Jedro

Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka.

Glede zatrjevane velike poslovne škode, ki je tožeča stranka ne konkretizira, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sicer lahko obstaja možnost nastanka finančne škode, da pa tožeča stranka te škode ni konkretizirala, ni navedla njene višine ne konkretizirala njenega nastanka.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v postopku nadzora nad tožečo stranko izdala odločbo, št. 29.50-0106/13-JŠ z dne 2. 4. 2013, o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot hibridna plačilna institucija (v nadaljevanju odločba o začetku postopka), s katero je zavrnila prošnjo tožeče stranke za podaljšanje rokov iz odredbe o izvršitvi posebnega ukrepa z dne 4. 6. 2012 (1. točka izreka – sklep); zoper tožečo stranko začela postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot hibridna plačilna institucija (2. točka izreka odločbe); ugotovila, da tožeča stranka ni izvršila posebnega ukrepa, ki bi ga morala v skladu z odredbo o izvršitvi posebnega ukrepa z dne 4. 6. 2012 in sklepom o podaljšanju rokov z dne 5. 2. 2013 izvršiti do 31. 3. 2013 (3. točka izreka); ugotovila, da okoliščine iz 3. točke te odločbe predstavljajo razlog za odvzem dovoljenja hibridni plačilni instituciji v skladu s 3. točko prvega odstavka 196. člena Zakona o plačilnih storitvah in sistemih (v nadaljevanju ZPlaSS, 4. točka izreka odločbe); in pozvala tožečo stranko, da se v roku 15 dni od vročitve te odločbe izjavi o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev (5. točka izreka odločbe).

2. Z drugo s tožbo izpodbijano odločbo – odločbo o odvzemu dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kot hibridna plačilna institucija z dne 14. 5. 2013 (v nadaljevanju odločba o odvzemu dovoljenja) je tožena stranka na podlagi 2. točke prvega odstavka 196. člena ZPlaSS tožeči stranki odvzela dovoljenje za opravljanje plačilnih storitev kot hibridna plačilna institucija z dne 20. 6. 2011, ker tožeča stranka ne zagotavlja varnega in zanesljivega poslovanja plačilne institucije v skladu s 44. členom ZPlaSS, in na podlagi 3. točke prvega odstavka 196. člena ZPlaSS, ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z odredbo o izvršitvi posebnega ukrepa z dne 4. 6. 2012, saj do izteka roka, določenega z odredbo o izvršitvi posebnega ukrepa in sklepom o podaljšanju rokov z dne 5. 2. 2013, ni izvršila posebnega ukrepa (1. točka izreka odločbe); naložila tožeči stranki, da mora z dnem vročitve te odločbe prenehati opravljati plačilne storitve (2. točka izreka odločbe); in da mora tožeča stranka v roku 8 dni po vročitvi te odločbe toženi stranki predložiti poročilo, v katerem mora opisati ukrepe, ki jih je opravila v zvezi s prenehanjem opravljanja plačilnih storitev, ter dokaze, iz katerih izhaja, da je te ukrepe izvedla (3. točka izreka odločbe).

3. Tožeča stranka s tožbo v postopku sodnega varstva izpodbija obe odločbi. Proti odločbi, s katero tožena stranka začne postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega sodnega varstva in se le-ta lahko izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja (338. člen Zakona o bančništvu, v nadaljevanju ZBan-1). Skupaj s tožbo je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj Vrhovno sodišče na podlagi tretjega in četrtega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloči: „(1) da ima tožeča stranka pravico opravljati plačilne storitve kot hibridna plačilna institucija; (2) toženi stranki odredi, da tožeči stranki omogoči opravljanje plačilnih storitev kot hibridna plačilna institucija; (3) predlagana začasna odredba naj stopi v veljavo takoj, ter velja do pravnomočnega zaključka ves morebitnih rednih in izrednih pravnih sredstev zoper sklep in odločbo banke“.

4. Sodišče je z zahtevo za izdajo začasne odredbe seznanilo toženo stranko, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki se na podlagi drugega odstavka 337. člena ZBan-1 smiselno uporablja za postopek sodnega varstva, če ni z ZBan-1 določeno drugače, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba na podlagi 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta ali začasno uredi stanje, zato da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi celovito navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, dokazati mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo (sklep Vrhovnega sodišča I Up 348/2011 z dne 20. 7. 2011).

8. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta (sklep Vrhovnega sodišča I Up 348/2011 z dne 20. 7. 2011).

9. Začasna odredba je torej izjemen ukrep, zato je na predlagatelju breme, da navede okoliščine, ki kažejo na to, da je predlagana izdaja začasne odredbe utemeljena (sklep Ustavnega sodišča Up-648/02 z dne 25. 11. 2003).

10. Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da obstaja nevarnost, da bi se z izvršitvijo odločbe o odvzemu dovoljenja njej in vsem deležnikom prizadela nepopravljiva škoda. Njen glavni cilj je zaščita interesov vseh vpletenih deležnikov: imetnikov kartic, prodajnih mest, franšizodajalca in plačilne mreže D. ter vseh drugih njenih upnikov, predvsem poslovnih bank. Izpolnitev tega cilja pa je odvisna od njene zmožnosti izterjati terjatve od svojih dolžnikov – imetnikov kartic.

11. Z navedenim po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ne izkazuje težko popravljive škode, ki bi nastala neposredno njej. S sklicevanjem na interese imetnikov kartic ter prodajnih mest tožeča stranka dejansko navaja oziroma uveljavlja morebitno škodo oziroma zaščito tretjih oseb. Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora namreč izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka (sklep Vrhovnega sodišča I Up 241/2009 z dne 1. 7. 2009).

12. Glede zatrjevane velike poslovne škode, ki je tožeča stranka ne konkretizira, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sicer lahko obstaja možnost nastanka finančne škode, da pa tožeča stranka te škode ni konkretizirala, ni navedla njene višine ne konkretizirala njenega nastanka. Prav tako so nekonkretizirane in neizkazane navedbe v zvezi z ugledom mreže D. ter škodo, ki naj bi nastala tudi celotnemu slovenskemu gospodarstvu, 80.000 imetnikom kartic, 21.000 prodajnim mestom ter 90 zaposlenim pri njej, zato se sodišče do njih v smislu težko popravljive škode ne more opredeliti.

13. S sklicevanjem na poravnavo obveznosti do trgovcev in izterjavo obveznosti od imetnikov kartic po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala, saj že iz izpodbijane odločbe o odvzemu dovoljenja jasno izhaja, da ta ne posega v plačilo že sklenjenih poslov. Imetniki kartic so ne glede na izdano odločbo zavezani plačati svoje obveznosti, za katere so posle sklenili pred izdajo izpodbijane odločbe. Prav tako pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da ta prepoved ne posega v obveznost tožeče stranke, da poravna svoje obveznosti do prejemnikov plačil iz naslova plačilnih transakcij s plačilnimi karticami, kjer je plačnik preko prejemnika plačil odredil plačilni nalog pred začetkom veljave te prepovedi. Iz navedenega izhaja, da so tudi trditve tožeče stranke, da bo možnost učinkovite izterjave praktično povsem onemogočena, neutemeljene.

14. Prav tako se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na druge okoliščine, kot so navedbe Zveze potrošnikov Slovenije na njeni spletni strani, poizvedbe strank pri njej glede izrečenega ukrepa ter napovedane odškodninske tožbe s strani odvetnikov. Objave na straneh Zveze potrošnikov Slovenije, ki so bile že umaknjene, razlogi za umik pa pojasnjeni, so nezavezujoče in v obravnavani zadevi nimajo nobenih neposrednih pravnih posledic. Enako velja za zatrjevane poizvedbe uporabnikov kartic in napovedne tožbe.

15. Tožeča stranka zatrjuje, da njej nastaja težko popravljiva škoda, da pa je z izdano odločbo prizadeta tudi javna korist ter korist „nasprotnih strank“. Vrhovno sodišče tej trditvi ne more pritrditi, saj je izpodbijana odločba izdana v javno korist in torej zadržanje izpodbijane odločbe samo po sebi ne more biti v javno korist, prej nasprotno. Prav tako ni mogoče pritrditi trditvi, da bo izpodbijana odločba v škodo „nasprotnih strank“, ki jih tožeča stranka niti ne opredeli.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 ni uspela izkazati. Zato je glede na navedeno Vrhovno sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrnilo.