Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Carinska organa prve in druge stopnje sta ravnala pravilno, ko sta tožečo stranko kot carinskega zavezanca solidarno zavezala k plačilu carine, trošarine in davka na dodano vrednost, ker je bilo blago v tranzitu odstranjeno izpod carinskega nadzora.
V 1. odstavku 151.c člena CZ je določeno, da carinski dolg nastane tam, kjer nastanejo okoliščine, zaradi katerih nastane carinski dolg. To pa pomeni, da je za odločanje v tej zadevi na prvi stopnji dejansko stvarno in krajevno pristojen Carinski urad A, saj je nesporno, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora v A.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko II. zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A z dne 6. 2. 2001, s katero je Carinski urad A solidarno po uradni dolžnosti zavezal pravni osebi AAA d.o.o., B in BBB d.o.o. iz C ter tožnika k plačilu carine, trošarine in davka na dodano vrednost v skupnem znesku 2.174.733,00 SIT za 23.500 kg bruto mase plinskega olja, ki je bilo po enotni carinski listini z dne 6.9. 1999 iz Carinske izpostave Terminal B napoteno na Carinsko izpostavo Terminal D. Ker blago namembni carinarnici ni bilo predano in ker ni šlo za edini primer nepredaje plinskega olja namembnemu carinskemu organu, je bilo na podlagi določbe 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99, v nadaljevanju CZ) pri družbi AAA opravljeno naknadno preverjanje deklaracij, ki se nanašajo na obdobje od 1. 8. 1999 naprej. Na poziv carinskega urada AAA-ju, naj v roku treh mesecev v skladu z določbo 467. člena Uredbe o izvajanju carinskega zakona (Uradni list 46/99, v nadaljevanju Uredba) dostavi dokaz o pravilnosti izvedbe zadevnega tranzitnega postopka je AAA podal izjavo, da je prevoz opravilo Avtoprevozništvo AA s.p. iz E po vozniku BB, ki je prejel ustna navodila, naj se z blagom zglasi na Carinskem Terminalu v D. Iz predložene kopije CMR (mednarodnega tovornega lista za cestni promet) izhaja, da je blago dne 27. 8. 1999 prevzela družba BBB. AAA je dne 20. 9. 1999 svojo izjavo še dopolnil, da je prejemniku družbi BBB, v času od 19. 8. 1999 do 13. 9. 1999 izstavljal tranzitne ECL, med katerimi je tudi v tej zadevi obravnavani, za carinjenje na Carinskem Terminalu v D, po navodilih voznikov. Vozniku je bil izročen potrjen izvod tranzitne deklaracije in dano ustno naročilo, naj se javi na Carinskem Terminalu v D. Vozniki tovornjakov niso bili novinci, saj so jim že večkrat izstavljali tranzitne deklaracije. Na podlagi zbranih obvestil je bil pregled dokumentacije izveden še pri prejemniku blaga družbi BBB, pri lastniku rezervoarjev za skladiščenje plinskega olja DS, družbi CCC d.o.o. F, pri družbi DDD d.o.o., A in pri Avtoprevozništvu AA s.p. iz E. Kontrolo so opravljali pooblaščeni delavci carinske službe - preiskovalci Sektorja za preiskovalne zadeve, ki je organiziran v sklopu Generalnega carinskega urada. Preiskovalci na podlagi pooblastil iz 21. člena Zakona o carinskih službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCS) delujejo po vsem teritoriju države in imajo edini v carinski službi pristojnost za opravljanje inšpekcijskih pregledov. O zbranih ugotovitvah so bili sestavljeni zapisniki, ki so bili posredovani pravnim osebam in samostojnemu podjetniku avtoprevozniku, pri katerem je bil prav tako opravljen inšpekcijski pregled. Po končanem ugotovitvenem postopku je bil Carinskemu uradu A podan predlog za naknaden obračun carinskega dolga. Krajevna pristojnost je bila določena glede na kraj, kjer je bilo carinsko blago odstranjeno izpod carinskega nadzora (v rezervoarje družbe DDD d.o.o., A na dvorišču bivše tovarne EEE, A), kar je skladno z določbo 2. odstavka 145. člena in 1. odstavka 151.c člena CZ, stvarna pa je določena v 14. točki 12. člena ZCS. Prvostopni organ je izdal odločbo, s katero je po določbi 151. člena in a) točki 1. odstavka 154. člena CZ naknadno obračunal nastali carinski dolg, skladno s 150. členom CZ solidarnim dolžnikom, in sicer tožniku - vozniku, ki je carinsko blago odstranil izpod carinskega nadzora, družbi BBB d.o.o. C kot osebi, ki je pridobila in hranila carinsko blago, ki je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora in AAA d.o.o. kot glavnemu zavezancu iz sporne ECL, ker ni izpolnil dolžnosti, h kateri je bil zavezan v zvezi s carinskim postopkom, ki je bil dovoljen za v tej zadevi obravnavano blago. V nadaljevanju svoje obrazložitve tožena stranka navaja določbe 122., 124. in 125. člena CZ, ki opredeljujejo tranzitni postopek ter 491. člen Uredbe. Tožena stranka ugotavlja, da AAA, ki je v zadevi glavni zavezanec iz obravnavane tranzitne deklaracije ni izpolnil dolžnosti iz 125. člena CZ in iz ugotovitvenega postopka je razvidno, da carinsko blago ni bilo prijavljeno namembnemu carinskemu organu zato, ker ga je tožnik - voznik odstranil izpod carinskega nadzora prej, preden je bil zanj poravnan carinski dolg s tem, da je carinsko blago pretočil v rezervoar družbe DDD d.o.o., A na dvorišču bivše tovarne EEE v A, ki ga je najela družba BBB in mu prejem blaga tudi potrdila na mednarodnem tovornem listu. Zato je po mnenju tožene stranke Carinski urad A pravilno določil dolg na podlagi 145. člena CZ. Drugi odstavek 145. člena CZ določa, da carinski dolg nastane v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora in ker kraj, kjer je bilo gorivo iztočeno in s tem dejanjem tudi odstranjeno izpod carinskega nadzora, spada na področje, ki ga pokriva Carinski urad A, je bil le ta pravilno določen za krajevno pristojen carinski urad za izvedbo doplačilnega postopka. Tožena stranka odgovarja na pritožbene navedbe in pojasnjuje, da generalni carinski urad ni pristojen za izdajo doplačilnih odločb, da so inšpekcijski pregled opravili preiskovalci na podlagi določbe 62. člena CZ, pri čemer inšpektor po zaključku pregleda o ničemer ne odloča, temveč izda o svojih ugotovitvah zapisnik. Tožena stranka meni, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ker je carinski dolg obračunal trem dolžnikom solidarno, kajti vsi trije so vsak zase carinski dolžniki po določbah 3. odstavka 145. člena CZ. V tem postopku se ne ugotavlja krivdna odgovornost za posamezna dejanja, temveč gre le za ugotavljanje steka okoliščin, ki jih določa CZ, zaradi katerih nastane carinski dolg in imajo za posledico naknadni obračun carinskega dolga. Nedvomno je, da je tožnik - voznik ravnal s carinskim blagom nezakonito, ko ga je potem, ko je zapustil mejni prehod, zapeljal direktno do cisterne zaradi pretočenja iz tovornjaka in ga s tem dejanjem odstranil izpod carinskega nadzora, namesto da bi ga najprej peljal do namembnega carinskega organa. Voznik je namreč pri odhodnem carinskem organu prejel v tej zadevi obravnavano ECL, na kateri je v polju 53 napisano, da mora blago prepeljati k namembni Carinski izpostavi Terminal D, v črkovnem polju D pa je datum 7. 9. 1999, ki pomeni rok, do katerega mora blago prijaviti prej navedenemu carinskemu organu. Iz tranzitne listine tudi ni razvidno, da bi šlo za postopek, ki bi mu dovoljeval blago odpeljati k prejemniku prej, preden bi opravil formalnosti pri namembnem carinskem organu. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe voznika, v katerih trdi, da je ravnal po navodilu drugih oseb, kajti zanj, kot mednarodnega voznika, je v odnosu do carinskih organov edino veljavno navodilo, ki je izhajalo iz tranzitne deklaracije. V zvezi s povrnitvijo stroškov postopka tožena stranka pojasni, da vsako stranko bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka.
Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Ponavlja pritožbeni ugovor krajevne in stvarne pristojnosti. Tožena stranka se pri določitvi krajevne pristojnosti sklicuje na 2. odstavek 145. člena in 1. odstavek 151.c člena CZ, kar po mnenju tožnika ni pravilno. CZ v 2. odstavku 145. člena govori o času oziroma trenutku nastanka carinskega dolga ter zato te zakonske določbe ni mogoče uporabiti pri določitvi krajevne pristojnosti. To pa zato, ker 3. odstavek 151.c člena CZ določa, da se šteje, da je carinski dolg nastal tam, kjer je za blago začet ta carinski postopek, če carinski postopek ni zaključen. Zakonska domneva, ki jo opredeljuje citirano določilo 3. odstavka 151.c člena CZ pokriva točno tisto dejansko stanje, ki ga opredeljuje prvostopna odločba tožene stranke. Kolikor bi bila interpretacija tožene stranke pravilna, bi bila določba 3. odstavka 151.c člena CZ brezpredmetna. V prid tej trditvi tožeče stranke govori tudi 4. odstavek 20. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da se subsidiarno določi krajevna pristojnost po kraju, kjer je nastal povod za postopek. Ta pa je nastal v Carinskem uradu B, saj je bila tam tudi vložena ECL. V 5. odstavku 18. člena ZUP je določeno, da se stvarna in krajevna pristojnost ne moreta spremeniti z dogovorom med strankami, organi oziroma med strankami, razen če zakon ne določa drugače. Razen tega izpodbijana odločba ne obrazloži, katere so tiste okoliščine, ki bi narekovale uporabo 1. odstavka 151.c člena CZ, oziroma ki suspendirajo uporabo 3. odstavka istega člena zakona. Tožnik tudi meni, da glede na potek postopka, ki sta ga vodila carinska inšpektorja CC in DD, uslužbenca Generalnega carinskega urada - tožene stranke, prvostopni carinski organ ni stvarno pristojen za odločanje v zadevi. Če se odločba opira izključno na zapisnik carinskih inšpektorjev, potem bi takšno odločbo lahko izdal le tisti organ, kjer sta osebi, ki sta zapisnik izdelali, tudi zaposleni. Takšnemu zaključku je mogoče pritrditi, saj 14. točka 10. člena ZCS dopušča, da generalni carinski urad odloča v upravnih zadevah tudi na prvi stopnji. Na ta način se izkaže, da je postopek dejansko vodil delavec tistega organa, ki je odločal o pritožbi tožnika zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. S tem je bilo kršeno načelo devolutivnosti, ki ga ni mogoče presojati izključno z vidika naslova organa, ki je napisan v glavi odločbe, pač pa tudi, ali pa predvsem z vidika, kdo je dejansko vodil postopek do izdaje odločbe. Ker ni sporno, da sta postopek do izdaje odločbe na prvi stopnji vodila inšpektorja generalnega carinskega urada, je potrebno ugotoviti tudi nadaljnjo kršitev pravil postopka, in sicer 4. odstavka 146. člena ZUP, ki določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (načelo zaslišanja stranke). S tem je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki 7. odstavka 237. člena ZUP. Aktivna vloga pritožbenega organa v ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe na prvi stopnji sproža dvom o nepristranosti odločanja pritožbenega organa, s čimer pa so ogrožene temeljne ustavne pravice tožnika (22. člen Ustave RS). V zvezi s krajevno pristojnostjo tožnik poudarja, da je bil zoper voznika zaradi istega dejanskega stanja sprožen postopek o prekršku, ki ga je vodil drug carinski urad. Iz predloga za uvedbo postopka o prekršku izhaja, da voznik blaga in tranzitne deklaracije ni predložil namembnemu carinskemu organu ter je s tem domnevno kršil 22. točko 1. odstavka 168. člena CZ, ki pravi, da prekršek stori tisti, ki ravna v nasprotju s 1. in 3. odstavkom 125. člena CZ (dolžnost carinskega zavezanca, da predloži blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu). Odločba o določitvi carinskega dolga pa je zasnovana na trditvi, da je voznik odstranil blago izpod carinskega nadzora. Gre za dve podlagi, ki po vsebini nista enaki, kar je razvidno iz 15. točke 1. odstavka 168. člena CZ, ki opredeljuje carinski prekršek zoper tistega, ki ravna kot da bi bilo blago sproščeno v prost promet, čeprav niso bile izvršene formalnosti za sprostitev blaga v prost promet in niso bile plačane uvozne dajatve. Tako ni jasno, kaj se vozniku očita, zagotovo pa z eno opustitvijo ni moglo priti do dveh prepovedanih posledic. Tožnik tudi meni, da bi se sporno blago lahko zaseglo takoj ko se je ugotovilo, da niso bile poravnane uvozne dajatve. Tožena stranka ne bi smela dopustiti, da se blago, za katerega niso bile poravnane carinske obveznosti, prodaja na slovenskem trgu. Tožena stranka bi morala ukrepati po določbi 176. člena CZ v zvezi z določbo 173. člena istega zakona. Za zaseženo blago pa ni potrebno plačati uvoznih dajatev. Potrebno je razlikovati med pojmom "odstranitev blaga izpod carinskega nadzora" od pojma "sprostitev blaga v prost promet". Odstranitev blaga izpod carinskega nadzora je trajalo vse do dneva, ko je carinski organ (inšpektor) zvedel, da so naftni derivati v najetih rezervoarjih v G (in v A). Od tega trenutka dalje pa je lahko prihajalo le do sprostitve blaga v prost promet in je zato za blago, ki je bilo prodano po tem dogodku, nastal carinski dolg po 143. členu CZ. Za plačilo carinskega dolga po 143. členu CZ pa ni odgovoren voznik, pač pa deklarant oziroma oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Tožena stranka tudi ni odgovorila na druge relevantne ugovore, ki se nanašajo na dejstvo, da je voznik le izvrševalec podjemniške (delovršne) pogodbe ter mu zato naročnik prevoza skladno z našo zakonodajo (603. člen ZOR) lahko daje navodila in ga nadzira pri izvajanju prevoza. Prevoznik pri tranzitu ni zavezan le do carinskega organa, pač pa tudi do naročnika prevoza. Zato je nujno, da se v postopku ugotovijo vsa dejstva, ki se nanašajo na navodila, ki so bila dana več deset voznikom ter na tej življenjski podlagi ugotovi, kdo je tisti, ki sprosti blago v prost promet. Tožnik je sicer blago imel v posesti, vendar brez vsakega ekonomskega interesa in se je bil dolžan pri uresničevanju in izvrševanju te dejanske oblasti ravnati po navodilih in napotkih tistih, v imenu katerih in za katere je to dejansko oblast nad stvarjo uresničeval. Da so bili vozniki le posredni posestniki blaga, dokazuje tudi kaznovalni predlog za prekršek. Zato je stališče tožene stranke, da je voznik odstranil blago izpod carinskega nadzora in je zato oseba iz 1. alinee 3. odstavka 145. člena CZ, napačno. Voznik bi lahko bil oseba iz navedenega zakonskega določila samo v primeru, če bi mimo navodil špediterja in uvoznika na svojo pest samovoljno razpolagal z blagom (npr. tako, da bi ga odtujil). Tožnik v tožbi še navaja, da bi morala biti v postopku pred carinskim organom izvedena ustna obravnava, na ta način pa je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje glede osebe, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Ustna obravnava bi bila obvezna tudi zato, ker tožniku v postopku pred carinskim inšpektorjem, ki se je šele z izdajo prvostopne odločbe izkazal kot ugotovitveni postopek, ni bila dana možnost, da ga lahko zastopa pooblaščenec. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da po glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter dodaja, da sta krajevna in stvarna pristojnost za delo carinskih organov določeni v zakonu. Sektor generalnega carinskega urada, ki opravlja preiskave, nima pooblastil za izdajo odločb. Sektor, ki odloča o pritožbah zoper odločbe carinskih uradov pa ne sodeluje v preiskavah in ne izdaja doplačilnih odločb na prvi stopnji. Teh odločb tudi ni pooblaščen izdajati noben od sektorjev generalnega carinskega urada. Glede drugih tožbenih navedb pa tožena stranka pojasnjuje, da zaseg naftnih derivatov ni bil mogoč, ravno zaradi odstranitve izpod carinskega nadzora, ker se je za njimi izgubila sled, saj so bili pretočeni iz prevoznega sredstva že v nekaj urah po tistem, ko je le to zapustilo mejni prehod. Glede pojma "odstranitev blaga izpod carinskega nadzora" in "sprostitev v prost promet", tožena stranka pojasnjuje, da prvo pomeni nedovoljeno carinsko rabo, drug pojem pa označuje carinski postopek z blagom, in sicer eno od carinskih dovoljenih rab ali uporab (3. člen CZ). Tožena stranka še poudarja, da se je voznik, ki prevaža carinsko blago, za katerega je od carinske službe prejel carinske listine, v zadevnem primeru je to ECL, za tranzit carinskega blaga od mejnega prehoda na carinjenje na notranjem carinskem uradu, dolžan ravnati v skladu s carinskimi predpisi, kajti vsa drugačna dejanja (samovoljna ali da je "moral poslušati" druge osebe) šteje kot nezakonito ravnanje s carinskim blagom. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V 1. odstavku 125. člena CZ je določeno, da mora carinski zavezanec (glavni zavezanec) predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku. Isti člen CZ v 3. odstavku še določa, da je za izpolnitev obveznosti iz 1. in 2. odstavka tega člena odgovoren tudi prevoznik ali prevzemnik blaga, ki prejme blago vedoč, da je v carinskem tranzitnem postopku. Iz sporne ECL Carinarnice Terminal B izhaja, da je v rubriki 50 kot glavni zavezanec navedena pravna oseba AAA d.o.o. iz B, da je prejemnik blaga pravna oseba BBB d.o.o. iz C, v sporni ECL je navedena tudi registrska številka prevoznega sredstva, iz CMR, ki pa je priložen sporni ECL, pa je razvidno, da je prevoz opravljal samostojni podjetnik AA, naknadno pa je AAA - glavni zavezanec, sporočil, da je v obravnavanem primeru bil voznik blaga BB - tožeča stranka. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, kdo ga je odstranil in kje je do odstranitve prišlo. Zato sta po presoji sodišča carinska organa prve in druge stopnje ravnala pravilno, kot sta tožečo stranko kot carinskega zavezanca solidarno zavezala k plačilu carine, trošarine in davka na dodano vrednost, ker je bilo blago v tranzitu odstranjeno izpod carinskega nadzora. Pravilna je uporaba 2. odstavka 145. člena CZ, ki določa, da carinski dolg nastane v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Glede na tako nesporno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožeča stranka izpodbija zgolj z navajanjem, da je ravnala po navodilih, je pravilna tudi uporaba 1. odstavka 151. člena CZ, ki določa kraj nastanka carinskega dolga, ki nastane tam, kjer nastanejo okoliščine, zaradi katerih nastane carinski dolg, torej, kjer je nastal neposreden povod za carinski dolg. Po presoji sodišča zato tožbene navedbe, da je upravno odločbo prve stopnje izdal krajevno in stvarno nepristojni organ, niso utemeljene. V 14. točki 12. člena ZCS je določeno, da carinski urad odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom ali drugim predpisom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na generalni carinski urad. V 1. odstavku 151.c člena CZ pa je določeno, da carinski dolg nastane tam, kjer nastanejo okoliščine, zaradi katerih nastane carinski dolg. To pa pomeni, da je za odločanje v tej zadevi na prvi stopnji dejansko stvarno in krajevno pristojen Carinski urad A, saj je nesporno, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora v A. Carinski organ je torej v obravnavani zadevi najprej pravilno ugotovil, da je nastal carinski dolg, ker je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora (145. člen CZ) in ker je carinski dolg nastal v A, torej tam, kjer je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, je Carinski urad A tisti krajevno pristojni organ, ki je dolžan v obravnavani zadevi izdati odločbo. Prekrškovni in upravni postopek lahko potekata vzporedno in zato tek prekrškovnega postopka ne vpliva na odločitev v upravnem postopku in s tem tudi ne v upravnem sporu. Zaseg blaga kot ga predlaga tožeča stranka, sklicujoč se na prekrškovne določbe CZ v obravnavanem primeru, ni mogoč. Šlo je za gorivo, ki je bilo takoj po odstranitvi izpod carinskega nadzora pretočeno v cisterno, torej že samo ravnanje z blagom glede na njegovo naravo ne omogoča zasega. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, da je voznik le izvrševalec podjemniške (delovršne) pogodbe, saj so obveznosti voznika po določbah CZ jasne. Tožena stranka ima tudi prav, ko navaja, da je Carinski urad A ravnal pravilno, ko je brez dodatnega sodelovanja strank izdal upravno odločbo prve stopnje. Iz upravnih spisov in iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so imele stranke v upravnem postopku možnost navajati vsa dejstva in okoliščine v zvezi s tranzitom blaga, kakor tudi dajati pisne pripombe na zapisnik o inšpekcijskem pregledu, ki so bile preučene in nanje odgovorjeno v dveh dodatnih zapisnikih, ki so jih prav tako prejele stranke v tem postopku, med njimi tudi tožeča stranka. Zaradi povedanega je tudi po presoji sodišča imel Carinski urad A, ki je izdal upravno odločbo prve stopnje, dovolj podlage, da z odločbo po uradni dolžnosti opravi naknaden obračun carinskega dolga, zato mu ni bilo potrebno opraviti ponovnega ugotovitvenega postopka, saj ni spreminjal že ugotovljenega dejanskega stanja in ni izvedel nobenih novih dokazov.
Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Sodišče glavne obravnave kljub predlogu tožeče stranke ni opravilo, ker dajejo podatki dosedanjega postopka za odločitev sodišča zadostno podlago, glavna obravnava pa tudi ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.