Jedro

Grožnja s strani tožene stranke, da bo tožniku v delovno knjižico vpisala, da je bil na delu vinjen, pri tožniku ni mogla povzročiti utemeljenega strahu, zaradi katerega bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal, neveljavna (izpodbojna).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2011, ki jo je tožnik vročil toženi stranki. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na poziv tožnika nazaj na delo ter na plačilo plače ter prispevkov za čas prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbi 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Navaja, da je tožena stranka tožnika obdolžila, da je neupravičeno izostal z dela ter da je prihajal vinjen na delo in zaradi teh kršitev sprožila postopek izredne odpovedi tožniku. Na zagovoru dne 6. 6. 2011 je tožnik na podanem zagovoru podal pisno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da bi se izognil izredni odpovedi. Naknadno je ugotovil, da tega ni storil po svoji svobodni volji, temveč je nanj tožena stranka nedopustno vplivala, zato je zahteval sodno varstvo, s katerim je zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je izpovedal, da so ga na zagovoru prestrašili, da ne bo dobil službe, pa tudi s škodo in kaznijo. Med ostalim je Z.S. tožniku tudi povedal, da je zanj bolje, da da sam odpoved, kot pa da dobi izredno odpoved, saj bo to zapisano v njegovi delovni knjižici in da bo zaradi tega težko dobil službo, poleg tega pa tudi ne bo dobil nadomestila na zavodu. Meni, da gre pri taki izjavi, na podlagi katere se je tožnik odločil, da sam poda odpoved, za vplivanje na svobodno voljo tožnika z nedopustno grožnjo v smislu 45. člena Obligacijskega zakonika. Po stališču sodne prakse se za nedopustno grožnjo sicer ne more šteti grožnja s sodnimi postopki in pravnimi sredstvi, vendar pa v konkretnem primeru glede grožnje z vpisom izredne odpovedi v delovno knjižico, izdelavi mnenja za drugega delodajalca, da je bil pijan v službi in da ne bo dobil nadomestila na zavodu, ne gre za tak primer. Po določbi 76. člena Zakona o delovnih razmerjih delodajalec ne sme v potrdilu o prenehanju delovnega razmerja navesti ničesar, kar bi delavcu otežilo sklepanje nove pogodbe o zaposlitvi. Zato so grožnje z vpisom teh podatkov v delovno knjižico in izdelavo mnenja, da je bil tožnik vinjen, nedopustne, saj tudi sam ZDR prepoveduje takšno ravnanje. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko po izvedenih dokazih ni ugotovilo, da je kadrovski direktor tožene stranke pojasnil tudi, da mu bo razlog prenehanja delovnega razmerja vpisal v delovno knjižico, prav tako pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker sodišče glede na obrazložitev sodbe takšnega ravnanja ni opredelilo kot nedopustne grožnje v smislu 45. člena Obligacijskega zakonika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi od tožene stranke nad tožečo stranko ni bil vršen nedopusten pritisk ali nedopustna grožnja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodba vsebuje v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe tožnika še odgovarja: V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval, da se razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podane s strani tožnika z dne 6. 6. 2011, ni bila podana pod vplivom nedopustne grožnje, opredeljene v 45. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 in naslednji). Po določbi 45. člena OZ je pravno pomembna le nedopustna grožnja, ki povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, da zaradi tega sklene določeno pogodbo. Navedena določba torej pomeni, da mora biti grožnja nezakonita in protipravna in da mora pri osebi, ki je podala izjavo in ki izjavo zaradi grožnje izpodbija, povzročiti utemeljen strah. Zato je bistvena napaka volje, ki jo povzroči takšna grožnja, lahko povezana samo s strahom in z grožnjo samo, saj ljudje na grožnje različno reagirajo. Vendar pa se lahko upošteva resen in utemeljen strah le takrat, če se iz okoliščin primera ugotovi, da je grozila resna nevarnost življenju ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali kogar drugega, zaradi česar je stranka omejena v svobodi pri sprejemanju odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi izpodbijani sodbi, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo do napake volje pri tožniku oziroma do relevantne grožnje s strani delavcev tožene stranke v času, ko je napisal svojo odpoved. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik na zagovoru v zvezi s kršitvami, ki jih je storil (neupravičeni izostanek in vinjenost na delu), na samem zagovoru pa mu je bilo predočeno, da bo v primeru, da bo prišlo do izredne odpovedi, izgubil oziroma ne bo dobil nadomestila za brezposelnost na Zavodu RS za zaposlovanje, zato mu je bilo predočeno, da je bolje, da da sam odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je bila zoper tožnika upravičena sprožiti takšen postopek, saj je storil kršitve delovnih obveznosti, ki imajo podlago tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je bil takšen postopek zoper tožnika tudi začet. Neutemeljena je pritožba, da se je tožnik odločil za odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker naj bi mu Z.S., ki je bil kadrovski direktor tožene stranke, dejal, da mu bo razlog prenehanja delovnega razmerja vpisal v delovno knjižico, tako da bo težko dobil drugo službo. Po določbi 76. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) je delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi na zahtevo delavca dolžan vrniti delavcu vse njegove dokumente ter mu izdati tudi potrdilo o vrsti dela, ki ga je opravljal. V skladu z 2. odstavkom delodajalec ne sme v potrdilu navesti ničesar, kar bi delavcu otežilo sklepanje nove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da grožnja s strani tožene stranke, da bo v delovno knjižico vpisano mnenje o tem, da je bil na delu vinjen, pri tožniku ni mogla povzročiti utemeljenega strahu, da bi ta pod njegovim vplivom lahko izjavil drugačno voljo, kot bi jo sicer. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi nadrejeni tožniku izvršili konkretna dejanja, ki bi lahko vplivala na njegovo voljo. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik napisal odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu z 80. in 81. členom ZDR, saj je v njegovi odpovedi jasno izražena volja, da odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožnik v sporu tudi ni dokazal kakšnih konkretnih dejanj, ki bi izkazovali, da so imeli pristojni delavci tožene stranke namen, da pri njemu ustvarijo zmoto ter privedejo njegovo voljo k podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi opr. št. VIII Ips 2/97 z dne 13. 5. 1997 zavzelo stališče, da sama zahteva, prigovarjanje ali nagovarjanje delodajalca k odpovedi niso pravno relevantna dejstva za presojo svobodne volje delavca in s tem za presojo veljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi grožnja z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo policiji ali celo prigovarjanje ali nagovarjanje k odpovedi, niso razlogi, ki bi pomenili nedopustno grožnjo in bi bil z njo povzročen utemeljen strah po 45. členu OZ, ki bi lahko povzročil razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je priglasil stroške pritožbe, vendar s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).