Jedro

Vloga storilca ni nerazumljiva, če je sestavljena iz treh različnih vlog, kar je razvidno iz vsebine.

Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo po določbah ZP-1 ni več predvidena. Predlog za nadomestitev globe je sicer mogoče podati v postopku določitve uklonilnega zapora, vendar tega ni mogoče določiti, če je bil za prekršek izdan plačilni nalog.

Izrek

Ob pritožbi storilca M. M. se izpodbijani sklep prvostopnega sodišča tudi po uradni dolžnosti spremeni tako, da izrek poslej glasi: Zahteva za obnovo postopka se zavrže kot nedovoljena.

Predlog za nadomestitev globe z opravo določenih nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti se zavrže kot nedovoljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti se odstopi V.d.t.

Obrazložitev

Policijska postaja V. je storilcu M. M. dne 11. 11. 2005 izdala plačilni nalog zaradi prekrška po V. odst. 45. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa – 1 ter mu izrekla globo v znesku 30.000,00 SIT. Proti temu plačilnemu nalogu je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, slednjo pa je prvostopno sodišče s sodbo o prekršku opr. št. PR 1775/2005 z dne 12. 5. 2006 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev prekrškovnega organa ter storilcu naložilo plačilo stroškov sodnega postopka in sicer povprečnino v znesku 15.000,00 SIT. Proti tej sodbi o prekršku je storilec vložil pritožbo, ki jo je prvostopno sodišče s sklepom opr. št. PR 1775/2005 z dne 6. 9. 2006 zavrglo kot nedovoljeno. Proti temu sklepu je storilec vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Celju s sklepom opr. št. PRp 552/2006 z dne 20. 4. 2007 zavrnilo kot neutemeljeno in storilca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Nato je storilec dne 15. 6. 2007 sodišču poslal vlogo, ki jo je naslovil “podajanje zahtevkov za izredno pravno varstvo, predlog za določitev družbeno koristnega dela namesto izrečenih denarnih kazni, zahtevek za varstvo zakonitosti s strani Vrhovnega državnega tožilstva, zahtevek po obnovi postopka”. V zvezi s to vlogo je prvostopno sodišče storilca pozvalo, da se natančno izjasni, za kakšno pravno sredstvo gre, kar je storilec tudi storil in je svojo vlogo še natančneje obrazložil, prvostopno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom storilčevo vlogo zavrglo kot nerazumljivo, nejasno in nepopolno.

Proti temu sklepu je storilec vložil pritožbo, v kateri je obširno navajal nezadovoljstvo nad odločitvami tako prekrškovnega organa kot tudi sodišča z navajanjem številnih okoliščin, ki se nanašajo na prometni prekršek, ki se mu je očital, v prepričanju, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno, zaradi česar bi bilo potrebno razveljaviti vse dosedanje sklepe sodišča, obnoviti postopek z drugo sodnico in zadevo odstopiti v obravnavo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki naj jo pregleda in odloči o njegovem podanem zahtevku.

Pritožba je delno utemeljena, pritožbeno sodišče pa je v izpodbijani sklep moralo poseči tudi po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da se je prvostopnemu sodišču pripetila kršitev materialnih določb zakona iz 156. čl. ZP-1, na katero je pritožbeno sodišče ob uporabi 159. čl. ZP-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prvostopno sodišče je namreč napačno uporabilo določbe ZP-1, ko je storilčevo vlogo na podlagi I. odst. 58. čl. in III. odst. 76. čl. Zakona o kazenskem postopku zavrglo kot nerazumljivo, nejasno in nepopolno do te mere, da je ni mogoče obravnavati. Po mnenju pritožbenega sodišča storilčeva vloga ni niti nerazumljiva niti nejasna niti nepopolna, še posebej pa ne do te mere, da je ne bi bilo mogoče obravnavati. Nobenega dvoma ni, da je storilčeva vloga v bistvu sestavljena iz treh različnih vlog, iz vsebine storilčeve vloge pa je prav tako mogoče zaključiti, da gre za tri vloge in sicer zahtevo za varstvo zakonitosti, zahtevo za obnovo postopka in predlog za nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.

V zvezi z zahtevo po obnovi postopka pritožbeno sodišče storilcu pojasnjuje, da po določbah ZP -1 obnova postopka kot izredno pravno sredstvo ni več predvidena, v posledici pa je moralo pritožbeno sodišče tozadevni storilčev predlog zavreči kot nedovoljen, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa. Edino izredno pravno sredstvo, ki ga še pozna ZP -1, je zahteva za varstvo zakonitosti, ki se na podlagi I. odst. 169. čl. ZP-1 lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oz. vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek. Ker na podlagi II. odst. 169. čl. ZP -1 zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži le državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče odločilo, da se storilčeva zahteva za varstvo zakonitosti, vložena v okviru obravnavane pritožbe, odstopi Vrhovnemu državnemu tožilstvu, kot je to razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa.

V zvezi s predlogom za nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, pa pritožbeno sodišče storilcu pojasnjuje, da je takšen predlog mogoče podati le v postopku določitve uklonilnega zapora, kot je opredeljen v 202. b čl. ZP-1. Vendar pa uklonilnega zapora ni mogoče določiti, če je bil za prekršek izdan plačilni nalog, kot je to določeno v II. odst. 19. čl. ZP-1. V obravnavanem primeru ni nobenega dvoma o tem, da je bil storilcu izdan plačilni nalog, zaradi česar storilca k plačilu tako izrečene globe ni mogoče prisiliti z določitvijo uklonilnega zapora in tudi ne pride v poštev predlaganje nadomestitve globe s takoimenovani koristnimi nalogami, izvršitev pa je na podlagi I. odst. 202. čl. ZP-1 naložena pristojnemu davčnemu organu po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Glede na to, je pritožbeno sodišče o storilčevem predlogu za nadomestitev globe s koristnimi nalogami odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, na podlagi VII. odst. 163. čl. ZP-1. Ob tem pritožbeno sodišče storilcu ponovno pojasnjuje, da je bil proti njemu voden takoimenovani hitri prekrškovni postopek, kot ga Zakon o prekrških – 1 ureja v čl. od 49 – 58. Na podlagi 46. čl. ZP-1 je prekrškovni organ storilcu izdal plačilni nalog, ob prejemu storilčeve zahteve za sodno varstvo pa je prvostopno sodišče storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, kar je tudi obširno n določno pojasnilo v obrazložitvi sodbe o prekršku. V pravnem pouku omenjene sodbe o prekršku je prvostopno sodišče storilca tudi posebej poučilo, da proti tej sodbi ni pritožbe, kljub temu pa je storilec vložil pritožbo, o kateri je odločilo Višje sodišče v Celju tako, da je pritožbo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj II. odst. 66. čl. ZP-1 izrecno omejuje dopustnost pritožbe na ta način, da dopušča pritožbo proti odločbi sodišča prve stopnje le v primeru, če je bila izrečena višja globe od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR, vendar jo je tudi v tem primeru mogoče vložiti le iz razlogov po 1., 2. in 4. tč. 154. čl. ZP-1, ob čemer je pomembno ponovno poudariti, da pritožba v tej fazi postopka ni dovoljena iz razlogov nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa storilec še posebej izpostavlja v vseh svojih vlogah sodišču. Dejansko stanje je namreč preizkušalo prvostopno sodišče tedaj, ko je odločalo o zahtevi za sodno varstvo storilca. O navedeni pravni ureditvi je odločalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ko je z odločbo opr. št. U-I-56/06 odločilo, da II. odst. 66. čl. ZP-1 ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Zaradi tega bo storilec moral sprejeti dejstvo, da je Zakon o prekrških-1 v 66. čl. omejil pravico do pritožbe v prekrškovnem postopku tako, kot je bilo to zgoraj pojasnjeno in zaradi česar storilec s svojimi pritožbenimi navedbami tudi ni mogel biti uspešen.

Ker je bilo v pritožbenem postopku delno odločeno v storilčevo korist, mu ne bo potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka.