Jedro

Po 2. odst. 33. čl. ZDen služnost, izbrisana s podržavljenjem, oživi, v povezavi s 1. odst. 33. čl. ZDen le ob vrnitvi podržavljene stvari, na kateri je pred podržavljenjem obstajala služnost, zato za uvedbo postopka o zahtevi za vrnitev (vzpostavitev) prejšnje služnosti, ne da bi se vračala gospodujoča stvar, ni podlage v ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Uprave za urbanizem občine z dne 14.2.1994, s katerim je organ prve stopnje na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ prve stopnje ugotovil, da služnostne pravice ni mogoče šteti za premoženje v smislu 8. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) in zato ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Na tožničine navedbe v pritožbi, da služnosti izbrisane s podržavljenjem po 2. odstavku 33. člena ZDen oživijo, tožena stranka pojasnjuje, da je uporaba navedene zakonske določbe vezana na odločitev o denacionalizaciji nepremičnine in jo je mogoče uporabljati le v primerih, ko upravni organ odloča o vrnitvi nepremičnine, pri čemer je treba tudi v takem primeru upoštevati, da je namen služnosti v tem, da upravičencu omogoča uporabo njegove nepremičnine. Tožnica pa ne zahteva vrnitve nepremičnine, ki bi zaradi boljšega izkoriščanja nepremičnine narekovala tudi oživitev služnosti. Podržavljena služeča nepremičnina jezero, na kateri so pred podržavljenjem obstajale stvarne služnostne pravice v korist vsakokratnega lastnika nekaterih nepremičnin ob jezeru, pa kot javno dobro tudi ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka. Uporaba 2. odstavka 33. člena ZDen v obravnavani zadevi zato ne pride v poštev in se tožnica na to zakonsko določbo ne more uspešno sklicevati. Zakon o denacionalizaciji je v 8. členu opredelil pojem premoženja in s tem omejil tudi krog upravičencev. V pritožbenem postopku izpodbijani sklep je zakonit. Tožnica v tožbi z dne 5.12.1994, popravljeni 28.8.1996 uveljavlja tožbene razloge pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve postopka in nepravilne uporabe predpisov. Navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi navedla, da jezero kot javno dobro ne more biti predmet denacionalizacije in da na nepremičnini, ki je družbena lastnina, služnostna pravica ni mogoča, tožnica pa se s takšno odločitvijo ne strinja. Podrobneje pojasni, da je bilo jezero pred vojno last Dravske banovine in da so imeli na njem določeni upravičenci služnostne pravice, in se te pravice izvršujejo še naprej. Res je, da po določbah zakona o lastninskopravnih razmerjih ne more obstajati lastninska pravica na stvareh, ki so družbena lastnina in torej tudi ne služnostna pravica, ki se tudi ne more priposestvovati, zato tudi ni možna denacionalizacija. Tako določajo predpisi. Vendar so v praktičnem življenju stvari potekale drugače. Ista pravica je prej obstajala kot služnost, sedaj pa priznana z odločbo. Tožnica je mnenja, da je možna vrnitev po določbah ZDen ne le premoženja, marveč tudi služnosti, kajti v tem primeru oboje predstavlja premoženje.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke in razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe za svojo odločitev. Navedba tožene stranka, da jezero, kot javno dobro, ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka, drži. Dobrine, kot je jezero, ki so javno dobro, so izvzete iz pravnega prometa in na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Za te vrste nepremičnin je v 3. točki 19. člena zakona o denacionalizaciji določeno, da jih ni mogoče vrniti, kar pomeni absolutno oviro za vrnitev stvari po tem zakonu. Že organ prve stopnje, podobno pa tudi tožena stranka sta tudi pravilno pojasnila, da služnostna pravica po določbah 8. člena ZDen ni opredeljena za premoženje, ki bi ga bilo mogoče vračati po določbah ZDen in zato prejšnji upravičenci takih služnosti niso denacionalizacijski upravičenci, ki bi mogli uspešno uveljavljati zahtevo za denacionalizacijo takšnih premoženjskih vrednosti, zaradi česar ni bilo pogojev za uvedbo postopka.

Sodišče se strinja s pravilnim pojasnilom tožene stranke glede pritožbenih navedb, smiselno enakih kot v tožbi, da po določbi 2. odstavka 33. člena ZDen služnost, izbrisana s podržavljenjem, oživi, v povezavi s 1. odstavkom tega člena, le ob vrnitvi podržavljene stvari, na kateri je pred podržavljenjem obstajala služnost. Tožena stranka je zato pravilno pojasnila, da za uvedbo postopka denacionalizacije ni bilo pogojev, zaradi česar je organ prve stopnje izdal o tem sklep na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP, na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.