Jedro

Tožeča stranka zmotno meni, da izkazuje pravni interes za tožbo glede na zatrjevani dejstvi, da je najemnik ene od znamk, na katero se tudi nanaša izpodbijana odločba, in da je stečajni upnik v stečajnem postopku, ki se vodi zoper prejšnjega imetnika znamk, pri katerih je bila v registru vpisana sprememba imetnika pravic. Le oseba, ki je v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bila udeležena kot stranka oziroma stranski udeleženec, namreč izkazuje, da se je v postopku odločalo o njenih pravicah oziroma da je v tem postopku varovala svoje pravne koristi, s tem pa, da izpodbijana odločba lahko posega v njene pravice oziroma pravne koristi ter da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varovanja teh pravic oziroma pravnih koristi potrebno.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 17. 10. 2011 vložila tožbo, v kateri navaja, da je najemnik blagovne znamke A. ter da je bila seznanjena z izdajo izpodbijane odločbe o vpisu sprememb imetništva znamk, ki so v registru znamk navedene pod registrskimi številkami, ki jih navaja. Dalje navaja, da svoj pravni interes za uveljavljanje nezakonitosti odločbe utemeljuje z dejstvom, da je najemnik ene od znamk in dejstvom, da je stečajni upnik v stečajnem postopku, ki se vodi zoper prejšnjega imetnika prej navedenih znamk, družbo B. d.d. O dejstvu izdaje izpodbijane odločbe je bila tožeča stranka seznanjena s strani stečajnega upravitelja, ki je tožeči stranki še pojasnil, da so bile navedene znamke prodane družbi C. d.o.o. na dražbi dne 11. 8. 2011. Tožeča stranka z izpodbijano odločbo ne razpolaga, saj v postopku za njeno izdajo ni imela položaja stranke. Posredovanje odločbe v spis naj sodišče naloži Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: urad). Tožeča stranka dalje navaja, da je urad postopek vpisa v register izvedel nezakonito. Odločal je na podlagi zahteve tretje osebe in ne dotedanjega vpisanega imetnika znamke, novi imetnik znamke pa soglasja dotedanjega imetnika, kot to zahteva Zakon o industrijski lastnini, ni predložil, pač pa je predložil le prodajno pogodbo, sklenjeno med D. d.d. in C. d.o.o., kar pa ne more zadostovati. Predlagatelj vpisa sprememb v register ni predložil ustrezne pogodbe oziroma drugega dokumenta, na podlagi katerega naj bi prišlo do prenosa imetništva pravic od prejšnjega imetnika na D. d.d., s tema pa prehod lastništva znamke od prejšnjega imetnika na navedeno družbo ni izkazan. Zato je odločba nepravilna in nezakonita ter tožeča stranka sodišču predlaga, naj jo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča strank izpodbija odločbo, s katero je pri znamkah, ki jih navaja, bil vpisan prenos pravic z dotedanjega imetnika B. d.d. na novega imetnika C. d.o.o. - Skupina …. Meni, da tožeča stranka ne more biti stranka v tem upravnem sporu in da ne uveljavlja nobene svoje pravice ali pravne koristi. Tožeča stranka namreč ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku za izdajo izpodbijane odločbe. Navaja, da tožeča stranka v registru znamk pri znamki „...“ št. 9471057 ni vpisana kot imetnica licence ali kakšne druge pravice v zvezi s to znamko. Prav tako tožeča stranka v registru znamk ni vpisana kot imetnica licence ali kakšne druge pravice pri kateri izmed ostalih znamk, na katere se nanaša izpodbijana odločba. Glede na to tožeča stranka ni bila pritegnjena v postopek za izdajo izpodbijane odločbe kot stranski udeleženec. Tožeča stranka pa tudi ni vložila zahteve za priznanje položaja stranskega udeleženca in za vstop v postopek vpisa prenosa pravic na znamkah v register znamk. Poleg tega tožeča stranka ni oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijane odločbe v neposredno škodo. Tožeča stranka prav tako ni prizadeta oseba s položajem stranke, ker bi tako določal zakon. Po mnenju tožene stranke zasleduje tožeča stranka v tem upravnem sporu le svoj dejanski interes, ker ima kot zatrjevani stečajni upnik družbe B. d.d. ekonomski interes, da izpodbijana odločba ne bi bila izdana oziroma da bi bila odpravljena. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže. Če pa bi sodišče tožbe ne zavrglo, tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe, ker meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ter navedeno tudi utemeljuje, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

Sodišče je tožbo moralo zavreči iz naslednjih razlogov: Po 1. odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz izpodbijane odločbe (na katero se nanaša tožba, saj so v tožbi in odločbi navedene iste številke znamk, pod katerimi so te vpisane v register znamk) v spisni dokumentaciji upravnih spisov, ki jih je z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka, izhaja, da sta bili stranki v postopku dotedanji imetnik znamk, glede katerih je bila v registru znamk vpisana sprememba prenosa pravic, to je D. d.d., in novi imetnik C. d.o.o. - Skupina ..., in da tožeča stranka ni bila stranka v postopku, niti stranski udeleženec. Tako navaja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Sicer pa ta okoliščina niti ni sporna, saj tako navaja tudi tožeča stranka v tožbi. Ker tožeča stranka v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni bila niti stranka niti stranski udeleženec, glede na citirano določbo 1. odstavka 17. člena ZUS-1 ne izkazuje aktivne procesne legitimacije za vložitev tožbe. To pa je po 3. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1 razlog za zavrženje tožbe.

Tožeča stranka zmotno meni, da izkazuje pravni interes za tožbo glede na zatrjevani dejstvi, da je najemnik ene od znamk, na katero tudi se nanaša izpodbijana odločba, in da je stečajni upnik v stečajnem postopku, ki se vodi zoper prejšnjega imetnika znamk, pri katerih je bila v registru vpisana sprememba imetnika pravic. Le oseba namreč, ki je v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bila udeležena kot stranka oziroma stranski udeleženec, izkazuje, da se je v postopku odločalo o njenih pravicah oziroma da je v tem postopku varovala svoje pravne koristi, s tem pa, da izpodbijana odločba lahko posega v njene pravice oziroma pravne koristi ter da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varovanja teh pravic oziroma pravnih koristi potrebno. ZUS-1 glede na določbo 1. odstavka 17. člena ZUS-1 ne dopušča, da bi oseba, ki v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kot stranka ali stranski udeleženec ni bila udeležena, mogla vložiti tožbo ob zatrjevanju (in izkazovanju), da bi v postopku za izdajo izpodbijane odločbe morala biti udeležena kot stranka oziroma stranski udeleženec, pa ni bila. Oseba, ki v postopku za izdajo odločbe ni bila udeležena (pa meni, da je to pravico imela), v upravnem sporu kot tožnik lahko izpodbija sklep, s katerim ji je bila zavrnjena pravica do udeležbe v postopku (2. odstavek 17. člena ZUS-1), npr. na podlagi zahteve za vstop v postopek, predloga za obnovo postopka ali v zvezi z uporabo drugega po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopustnega pravnega sredstva (pri čemer se taki osebi na njeno zahtevo odločba vroči, če zahteva vročitev v 30 dneh od dneva, ko je izvedela za izdajo odločbe - 7. odstavek 143. člena ZUP).

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Na tak razlog mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče je sklep izdalo po predsednici senata na podlagi 3. odstavka citiranega člena.

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o tožnikovem stroškovnem zahtevku.