Jedro

Tožnik je pri tožencu v času veljavnosti ZPIZ-1 uveljavljal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po ZPIZ/92, ki je ZPIZ-1 ne ureja več, kar je toženec z izpodbijano odločbo zavrnil. Ker toženec o nadomestilu za invalidnost po ZPIZ-1 ni odločal, je sodišče izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu, da odloči o nadomestilu za invalidnost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe zoper sodbo in zoper sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. … z dne 23. 11. 2010 in št. … z dne 22. 9. 2010 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna odločiti o pravici tožnika do nadomestila za invalidnost na podlagi njegove zahteve, vložene dne 27. 7. 2010 v roku 30 dni, od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo od 22. 8. 2010 dalje (III. točka izreka). Toženi stranki pa je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 595,16 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa od prvega naslednjega dne še zakonske zamudne obresti (IV. točka izreka). S sklepom pa je kot neutemeljen zavrnilo predlog tožnika za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožnik je pri sodišču vložil predlog za izdajo dopolnilne sodbe ter podredno pritožbo zoper sodbo. V predlogu za izdajo dopolnilne sodbe tožnik navaja, da sodišče ni odločilo o vseh postavljenih zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, torej glede pravice do nadomestila za invalidnost, zato je potrebno sodbo v tem delu dopolniti. V kolikor bi sodišče štelo, da predlog za izdajo dopolnilne sodbe ni utemeljen, pa tožnik vlaga pritožbo zoper II. točko izreka sodbe in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnikov podredni tožbeni zahtevek utemeljen, kljub navedenemu pa s sodbo ni odločilo o pravici tožnika do nadomestila za invalidnost oziroma ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku, temveč je toženi stranki naložilo, da le-ta odloči o pravici tožnika do nadomestila za invalidnost. Po mnenju tožnika je bilo postopanje sodišča nepravilno. Pri tem opozarja, da gre v socialnih sporih praviloma za spor polne jurisdikcije, kar pomeni, da bi moralo sodišče odločiti tako o zakonitosti dokončnih odločb tožene stranke kot tudi odločiti o pravici do nadomestila za invalidnost, česar pa ni storilo. Glede na to, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnikov podredni tožbeni zahtevek (priznanje pravice do nadomestila za invalidnost) utemeljen, je odločitev sodišča pod točko II izreka sodbe v nasprotju s samo obrazložitvijo. Tožnik opozarja tudi na določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), ki sodišču omogoča, da izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, ali da izpodbijani upravni akt odpravi ter odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, vendar ob dodatnem pogoju, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja ali višine zahtevka pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Iz obrazložitve sodbe v ničemer ne izhaja, v čem bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, zaradi česar odločitve sodišča v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Gre tudi za bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1. Ker je že sodišče samo ugotovilo dejansko stanje, ki omogoča odločitev o zahtevku tudi po vsebini, to pomeni, da odločitev, da sodišče toženi stranki naloži izdajo novega upravnega akta, sploh ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo navodila pritožbenega sodišča, razvidnega iz sklepa, opr. št. Psp 352/2012 z dne 11. 10. 2012 in sicer, da naj sodišče v ponovljenem postopku odloči še o podrednem zahtevku tožnika za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po določbi 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku prizna pravico do nadomestila za invalidnost oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo tožnikov predlog za izdajo dopolnilne sodbe pa tožnik navaja, da sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi v pritožbi zoper sklep tožnik navaja, da sodišče s sodbo z dne 11. 1. 2013 sploh ni odločilo o pravici tožnika do nadomestila za invalidnost oziroma ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku. Podrednega tožbenega zahtevka ni niti zavrglo niti zavrnilo, prav tako mu ni ugodilo. Toženi stranki je zgolj naložilo, da le-ta odloči o pravici tožnika do nadomestila za invalidnost. Tožnik je zato podal tudi predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ki pa ga je sodišče kot neutemeljenega zavrnilo. V pritožbi ponovno ponavlja razloge, kot jih je že v pritožbi zoper sodbo in sicer, zakaj meni, da bi moralo sodišče o zahtevku za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost odločiti samo, ne pa da je odločitev o tem naložilo toženi stranki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožniku samo prizna pravico do nadomestila za invalidnost oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter odloči o tožnikovi pritožbi z dne 26. 2. 2013 tako, da sodbo v izpodbijanem delu (II. točka) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožnik opozarja v pritožbi.

