Jedro

Niti sedaj tožeča stranka niti njen predhodnik nista dobila javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave ali lokalne samouprave, ampak zgolj izvajata naloge, ki so v javnem interesu. Naloge v javnem interesu pa ne gre enačiti z nalogami v okviru javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave in ker slednjega tožeča stranka nima, je neutemeljen pritožbeni očitek, da odločanje v sporu iz pogodbe o štipendiranju ne sodi v sodno pristojnost. Pravdni stranki, ki sta sklenili pogodbo o štipendiranju, sta obe gospodarski družbi, zato bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je med njima bila sklenjena gospodarska pogodba in če je bila, potem je potrebno glede zastaranja terjatev upoštevati določbo 349. člena OZ glede zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb.

Sodišče prve stopnje se ni izreklo glede tega ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko se je s pogodbo urejalo štipendiranje na podlagi regijske štipendijske sheme po ZSRR, šlo za profitno ali neprofitno dejavnost. Prav tako ni podalo razlogov glede tega, zakaj ne šteje 31. 3. 2013 kot dan, ko je bila znana škoda (in povzročitelj škode) kot zatrjuje tožena stranka in ni obrazložilo, zakaj meni, da je zastaranje začelo teči šele po pozivu tožeče stranke k plačilu z dne 2. 10. 2015.

Izrek

I. Pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe se ugodi in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 287/2018 z dne 17. 6. 2020 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 5. 2020, opr. št. VL 44342/2018 se delno vzdrži v veljavi za plačilo glavnice v znesku 5.072,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2015 dalje do plačila in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 158,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 6. 2018 dalje do plačila, vse v 15 dneh. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 5. 2020, opr. št. VL 44342/2018 se delno razveljavi za plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 28,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 6. 2018 dalje in se zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne. III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.482,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

2. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom tožene stranke, da ni pristojno za sojenje v sporni zadevi, ker po njenem ne gre za spor iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij (1. člen ZPP), temveč upravni spor, saj je tožeča stranka nosilka javnih pooblastil za opravljanje določenih funkcij državne uprave v zvezi z regijskimi štipendijskimi shemami, odločilo, da ta ugovor ni utemeljen. Obrazložilo je , da iz predložene pogodbe o štipendiranju izhaja, da sta jo med drugim sklenili dve gospodarski družbi in štipendist kot fizična oseba ter da gre za razreševanje premoženjsko pravnih in civilnopravnih razmerij med pravdnima strankama kot pravnima osebama in je podana sodna pristojnost po sedežu štipenditorja (19. člen pogodbe). Tožeča stranka ni nosilka javnih pooblastil in takšno javno pooblastilo ne izhaja iz nobene predložene listine v spisu, pač pa gospodarsko družba. Sodna pristojnost naslovnega sodišča je torej podana.

3. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo ugovorne navedbe tožene stranke glede verodostojne listine. Tožeča stranka je skladno z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) vložila izvršilni predlog skladno z določbo 23. člena ZIZ na podlagi izpiska iz poslovnih knjig, overjenega s strani odgovorne osebe, kar predstavlja verodostojno listino v smislu določil ZIZ. Temu je sledilo tudi izvršilno sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, ki pa je bil glede na vložen ugovor tožene stranke razveljavljen in zadeva odstopljena v pravdo.

4. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana v sporni zadevi. Ugotovilo je, da je bila R. .... d.o.o. (v nadaljevanju R. d.o.o.) do marca 2010 skladno z zakonodajo Regionalna razvojna agencija za .... s statusom subjekta spodbujanja regionalnega razvoja. Ta status je bil sredi leta 2010 podeljen novoustanovljeni R 2 d.o.o. (tožeči stranki). Ker je izvajanje regijske štipendijske sheme po Zakonu o spodbujanju regionalnega razvoja naloga subjekta s tem statusom, je leta 2014 s podpisom dogovorov in pogodb prišlo do formalnega prenosa štipendijskih shem na sedaj tožečo stranko in sicer na podlagi : - Tristranske pogodbe št. 2611-08-038210 o sofinanciranju operacije, sklenjene med RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve; Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije, R. d.o.o., z dne 12. 11. 2008; - Tristranske pogodbe št. 2611-08-038210/6 o sofinanciranju prenesene operacije RRA, sklenjene med RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije, R. d.o.o., z dne 12 . 5.2014; - Tristranske pogodbe št. 2611-09-038297/6 o sofinanciranju prenesene operacije RRA, sklenjene med RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije, R. 2, d.o.o., z dne 12. 5. 2014; - Dogovora o prenosu regijske štipendijske sheme savinjske regije, sklenjenega med R. d.o.o. in tožečo stranko z dne 26. 2. 2014, skladno s katerim je tožeča stranka prevzela vse obveznosti in pravice iz naslova izvajanja RŠS, tudi pravico izterjave namensko porabljenih sredstev; - Pogodbe o posrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij za šolsko/študijsko leto 2007/2008 št. 2007/540-002, sklenjen med Javnim skladom RS za razvoj kadrov in štipendije ter R. d.o.o., z dne 3. 1. 2008; - Aneksa št. 4 k pogodbi št. 2007/540-002, sklenjenega med Javnim skladom RS za razvoj kadrov in štipendije, R. d.o.o. in tožečo stranko, z dne 25. 3. 2014. Tako je bilo pogodbeno razmerje najprej vzpostavljeno s strani R. d.o.o. (v nadaljevanju R. d.o.o.), zato je bila Pogodba o štipendiranju št. 62303/2009-ČV/38 z dne 4.12.2009 sklenjena s strani R. d.o.o., ki pa je vse pravice in obveznosti iz omenjenega razmerja, na podlagi gornjih dokumentov in Aneksa k Pogodbi o štipendiranju št. 62303/2009-ČV/38 z dne 30. 6. 2014, prenesla na R. 2 d.o.o. - tožečo stranko, ki je s tem izkazala aktivno legitimacijo v sporni zadevi.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med sedaj pravdnima strankama ugotovilo, da sta tožeča (prej R. d.o.o. Celje) in tožena stranka z Ž. J. sklenili tripartitno pogodbo - Pogodbo o štipendiranju št. 62303/2009-ČV/38 z dne 4. 12. 2009 (v nadaljevanju Pogodba o štipendiranju). Tožeča stranka kot štipenditor, tožena stranka kot delodajalec in Ž. J. kot štipendist. Na podlagi navedene pogodbe o štipendiranju je bil štipendist Ž. J. upravičen do štipendije z naslova RŠS (v nadaljevanju Regijska štipendijska shema) in je prejemal mesečno štipendijo za program računalništvo in informatika-informatika. Štipendija RŠS je bila dodeljena v skladu s Pravilnikom o izvajanju enotnih Regijskih štipendijskih shem in pogojih za izbor delodajalcev na podlagi Javnega poziva k oddaji vlog za izbor gospodarskih in negospodarskih subjektov v Štipendijsko shemo Savinjske regije (RŠS) za šolsko/študijsko leto 2009/2010 ter pogojih za izbor štipendistov na podlagi Javnega razpisa štipendij Regijske štipendijske sheme Savinjske regije za šolsko/študijsko leto 2009/2010. Do 50 % mesečne štipendije je zagotovila tožeča stranka (štipenditor) preko Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije, preostali delež mesečne štipendije, pa je zagotovila tožena stranka. Štipendijo je v celotni višini izplačevala tožena stranka, nato pa je polovico dobila povrnjeno (refundirano ) od tožeče stranke. S Pravilnikom o izvajanju enotnih Regijskih štipendijskih shem RŠS z dne 19. 9. 2008 (v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času, ko je bila sklenjena Pogodba o štipendiranju med pravdnima strankama, je bila seznanjena tudi tožena stranka, kar izhaja že iz samih pogodbenih določil (3. točka 1. člen pogodbe).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje pogodbeno kazen zaradi neizpolnjevanja pogodbenih določil s strani tožene stranke, ki ni zaposlila štipendista Ž. J. v 60 dneh po zaključku izobraževanja, s tem pa kršila 16. člen Pogodbe o štipendiranju. Po četrtem odstavku 35. člen Pravilnika je neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani delodajalcev, ki so na podlagi javnega poziva pridobili pravico do vključitve v RŠS, sankcionirano z vračilom revalorizirane vrednosti izplačanih sredstev za obdobje od dneva nakazila do dneva vračila v dogovorjenem načinu. Če delodajalec ne vrne štipenditorju dolgovanega zneska v predpisanem roku, je dolžan poleg osnovnega zneska plačati tudi zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti vračila dolgovanega zneska do dneva vračila sredstev štipenditorju. Gre za pogodbeno kazen v smislu 247. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke, ker ni zaposlila štipendista v skladu s sklenjeno pogodbo in pravilnikom. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz 16. člena pogodbe o štipendiranju, saj štipendistu ni zagotovila v 60 dneh po zaključku izobraževanja ustrezno zaposlitev. Štipendistu Ž. J. je mirovalo štipendijsko razmerje od 31. 3. 2012 do 31. 3. 2013, ki je nato diplomiral 11. 7. 2013. S kasnejšim diplomiranjem sta se strinjali sedaj obe pravdni stranki. Tožena stranka bi bila bila dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost iz 16. člen pogodbe in štipendista zaposliti v 60 dneh po zaključku izobraževanje, do 9. 9. 2013. Tožena stranka je sicer ponudila štipendistu zaposlitev v avgustu 2013 in mu v podpis posredovala tudi standardno pogodbo o zaposlitvi in mu rezervirala termin za zdravniški pregled. Štipendist je na osnutek pogodbe imel pripombe, predvsem se ni strinjal z višino plače in to sporočil z emailom z dne 28. 8. 2013, tožena stranka pa mu je z emailom z dne 28. 8. 2013 odgovorila, da nima več delovnega mesta zanj in predlaga, da si poišče drugega delodajalca. Štipendist je toženi stranki 4. 9. 2013, pred iztekom 60 dnevnega roka, poslal email, v katerem sprašuje kako je z njegovo pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka na email ni odgovorila. Tožena stranka se ne more sklicevati, da je upravičeno sklepala, da štipendist ne želi zaposlitve pri toženi stranki.

7. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo ugovor zastaranja. Tožena stranka je trdila, da je obveznost zaključka študija štipendista bila 31. 3. 2013, tedaj je zapadla vtoževana terjatev, tožeča pa je vložila predlog za izvršbo dne 23. 5. 2018, kar pomeni, da je terjatev zastarala, upoštevaje triletni zastaralni rok , vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka toženo stranko pozvala na plačilo vtoževane terjatve dne 2. 10. 2015, terjatev je zapadla v plačilo s potekom 15 dni, to je 17. 10. 2015. Zastaranje prične teči z zapadlostjo terjatve. Glede na vložen predlog za izvršbo dne 23. 5. 2018, niti triletni, niti petletni zastaralni rok še ni potekel. 8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je glede na 35. člena Pravilnika tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki kot štipenditorju prejeta sredstva v vtoževani višini. Tožeča stranka je toženo stranko v pozivu z dne 2. 10. 2015 upravičeno pozvala na vrnitev sredstev v roku 15 dni. Mesečna štipendija je znašala 274,82 EUR za šolsko leto 2009/2010, 389,10 EUR za študijsko leto 2010/2011, 362,83 EUR pa za leto 2011/2012. Skupno je štipendist prejel štipendijo v znesku 10.144,02 EUR, tožena stranka je dolžna vrniti tožeči stranki 5.072,01 EUR in je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Tožena stranka je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od 18. 10. 2015 dalje do plačila, saj je z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti v zamudi (299. člen OZ in 378. člen OZ).

9. Zoper to sodbo je glede I. in III. točke izreka sodbe po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in in v izpodbijanem delu sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

10. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

11. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev pritožbe.

12. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

13. Pritožba je utemeljena.

Pritožbene navedbe

14. Pritožba najprej izpostavlja, da je izrek izpodbijane sodbe napačen in je posledično z izrekom prvostopno sodišče odločilo o že razsojeni stvari. Tožeča stranka nepravilno postavila tožbeni zahtevek. S sklepom VL 44342/2018 z dne 13. 6. 2018 je Okrajno sodišče v Ljubljani sklep o izvršbi z dne 30. 5. 2018 v celoti razveljavilo in ta sklep je postal pravnomočen. Zato sodišče prve stopnje ne more posegati v že pravnomočno razsojeno stvar in ni mogoče že razveljavljenega sklepa o izvršbi delno vzdržati v veljavi. S tem je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP.

15. Pritožba vztraja, da sporna zadeva ne sodi v pristojnost naslovnega sodišča, saj v konkretnem primeru razmerje med pravdnima strankama (oziroma predhodno tudi glede pravnega prednika tožeče stranke) ni bilo civilno pravno razmerje, ker gre v konkretni zadevi za spor, ki izvira iz štipendiranja (kadrovske štipendije). Ker pa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih določa za predmetne spore pristojnost delovnega sodišča zgolj pri sporih med delodajalcem in dijakom oziroma študentom, v konkretnem primeru pa gre za spor med dvema gospodarskima družbama, po mnenju tožene stranke za konkretni primer ni podana sodna pristojnost. V obravnavani zadevi namreč ne gre za spor iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij v smislu 1. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je tožeča stranka (kot tudi predhodno pravni prednik tožeče stranke) nosilec javnih pooblastil, ker je na podlagi tristranske Pogodbe št. 2611-08-038210/6, ki jo je predložila tožeča stranka, pridobila javno pooblastilo za opravljanje določenih funkcij državne uprave, konkretno postopkov v zvezi z regijskimi štipendijskimi shemami. Stališče prvostopnega sodišča, da javno pooblastilo za tožečo stranko oziroma za pravnega prednika tožeče stranke ne izhaja iz listin v spisu, je tako zmotno.

16. Pritožba meni, da so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da naj tožena stranka ne bi obvestila tožeče stranke o tem, da štipendist Ž. J. ni izpolnil obveznosti po Pogodbi o štipendiranju, niti naj tožena stranka ne bi predlagala odvzema pravice do štipendije, ker je takšno razlogovanje sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu, torej protispisno. Pritožba pove, da tožena stranka uveljavljala, da štipendist Ž. J. ni redno izpolnjeval študijskih obveznosti. Kot je razvidno iz odločbe o mirovanju štipendijskega razmerja z dne 16. 4. 2012, je štipendistu 31. 3. 2012 potekla pravica do prejemanja štipendije, vendar štipendist do takrat ni zaključil izobraževanja, kar pomeni, da štipendist ni zaključil izobraževanja v roku, predvidenem v izobraževalnem programu. Zato je pravni prednik tožeče stranke (Regionalna razvoja agencija Celje d.o.o.) štipendistu Ž. J. izdala odločbo o mirovanju štipendijskega razmerja z dne 16. 4. 2012, na podlagi katere je štipendistu mirovalo štipendijsko razmerje za eno leto, to je do 31. 3. 2013, kar je tudi skrajni rok za mirovanje. Tako je bil dolžan štipendist do 31. 3. 2013 zaključiti izobraževanje in se zaposliti pri toženi stranki. Vendar pa štipendist navedenih obveznosti ni izpolnil, saj je izobraževanje zaključil šele 11. 7. 2013, torej po preteku roka, ki je bil določen za mirovanje. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določili Pogodbe o štipendiranju povsem napačno sklepalo, da naj bi se tožena stranka strinjala z zamudo štipendista Ž. J. pri prepozni izpolnitvi študijskih obveznosti. Prav tako je prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da naj Pogodba o štipendiranju ne bi nikoli prenehala. S takšnim razlogovanjem prvostopnega sodišča pa se tožena stranka ne more strinjati, saj je v celoti napačno. Prav tako je zmotno stališče prvostopnega sodišča, ki je takšne zaključke oprlo na izpovedbo priče Ž. J. in zakonite zastopnice tožeče stranke. Pri tem tožena stranka izpostavlja, da je Ž. J. izrecno povedal, da predloga pogodbe, ki jo je predhodno prejel od tožene stranke (pri čemer je šlo za standardno pogodbo, ki je bila posredovana za vse druge primerljive delavce) nikakor ne bi podpisal in torej nikakor ne bi želel skleniti delovnega razmerja pri toženi stranki. Kar pa se tiče izpovedbe zakonite zastopnice tožeče stranke, pa je iz njene izpovedbe jasno razvidno, da ni sodelovala ne pri sklepanju Pogodbe o štipendiranju, ne pri postopkih v zvezi z morebitno zaposlitvijo štipendista in da ji o konkretnih okoliščinah praktično ni nič znanega. Posledično prvostopno sodišče izjave zakonite zastopnice tožeče stranke ne bi smelo šteti kot odločilne. Med pravdnima strankama in ne med toženo stranko in štipendistom nikoli ni prišlo do dogovora ali strinjanja, da naj bi se štipendistu podaljšal študij, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Odločba o mirovanju je izdana brez vednosti tožene stranke, prav tako tudi brez kakršnegakoli predhodnega posvetovanja s toženo stranko in je o njej bila tožena stranka zgolj obveščena, in sicer v mesecu juliju 2012, ko je že potekel prvotni rok za izpolnitev štipendistovih obveznosti. Ker štipendist po letu mirovanja še vedno ni pravočasno zaključil izobraževanja, je štipendijsko razmerje prenehalo oziroma bi morala biti štipendistu odvzeta pravica do štipendije, kot to določata 8. in 9. člen Pogodbe o štipendiranju. Ker je štipendist kršil določila pogodbe (saj bi moral štipendist do 31. 3. 2013 zaključiti izobraževanje in se zaposliti pri toženi stranki) in je štipendijsko razmerje prenehalo oziroma bi morala biti štipendistu odvzeta pravica do štipendije, tožena stranka na podlagi določil pogodbe ni imela nobene obveznosti več, da bi zaposlila štipendista. Ker je Pogodba o štipendiranju prenehala veljati, niti ni bilo mogoče, da bi se tožena stranka strinjala z morebitnim podaljšanjem te pogodbe. Tožena stranka je večkrat obvestila tako pravnega prednika tožeče stranke, kot tudi tožečo stranko o tem, da je štipendist kršil določbe Pogodbe o štipendiranju in naj pravni prednik tožeče stranke oziroma tožeča stranka odločita o vračilu sredstev s strani štipendista zaradi njegove kršitve Pogodbe o štipendiranju. Vse to je razvidno iz pozivov pooblaščenca tožene stranke, ki so bili predloženi v spis, prav tako sta to tudi izrecno potrdila zakoniti zastopnik tožene stranke in priča D. Z. 17. Pritožba vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je štipendistu tožena stranka ponudila zaposlitev v okviru izpolnjevanja svoje obveznosti po pogodbi o štipendiranju. Posredovala mu je pogodbo o zaposlitvi in to takšno, kot so jo imeli vsi zaposleni na primerljivih delovnih mestih. Ponujena bruto plača je bila primerljiva tisti, kot so jo takrat imeli pri toženi stranki začetniki z enako ali podobno izobrazbo kot štipendist. Toda štipendist je na sestanku 26. 8. 2013 zavrnil podpis pogodbe. Namen tega sestanka ni bilo pogajanje o vsebini pogodbe, ampak podpis pogodbe. Vendar je štipendist reagiral tako, da je rekel, da takšne pogodbe on ne bo podpisal in je zapustil sestanek dne 26. 8. 2013. Tudi na zaslišanju je štipendist Ž. J. izrecno potrdil, da ponujene standardne pogodbe ni hotel, niti je ne bi podpisal. Sporočilo, ki ga je Ž. J. 4. 9. 2013 posredoval toženi stranki nikakor ne pomeni, da je želel Ž. J. podpisati pogodbo o zaposlitvi oziroma se zaposliti pri toženi stranki. Odločilnega dejstva, da je tožena stranka ponudila Ž. J. v podpis pogodbo, ki je bila ustrezna in primerna (in ki jo je tožena stranka predložila tudi v spis), tožeča stranka niti ni prerekala. Zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje, da Ž. J. ni zavrnil sklenitve pogodbe o zaposlitvi, saj se je prav to zgodilo dne 26. 8. 2013.V kolikor bi namreč Ž. J. hotel s toženo stranko skleniti standardno in primerno pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila s strani tožene stranke ponujena, ne bi tega na sestanku dne 26. 8. 2013 izrecno zavrnil, prav tako bi se tudi zglasil na zdravniški pregled.

18. Pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje sprejelo brez ustreznih listinskih ali drugih dokazov, da naj bi tožena stranka kršila pogodbene obveznosti iz Pogodbe o štipendiranju, kar pa ne drži in se sploh ni konkretizirano opredelilo do navedb tožene stranke in v zvezi s tem tudi do izvedenih dokazov o tem, da je dejansko bil Ž. J. tisti, ki je kršil pogodbo o štipendiranju. Izpodbijana sodba torej v tem delu ne vsebuje ustreznih razlogov, razlogi, ki pa jih je navedlo prvostopno sodišče, pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar pomeni bistveno kršitev določb ZPP. V vsakem primeru pa je takšno stališče napačno.

19. Pritožba izpodbija kot napačen zaključek sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev ni zastarala in vztraja, da je potrebno pri začetku teka zastaranja upoštevati čas obveznosti zaključka študija štipendista (do 31. 3. 2013), pri čemer je glede nato, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo dne 23. 5. 2018 (kot to izhaja iz predloga za izvršbo oziroma sklepa o izvršbi), terjatev, ki jo uveljavlja tožeča stranka zagotovo zastarala.

20. Po stališču pritožbe ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in izvedenim dokazi (kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Posledica navedenih kršitev je tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter zmotna uporaba materialnega prava. Posledično je povsem napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Odločitev pritožbenega sodišča

21. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari, ker je kljub temu, da je Okrajno sodišče v Ljubljani po ugovoru sklep o izvršbi razveljavilo, v pravdnem postopku znova odločalo o sklepu o izvršbi.

22. Drži sicer, da je že Okrajno sodišče v Ljubljani po ugovoru zoper sklep o izvršbi VL 44342/2018 z dne 30. 5 .2018 s sklepom VL 44342/2018 z dne 13. 6. 2018 sklep o izvršbi z dne 30. 5. 2018 razveljavilo. Takšna odločitev je skladna z določbo drugega odstavka 62.člena ZIZ, uveljavljeno z novelo ZIZ-L, ki se uporablja od 25. 3. 2018 in določa, sodišče v primeru, če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče sklep o izvršbi razveljavi. Vendar pa s tem, ko je sodišče prve stopnje v izreku sodbe ponovno navedlo sklep o izvršbi, ki je bil razveljavljen, ni odločalo o že pravnomočno odločeni zadevi, saj o tožbenem zahtevku in zahtevanih stroških še ni bilo odločeno, kar izrecno izhaja iz 2.točke izreka sklepa VL 44342/2018 z dne 13. 6. 2018, v kateri je navedeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku. Le če bi bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, preden je o njem odločalo sodišče prve stopnje s sedaj izpodbijano sodbo, bi šlo za pravnomočno razsojeno zadevo (drugi odstavek 319. člen ZPP). Navedba sklepa o izvršbi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

23. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri ugovoru sodne pristojnosti rednega sodišča, ker pogodbe o štipendiranju tožeča stranka ni sklenila v okviru pridobljenega javnega pooblastila pristojnega ministrstva. Po 29. členu Zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-1)1 je določeno, da za izvajanje splošnih razvojno pospeševalnih nalog v regiji in zagotavljanje strokovne, tehnične in administrativne podpore za delovanje sveta regije in regionalnega razvojnega sveta ustanovijo zveza ali občine zavod ali drugo pravno organizacijsko obliko in da se medsebojna razmerja med zvezo ali občinami ter subjektom iz prejšnjega stavka določijo s pogodbo. V 30. členu ZSRR-1 pa so opredeljene naloge spodbujanja regionalnega razvoja, ki se opravljajo v javnem interesu in je med njimi tudi vzpostavljanje regijskih štipendijskih shem ter regijskih višje in visokošolskih študijskih središč v povezavi s potrebami gospodarstva v regiji. Iz navedenega je ugotoviti, da niti sedaj tožeča stranka niti njen predhodnik nista dobila javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave ali lokalne samouprave, ampak zgolj izvajata naloge, ki so v javnem interesu. Naloge v javnem interesu pa ne gre enačiti z nalogami v okviru javnega pooblastila za izvajanje funkcij državne uprave in ker slednjega tožeča stranka nima, je neutemeljen pritožbeni očitek, da odločanje v sporu iz pogodbe o štipendiranju ne sodi v sodno pristojnost. 24. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v zvezi s presojo glede neutemeljenosti ugovora zastaranja sploh ni podalo razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti pravilnost njegove presoje in je tako izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

25. Sodišče prve stopnje sploh ne obrazloži, zakaj je pri zastaranju vtoževane terjatve mogoče upoštevati triletni ali pa petletni zastaralni rok, saj ne navede materialnopravne podlage za takšne zaključke niti dejstev, ki bi se takšnim materialnopravnim zaključkom prilegala.

26. Sodišče prve stopnje presodi, da gre pri vtoževani terjatvi za pogodbeno kazen skladno z določbo 247. člena OZ. Če gre za pogodbeno kazen, potem bi moralo obrazložiti, kaj je pogodbena kazen, pa tudi tega ni storilo.

27. Pogodbena kazen je vnaprej določena odškodnina za primer, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo.

28. Za odškodninske terjatve pa velja, da zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil2, odškodninske terjatve za škodo, ki so nastale s prekršitvijo pogodbene obveznosti, pa zastarajo v času, določenem za zastaranje teh obveznosti3. Sedaj pravdni stranki, ki sta sklenili pogodbo o štipendiranju , sta obe gospodarski družbi in sodišče prve stopnje bi moralo presoditi ali je med njima bila sklenjena gospodarska pogodba 4 in če je bila, potem je potrebno glede zastaranja terjatev upoštevati določbo 349. člena OZ glede zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb.

29. Sodišče prve stopnje se ni izreklo glede tega ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko se je s pogodbo urejalo štipendiranje na podlagi regijske štipendijske sheme po ZSRR, šlo za profitno ali neprofitno dejavnost. Prav tako ni podalo razlogov glede tega, zakaj ne šteje 31. 3. 2013 kot dan, ko je bila znana škoda (in povzročitelj škode) kot zatrjuje tožena stranka in ni obrazložilo, zakaj meni, da je zastaranje začelo teči šele po pozivu tožeče stranke k plačilu z dne 2. 10. 2015. 30. Ker izpodbijana sodba sploh nima razlogov glede odločilnih dejstev v zvezi z ugovorom zastaranja kot materialnopravnim ugovorom in od katerega (ne)utemeljenosti je odvisna (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka, je bilo pritožbi ugoditi že iz tega razloga.

31. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi tudi v delu, ko očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče prve stopnje sploh ni dokazno ocenilo vseh izvedenih dokazov v zvezi z zatrjevanjem, da je štipendist sam odklonil sklenitev pogodbe o zaposlitvi in ni dokazno ocenilo njegove izpovedbe o tem, zakaj je sploh poslal mail 4. 9. 2013. 32. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu glede I. in III. točke izreka razveljavilo ter zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP), saj ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne more odpraviti samo, ker bi potem samo prvič ugotavljalo in se izjasnjevalo o za presojo odločilnih trditvah pravdnih strank, kar pa pomeni, da bi pravdni stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe (25. člen Ustave RS).

33. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

34. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, nato pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja po skrbni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov pravilno uporabiti materialno pravo.

PRAVNI POUK: „Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita:1. navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.“ 1 Uradni list RS št. 93/2005 2 Prvi odstavek 352. člena OZ 3 Tretji odstavek 352. člena OZ 4 13. člen OZ določa: “Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti (drugi odstavek). Za gospodarske subjekte v smislu tega zakona se štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost ter samostojni podjetniki posamezniki(tretji odstavek).