Jedro

V opisu očitka v obtožnem aktu mora biti navedeno, za katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki so priznane od mednarodne skupnosti ali določene z ustavo ali zakonom, je oškodovanec prikrajšan ali omejen.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega M. M. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje kršitve enakopravnosti po 1. odstavku 141. člena KZ. Stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca, njegovega zagovornika in nagrado zagovornika pa je naložilo v breme proračuna.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 373. člena ZKP in predlagala, da višje sodišče kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženega M. M. in predlagal, da se pritožba okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Navedbe pritožnice, da je izpodbit zagovor obdolženega, ker sta izpovedbi S. J. in P. H. skladni in ju je obdolženi iz lokala napotil, zaradi spolne diskriminacije, niso utemeljene. Navajanje pritožnice, da je nelogično, da v kolikor bi obdolženi želel preprečiti oškodovankama le ležanje na biljardni mizi, bi ju lahko le opozoril na to, ne pa, da ju je iz lokala napotil z besedami, kot je izpovedala S. J. „da to ni tak lokal“, oziroma kot je izpovedala P. H. „da to ni lokal za take“, kar je po mnenju pritožnice pomensko enako in ima prizvok spolne diskriminacije, ni sprejemljivo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da v kontekstu obdolženčevega zagovora sporni navedbi pomenita, da lokal ni namenjen osebam, ki kršijo pravila, oziroma ni za tiste, ki pravil ne spoštujejo. Obdolženi je namreč, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, odreagiral zaradi ležanja oškodovank na biljardni mizi, kar je prepovedano in je prepoved tudi dobro označena. Sklepanje pritožnice, da na obdolženčevo diskriminatorno ravnanje kaže tudi njegov zagovor, ko je izjavil, da se z drugimi šali in jim pove: „da se za to ne more kupiti žetona“, se ob ocenjevanju vseh dokazov izkaže kot enostransko in ne vnaša dvoma v pravilne zaključke sodišča prve stopnje. To prej kaže na to, da obdolženi podobno ravna z ostalimi strankami ne glede na njihovo spolno usmerjenost, v kolikor ležijo na biljardni mizi, saj jim tega ne dovoli, ker ni mogoče za to kupiti žetona. Pritožnica pa tudi ne pojasni, katera pravica naj bi bila oškodovankama kršena oziroma, za katero ustavno pravico do enakosti pred zakonom, naj bi bili prikrajšani. V obdolženčevem ravnanju ni izkazano, da bi ju prikrajšal do pravice izkazovanja istospolne usmerjenosti ali njunega medsebojnega druženja ali druženja z drugimi osebami ali ju kako drugače obravnaval kot druge heteroseksualne goste. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni dovolj dokazov, da bi obdolženi storil očitano dejanje. Pritožbeno sodišče pa pri tem tudi opozarja, da iz očitka obtožbe tudi ni razvidno, za katero pravico, ki je določena z Ustavo in zakonom naj bi bili oškodovanki prikrajšani.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.