Jedro

Sodišče v sporu iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more odločati o pravici do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti niti kot o predhodnem vprašanju, saj je uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti posebej urejeno v 45. členu ZZZPB. Zgolj priznanje in izplačevanje nadomestila plače invalidu II. ali III. kategorije za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev v smislu določb 2. odstavka 143. člena ZPIZ/92 ni pravno priznana podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in priznanje pokojninske dobe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 31.5.2000 in 20.9.2000, s katerima je bil zavrnjen njegov predlog, da se mu prizna pokojninska doba za čas od 25.8.1995 do 3.7.1996, ko je bil kot invalid II. kategorije prijavljen pri pristojnem zavodu za zaposlovanje in mu je bilo s strani tožene stranke izplačevano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Hkrati je tožnikovo tožbo glede zahtevka za priznanje pokojninske dobe za čas od 1.6.1995 do 24.8.1995 kot nedovoljeno zavrglo, ker tega predhodno ni uveljavljal pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da niso podani pogoji za odločanje o priznanju pokojninske dobe iz naslova prijave brezposelne osebe pri zavodu za zaposlovanje v smislu odločitve o predhodnem vprašanju v tem sporu, saj bi moralo biti o tem predhodno odločeno v postopku pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Hkrati pa je presodilo, da zgolj prejemanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev invalida, ki je bil predhodno pokojninsko in invalidsko zavarovan kot oseba, ki je z osebnim delom opravljal obrtno dejavnost kot edini poklic, ni razlog za priznanje pokojninske dobe za obdobje prejemanja nadomestila.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče na podlagi 13. člena ZPP v okviru odločitve o predhodnem vprašanju presoditi, da je bil tožnik v času prijave na zavodu za zaposlovanje upravičen do nadomestila plače za čas brezposelnosti, s tem pa tudi do prijave v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in na podlagi teh ugotovitev tožniku priznati pokojninsko dobo za čas od 25.8.1995 do 3.7.1996, ko je bila ugotovljena pri njem invalidnost I. kategorije. Pri tem se sklicuje na stališča, zavzeta v odločbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 45/2002. Poleg tega pa bi moralo sodišče pokojninsko dobo priznati tudi na podlagi določb 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 - Uradni list RS, št. 12/92 in kasnejše spremembe), ki določa, da se čas prejemanja nadomestila zaradi čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu všteva v pokojninsko dobo.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njen navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Za pravilno odločitev so bistvene naslednje dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano: Tožnik je bil z odločbo tožene stranke z dne 21.3.1995 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu v polovičnem delovnem času. Na podlagi tega je dne 31.5.1995 odjavil svojo obrtno dejavnost. Kot brezposelna oseba se je na pristojnem zavodu za zaposlovanje prijavil 25.8.1995, to je več kot 30 dni po izdaji odločbe o njegovi invalidnosti in po odjavi obrti ter prenehanju pokojninskega in invalidskega zavarovanja na tej podlagi. Nadomestila plače za čas začasne brezposelnosti pri pristojnem zavodu tožnik ni uveljavljal. Z odločbo z dne 17.11.1995 je bila tožniku pri toženi stranki priznana pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 25.8.1995 dalje. To nadomestilo je tožnik prejemal do 3.7.1996, ko je bila pri njem ugotovljena invalidnost I. kategorije, s tem, da do invalidske pokojnine zaradi manjkajoče zavarovalne oziroma pokojninske dobe ni bil upravičen.

Sodišče je zakonitost spornih odločb tožene stranke in obstoj sporne pokojninske dobe utemeljeno presojalo na podlagi določb ZPIZ/92, ki je veljal v spornem obdobju. Na podlagi določb 17. člena navedenega zakona so obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovane osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in osebe, ki opravljajo javna dela v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Ostale brezposelne osebe niso bile obvezno zavarovane, lahko pa so se na podlagi 5. alineje 24. člena ZPIZ/92 prostovoljno vključile v zavarovanje (ob plačilu prispevkov), če so bile prijavljene pri zavodu za zaposlovanje kot iskalci zaposlitve.

Po ugotovitvah sodišča tožnik v spornem obdobju ni prejemal denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, niti ni dokazal obstoja prostovoljnega zavarovanja. Zato mu na gornji zakonski podlagi sporne pokojninske dobe niti tožena stranka in niti sodišče nista mogla priznati. Pri tem je bistveno zgolj dejstvo, da tožnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti tudi v času prijave na zavodu za zaposlovanje ni prejemal, ne pa njegova morebitna pravica do tega nadomestila, če bi jo v ustreznem postopku pravočasno uveljavljal. Pravilno sodišče zaključuje, da o uresničitvi takšne pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti v sporu iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more odločati niti v smislu odločanja o predhodnem vprašanju, saj je uveljavljanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti posebej urejeno v 45. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Uradni list RS, št. 5/91 s kasnejšimi spremembami) pred pristojnimi organi zavoda. ZPP v 13. členu namreč dopušča odločanje o predhodnem vprašanju le v primerih, če ni s posebnimi predpisi (odločanje o takšni pravici ali pravnem razmerju) posebej urejeno. Glede na to se tožnik tudi neutemeljeno sklicuje na stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 45/2002, v kateri se je kot predhodno vprašanje postavljalo vprašanje delovnega razmerja, ne pa realizacija pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti.

Sodišče utemeljeno ugotavlja, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje pokojninske dobe niti na podlagi prejemanja nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev v smislu določb četrtega odstavka 140. člena ZPIZ/92. Tudi priznanje pokojninske dobe na podlagi teh določb je v skladu s tretjim odstavkom tega člena vezano na prijavo zavodu za zaposlovanje v 30 dneh po dokončnosti odločbe o pravici, priznani na podlagi preostale delovne zmožnosti (v tožnikovem primeru o pravici do druge ustrezne zaposlitve). Tega pogoja pa tožnik ni izpolnil. Zgolj priznanje in izplačevanje nadomestila plače invalidu II. ali III. kategorije za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev v smislu določb drugega odstavka 143. člena ZPIZ/92 pa ni bilo pravno priznana podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in priznanje pokojninske dobe.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.