Jedro

Volja pogodbenih strank, da se s sklenitvijo druge pogodbe prenovijo obveznosti iz prve pogodbe, mora biti jasno izražena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (toženka) naložilo plačilo 5.377,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2020 dalje do plačila, 74 EUR stroškov izvršilnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2020 dalje do plačila in 742 EUR stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2. V pritožbi toženka uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da je izpolnila Pogodbo o štipendiranju št. 000-26/2013, saj je štipendistu ponudila zaposlitev ob koncu srednješolskega šolanja, ker pa se je odločil za nadaljevanje šolanja na višješolski stopnji, je bila sklenjena nova pogodba o štipendiranju. Štipendista ni mogla zaposliti po prejšnji pogodbi, ker je nadaljeval izobraževanje. Nova pogodba o štipendiranju je bila sklenjena za drugo raven, drug program izobraževanja in je ugotovitev sodišča, da ni prišlo do novacije, zmotna. Ne drži, da je bil spremenjen le rok izpolnitve. S podpisom nove pogodbe sta stranki izrazili voljo za prenovitev Pogodbe št. 000-26/2013. To izhaja iz dejstva, da sta pogodbo sklepali isti pogodbeni stranki in se je nanašala na istega štipendista. Ni logično in ni mogoče, da bi štipendista zaposlili hkrati na delovnem mestu, ki ustreza srednješolski stopnji izobrazbe, in hkrati na delovnem mestu, ki ustreza višješolski stopnji izobrazbe. Obveznost zaposlitve se lahko izpolni zgolj na podlagi ene pogodbe. Sodišče je upoštevalo valorizirane zneske sredstev, ki jih je tožeča stranka (tožnica) le navedla, ni pa predložila nobenih dokazov - izračuna in ni obrazložila, kako je prišla do končnega zneska, kljub temu, da je toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala tudi višini zahtevka. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Argumentirano prereka vse pritožbene navedbe in predlaga pritožbenemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva vračilo revaloriziranih zneskov štipendije, ki jih je toženki nakazala za štipendiranje A. A. po Pogodbi o sofinanciranju kadrovskih štipendij delodajalcu št. 000-26/2013 od šolskega/študijskega leta 2012/2013 dalje (Pogodba 2013), ker v nasprotju s pogodbenimi določili štipendista po končanem šolanju ni zaposlila. O dejstvih, ki so relevantna za presojo, v resnici ni spora. Pravdni stranki sta zaradi štipendiranja A. A. sklenili najprej Pogodbo 2013, ko je štipendist zaključil s srednješolskim izobraževanjem, pa še Pogodbo št. 000-40/2015 o financiranju kadrovskih štipendij delodajalcu od šolskega/študijskega leta 2014/2015 dalje (Pogodba 2015).1 Tožnica je toženki za štipendiranje A. A. po Pogodbi 2013 nakazala skupaj 5.157,16 EUR. K Pogodbi 2013 sta pravdni stranki 7. 5. 2015 sklenili Aneks št. 2, v katerem sta ugotovili, da bo štipendist A. A. nadaljeval šolanje na višji stopnji izobraževanja, zato se odobri odlog pogodbenih obveznosti za čas izobraževanja na višji stopnji, to je za 4 leta, do 30. 9. 2018. A. A. se po poteku tega roka pri toženki ni zaposlil, zaposlil se je pri drugem delodajalcu. Pritožba obstoja navedenih dejstev ne izpodbija; izpodbija materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Ta je pravilna in utemeljena z jasnimi ter popolnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče sklicuje nanje in bo v nadaljevanju le kratko odgovorilo na pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Skladno s prvim odstavkom 232. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pogodbena obveznost preneha le, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da jo bosta nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Prenovitev se ne domneva; če stranki ob ustvarjanju nove obveznosti ne izrazita jasne volje, da bo prvotna obveznost ugasnila, ta obstaja še naprej poleg nove (324. člen OZ). Za uspeh v postopku bi glede na tako zakonsko ureditev morala sporazum o nadomestitvi svojih obveznosti po prvo sklenjeni pogodbi z novo obveznostjo dokazati toženka, kar ji ni uspelo. Tožnica tak sporazum izrecno zanika, da ni bil dogovorjen, pa potrjuje tudi dejstvo, da iz nobene listine v spisu ne izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili za nadomestitev obveznosti toženke zaposliti štipendista A. A. s kakšno novo obveznostjo toženke. Nasprotno; v Aneksu št. 2 k Pogodbi 2013 je zapisan dogovor, da se obveznosti po pogodbi le odložijo. Gre za sporazum o spremembi izpolnitvenega roka. Za tak sporazum pa OZ v drugem odstavku 323. člena določa, da se ne šteje za prenovitev. Materialnopravno pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da s sklenitvijo Pogodbe 2015 obveznost toženke zaposliti štipendista A. A. ni prenehala, ker se s Pogodbo 2015 niso nadomestile obveznosti pogodbenih strank iz Pogodbe 2013. 7. Obveznosti pravdnih strank iz pogodbe 2013 torej niso ugasnile in sta jih dolžni izpolniti (9. člen OZ). Tožnica je svoje obveznosti že izpolnila z nakazilom štipendij toženki, toženka pa bi morala zaposliti A. A. Ker ga ni, mora tožnici vrniti revaloriziran znesek prejete štipendije. Tako se je zavezala s podpisom Pogodbe 2013. Če je A. A. dokončal študij, ki ga je skladno s Pogodbo 2015 sofinancirala tožnica, bi ga morala toženka zaposliti na delovnem mestu, za katerega se zahteva višješolska izobrazba. S tako zaposlitvijo Pogodbe 2013 ne bi prekršila, saj brez srednješolske izobrazbe ni možna zaposlitev na delovnem mestu, za katerega je potrebna višješolska izobrazba. Če študija, ki ga je sofinancirala tožnica na podlagi Pogodbe 2015, A. A. ni dokončal, pa bi ga morala toženka zaposliti na delovnem mestu, ki zahteva srednješolsko izobrazbo.

8. Način valorizacije je bil določen s Pogodbo 2013, in sicer mora štipenditor v primeru vračila sredstva vrniti v vrednosti, preračunani skladno z gibanjem indeksa cen življenjskih potrebščin, vendar najmanj v višini prejetih sredstev. V opominu pred tožbo, ki ga je poslala toženki in vložila tudi v spis, je tožnica navedla, koliko je bilo nakazane štipendije in kakšen je znesek revalorizacije glavnice. Toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izračuna valorizacije ni prerekala; niti omenila ga ni. Na vlogo, v kateri je tožnica podala tožbene navedbe (dopolnitev tožbe), toženka pisno ni odgovorila. Navedbe je podala le še na naroku. Zapisnik naroka, ki je javna listina, dokazuje, da je podajala svoja stališča le o temelju terjatve, o njeni višini pa nič.

9. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Tudi uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožnici povrniti potrebne stroške (155. člen ZPP) odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi stroškovnika tožnice in skladno z Odvetniško tarifo (OT): 375 točk po tar. št. 22/2 OT, kar je ob vrednosti točke 0,6 EUR 225 EUR, 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, to je 4,50 EUR in 22 % DDV; skupaj je to 279,99 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15 dnevni izpolnitveni rok. Če toženka stroškov v tem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Ta pogodba ni predmet te pravde, iz podatkov spisa izhaja, da glede nje teče druga pravda.