Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da imajo po določbi prvega odstavka 247. člena SPZ pravico do uporabe stanovanja ne le imetnik služnosti stanovanja, ampak tudi člani njegove družine in pravilno zaključilo, da je skupnost toženca z A. A. šteti za družinsko skupnost. Višje sodišče se strinja, da ima toženec za bivanje v spornem stanovanju pravni naslov, ki ga izvaja kot član družine iz pravice služnostne upravičenke (svoje matere).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je toženec dolžan izseliti iz pritličnega stanovanja v hiši P., ..., ki stoji na parc. št. 1, k. o. X, ter iz stanovanja in vseh pomožnih prostorov odnesti svoje stvari v 15 dneh pod izvršbo ter povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni povrniti tožencu 463,82 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožbe, ne pa zahtevka, ki je bil predmet nadaljnjega postopka v obravnavani zadevi. Sodišče ni postopalo po 185. členu ZPP. Toženec je navajal, da je zahtevek nedoločen oziroma neizvršljiv. Sodišče bi moralo sprejeti ustrezen sklep, tožnik zato predlaga izdajo dopolnilne sodbe. Tožnik je od toženca, poleg izpraznitve stanovanja, zahteval tudi izpraznitev vseh pomožnih prostorov v kleti stanovanjske hiše in gospodarskem poslopju. Kaj je obrazložitev glede pomožnih prostorov lahko tožnik samo sklepa, ker razlogov v sodbi ni, sodbe ni mogoče preizkusiti. Toženec ni zatrjeval, da ima za uporabo pomožnih prostorov pravni naslov. Tožnik je v tožbi izrecno zatrjeval, da toženec za shranjevanje svojih neuporabnih stvari ter motocikel uporablja tudi del gospodarskega poslopja ter parkirišče za svoje vozilo. Predlagal je zaslišanje prič, dokazne predloge tožnika pa je sodišče pravilno zavrnilo. Toženec v svojih navedbah ni zatrjeval, da kot družinski član svoj pravni naslov črpa iz pravice svoje matere kot služnostne upravičenke, te trditve tudi ni ustrezno dokazal. Toženec je kot bistveno zatrjeval, da živi v delu hiše skupaj s svojo mamo, v korist katere obstoji služnostna pravica stanovanja, vendar te trditve ni dokazal. Navaja, katere dokaze je predlagala nasprotna stranka (toženec) in uveljavlja kršitev 4. člena ZPP. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazne predloge pravdnih strank, je kršilo tožnikovo pravico do izjave. Na naroku sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa, vse dokaze je zavrnilo, zato gre za sodbo presenečenja. Iz zemljiškoknjižnega izpiska ne izhaja, da je v korist matere vknjižena dosmrtna in brezplačna služnost stanovanja. Sodišče je zavzelo stališče, da gre za nesporno dejstvo, vendar je z opustitvijo izvedbe dokaza, vpogleda v izpis iz zemljiške knjige, ki ga je imelo v spisu, to dejstvo zmotno štelo kot nesporno. Opisuje naravo in nastanek služnostne pravice po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ). Trditve o obstoju služnosti sodišče ne sme obravnavati kot nesporne, ker je v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP. Dejstva potrebujejo najosnovnejšo prevetritev resničnosti. Tožnik je izročilno pogodbo sklenil z očetom, omejitev ga je vezala le v razmerju do očeta. Šele vknjižena služnost bi imela erga omnes učinek. Sodišče se glede družinskega kroga (247. člen SPZ) nepravilno sklicuje na Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1), saj se ta uporablja zgolj za potrebe vprašanj, ki jih ureja SZ-1. Tudi določba 2. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), na katero se sklicuje sodišče, za potrebe tega postopka ni uporabljiva. Polnoletni in popolnoma poslovno sposobni toženec se ne more šteti za družinskega člana svoje matere kot služnostne upravičenke. Toženec ni navajal, da je mater preživljal, ali pa da imata skupno gospodinjstvo. Navedbe o domnevni pomoči je tožnik obširno prerekal in predlagal dokaze.

3. Toženec je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s sklenitvijo izročilne pogodbe v letu 1990 pristal na omejitev lastninske pravice na svoji hiši z ustanovitvijo osebne služnosti, zato so za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pomembna zgolj dejstva, ki med pravdnima strankama niso sporna, in sicer: - da toženec skupaj z A. A. (materjo pravdnih strank) zaseda stanovanje v pritličju (prvi etaži) stanovanjske hiše na naslovu P., ..., stoječi na parc. št. 1, k. o. X, ki je na podlagi izročilne pogodbe z dne 23. 8. 1990 tožnikova last; - da je A. A. imetnica služnostne pravice stanovanja v pritličju te hiše; - da je toženec sin služnostne upravičenke.

6. Pravilno je sodišče prve stopnje nadalje obrazložilo, da imajo po določbi prvega odstavka 247. člena SPZ(1) pravico do uporabe stanovanja ne le imetnik služnosti stanovanja, ampak tudi člani njegove družine in pravilno zaključilo, da je skupnost toženca z A. A. šteti za družinsko skupnost. Višje sodišče se strinja, da ima toženec za bivanje v spornem stanovanju pravni naslov, ki ga izvaja kot član družine iz pravice služnostne upravičenke (svoje matere).