Glede pritožbe zoper sklep: ZPP v 325. členu določa, da če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Prepozen ali neutemeljen predlog za dopolnitev sodbe sodišče zavrže oziroma zavrne brez naroka. V 327. členu pa je nadalje določeno, da če je poleg predloga za dopolnitev sodbe vložena tudi pritožba zoper sodbo, sodišče prve stopnje počaka in ne pošlje pritožbe sodišču druge stopnje, dokler ne odloči o predlogu za dopolnitev sodbe in se ne izteče rok za pritožbo zoper to odločbo. Če se zoper odločbo o dopolnitvi sodbe vloži pritožba, se ta pritožba, skupaj s pritožbo zoper prvotno sodbo pošlje sodišču druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je v celoti odločilo o zahtevku tožnika in da s tem niso izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. Iz sodbe (II. točka izreka), izhaja, da sodišče sicer res ni odločilo o pravici do nadomestila za invalidnost na podlagi tožnikove zahteve, vložene dne 27. 7. 2010, je pa odločitev o pravici naložilo toženi stranki, ki mora odločiti v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Tožnik sicer ni postavil takega tožbenega zahtevka (torej na odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženi strani v ponovno upravno odločanje), vendar pa ZDSS-1 sodišču daje podlago, da ob presoji izpodbijane dokončne odločbe med drugim lahko izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta (prva alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1). S tem, ko je torej sodišče sprejelo omenjeno odločitev, mu tako po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da ni odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

K pritožbi zoper sodbo: Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. … z dne 22. 9. 2010. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke tožniku zavrnil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Razlog za zavrnitev priznanja pravice do nadomestila je bila ugotovitev tožene stranke, da naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga, brez mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi po stališču tožene stranke pomenilo, da se je tožnik z odpovedjo strinjal. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik pri toženi stranki dne 27. 7. 2010 vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Gre za pravico, kot jo je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo, s tem da je primarno uveljavljal odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma podredno, priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, torej priznanje pravice, kot je urejena v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. V Ps 2981/2010 z dne 28. 6. 2012 tožniku priznalo pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 22. 8. 2010 dalje. S sklepom opr. št. Psp 352/2012 z dne 11. 10. 2012 je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in prej citirano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kajti v času vložitve zahteve pri toženi stranki, tožnik ni bil več uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato takšne pravice ne more uveljaviti, niti na podlagi prehodnih določb v 390. in 397. členu ZPIZ-1. Če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji lahko uveljavlja zgolj pravico do nadomestila za invalidnost, kot je urejena v določbah ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju ugotovilo, da tožena stranka o tej pravici (torej o pravici do nadomestila za invalidnost) še ni odločalo, kljub temu, da bi v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku to morala storiti, zato je sodišče ob smiselni uporabi prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 82. člena ZDSS-1, odpravilo izpodbijano dokončno in prvostopenjsko odločbo tožene stranke ter ji naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe odloči o pravici tožnika do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1 na podlagi njegove zahteve, vložene pri toženi stranki dne 27. 7. 2010. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje že samo ugotovilo dejansko stanje v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje teh pogojev ni ugotavljalo, kar pomeni, da tudi ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo oziroma ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi. Za odločitev o zadevi je torej zgolj odločilno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo določbo 82. člena ZDSS-1, s tem, ko je zgolj odpravilo odločbi tožene stranke in namesto, da bi samo odločilo v sporni zadevi, odločitev o pravici naložilo toženi stranki.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je odločilno dejstvo, da tožena stranka v predsodnem postopku o pravici do nadomestila za invalidnost sploh še ni odločala. Odločala je o pravici do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, torej o izpolnjevanju pogojev za priznanje navedene pravice po določbah ZPIZ/92. Upoštevaje dejstvo, da tožnik pravice do nadomestila za invalidnost pri toženi stranki izrecno ni uveljavljal, temveč je omenjeno pravico uveljavljal šele tekom sodnega postopka, je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v določbi prve alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 imelo ustrezno pravno podlago za svojo odločitev. Pravilno sicer tožnik poudarja, da gre v socialnih sporih praviloma za spor polne jurisdikcije, torej da sodišče ne samo, da presoja zakonitost dokončne odločbe, temveč, da ugotavlja tudi pravilnost dokončne odločitve. Sodišče praviloma samo odloči o sami pravici in le izjemoma odpravi izpodbijani odločbi tožene stranke in zadevo vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. To lahko stori v primeru, če bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. V spornem primeru ob dejstvu, da tožena stranka o pravici, kot jo uveljavlja tožnik v predsodnem postopku sploh ni odločala, torej sploh ni ugotavljala dejanskega stanja, pa so s tem izpolnjeni pogoji, da o sami pravici do nadomestila za invalidnost najprej odloči tožena stranka v predsodnem postopku. Sodišče je tudi pravilno naložilo 30 dnevni rok za odločitev, ki začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. ZDSS-1 namreč v drugem odstavku 82. člena določa, da v primerih iz prejšnjega (prvega odstavka) tega člena mora tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. V tretjem odstavku pa je nadalje določeno, da če tožena stranka novega upravnega akta v določenem roku ne izda in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, mora sodišče, če stranka s tožbo tako zahteva, odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi oziroma v primeru iz druge alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, o višini tožbenega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa na podlagi 353. člena ZPP tudi pritožbo, vloženo zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe zoper sodbo in zoper sklep.