodišče prve stopnje pravilno naložilo, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške (1. odstavek 154. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP, sklep pa na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.