7. Pritožnik zastopa stališče, da toženec ni zagotovil ustrezne trditvene podlage v smislu, da črpa svoj pravni naslov iz materine pravice. Na to velja odgovoriti zgolj, da je toženec v odgovoru na tožbo (list. št. 8) navedel, da ima njegova mama A. A. na podlagi izročilne pogodbe z dne 23. 8. 1990 med drugim izgovorjeno tudi dosmrtno služnostno pravico brezplačnega stanovanja v predmetni hiši, da toženec skupaj s svojo mamo biva v delu hiše, ki je predmet služnostne pravice (list. št. 10), na naroku pa je toženec navedel še, da v predmetni stanovanjski hiši biva na podlagi izrecnega dovoljenja svoje matere (druga stran list. št. 23).

8. Predvsem pa je nadalje odločilno in ključno, da je tožnik v svoji prvi pripravljalni vlogi (list. št. 17) sam izrecno priznal, da toženec biva v delu, na katerem ima mati pravdnih strank služnostno pravico dosmrtnega stanovanja.

9. Očitek, da toženec sodišču prve stopnje ni ponudil zadostne trditvene podlage za zaključke (ugotovitve), je torej neutemeljen. Nadalje pa velja v izpostavljenem oziru poudariti, da je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da je A. A. imetnica služnostne pravice stanovanja. Nespornih dejstev se ne dokazuje, da pa bi bilo v priznanju služnostne pravice stanovanja materi kaj, kar bi nasprotovalo prisilnim predpisom in moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena ZPP), pa ni bilo ne zatrjevano niti kaj takega ne izhaja iz presojanih okoliščin primera.

10. Ker je bilo dejstvo o obstoju služnostne pravice stanovanja matere pravdnih strank nesporno, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno samo raziskovati izpiskov iz (javne) zemljiške knjige. Predvsem pa sta se obe pravdni stranki sklicevali na samo izročilno pogodbo, iz katere izhaja sama tožnikova (pogodbena, inter partes) zaveza, in posledično sklicevanje na „javnost zemljiške knjige“ in „erga omnes učinke“ ni na mestu, posledično pa tudi ne drži (in ni povsem razumljiva navedba), da se je tožnik „pogodbeno zavezal zgolj do očeta“.

11. Pritožnika moti, da je toženec polnoleten, zaposlen in popolnoma poslovno sposoben. Zato po njegovem mnenju toženec ne more biti definiran kot „družina imetnika služnosti“ po 247. členu SPZ. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je tehtno obrazložilo, da mati in toženec skupaj uporabljata sporne prostore, imata skupno gospodinjstvo (koliko toženec pomaga materi v tem oziru ni odločilno, kar sicer izčrpno graja pritožba, toženec pa je sicer navedbe v tej smeri podal na list. št. 10) in da je upoštevajoč trenutne družbene razmere običajno, da tudi polnoletni otroci bivajo skupaj s starši. Potrditev pravilnosti svojega naziranja je sodišče prve stopnje (pravilno) našlo tudi v analogiji z določbo prvega odstavka 11. člena SZ-1 in 2. členom ZZZDR(2).

12. Na pritožbene navedbe glede zavrnitve zahtevka glede pomožnih prostorov velja odgovoriti zgolj, da je tožnik (pritožnik) sam prostore opredelil kot pomožne prostore stanovanja. Potrjenost pravilnosti odločitve, da se zavrne zahtevek za izselitev iz stanovanja, pa vsebuje tudi logično-impliciten zaključek, da se zavrne tudi del zahtevka glede izselitve iz prostorov, ki jih je tožnik sam definiral kot pomožne k stanovanju. Da bi odločitev glede pomožnih prostorov terjala dodatno obrazlaganje s strani sodišča prve stopnje, ne drži, prav tako ob sami (odločilni) tožnikovi navedbi o pomožnosti in pravilnosti odločitve o glavni stvari – glede izselitve iz stanovanja, dokazovanje v tej smeri ni bilo potrebno.

13. Res tožbeni zahtevek, vsebovan v prvem odstavku I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ne vsebuje modifikacije, za katero se je tožnik zavzemal na naroku za glavno obravnavo (list. št. 24). Gre za dostavek „v kleti stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, ki stoji na parceli št. 1, k. o. X“. Vendar pa ob tem, da navedeni dostavek ne predstavlja spremembe tožbe, ampak gre zgolj za modifikacijo (natančnejšo konkretizacijo) tožbenega zahtevka, in glede na to, da je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen (kar je odločilno), dodatno obravnavanje pritožbenih navedb o nedoločnosti zahtevka ni potrebno, kot tudi ni utemeljen predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

14. Pritožnik očita še, da gre za sodbo presenečenja, vendar pa dejstvo, da je sodišče na naroku 29. 3. 2016 s sklepom zavrnilo „vse dokazne predloge pravdnih strank kot nepotrebne“, na kar tožnik na naroku ni imel pripomb, samo po sebi za tožnika ne predstavlja nekaj novega in tudi ne more biti osnova za presenečenje.

15. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno ugotovilo vsa za konkreten primer odločilna dejstva. Ni storilo ne zatrjevanih in tudi ne kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo toženca ni pripomogel k odločanju višjega sodišča, ta ni bil potreben in toženec sam krije stroške, ki so mu nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): V zvezi s prvim odstavkom 266. člena SPZ.

Op. št. (2): Tako (tudi) T. Keresteš v SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 247. členu, str. 980.