Jedro

V pravdah zaradi motenja posesti je izključeno obravnavanje o pravici do posesti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je v postopku izdalo sklep o izdaji začasne odredbe z dne 1.10.1998, opr. št. P 188/98, s katerim je prepovedalo toženi stranki vsakršno poseganje z nanašanjem materiala na severozahodni del zemljišča parc. št. 2574 k.o., ki v naravi predstavlja travnik in dovozno pot do hiše tožnika J. J. ter se zadrževati na tem delu zemljišča. S sklepom, s katerim je odločilo o glavni stvari, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka motila tožnika v njegovi mirni posesti in uporabi severozahodnega dela zemljišča parc št. 2574 k.o. s tem, da je dne 27.7.1998 pripeljala lesene hlode na sporno zemljišče in onemogočila tožniku uporabo in posest zemljišča. Tožencu je naložilo, da je dolžan odstraniti hlode in lesene letve iz severozahodnega dela parc. št. 2574 k.o. v roku 8 dni, v nasprotnem primeru bo to opravil tožnik na njegove stroške, ter se v bodoče vzdržati takšnih in podobnih motitvenih dejanj na škodo tožnika.

Tožencu je še naložilo, da mora povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 29.300,00 SIT v 15 dneh od izdaje prvostopne odločbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

V teku postopka se je zoper sklep o izdaji začasne odredbe pritožil toženec in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajal je, da je bilo nepravilno ugotovljeno, da je lastnik spornega zemljišča tožnik, kar potrjuje tudi izpisek iz zemljiške knjige, na katerem je naveden kot lastnik toženec.

Sodišče prve stopnje o pritožbi zoper sklep o izdaji začasne odredbe ni odločalo, ker 442. čl. ZPP določa, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe. V primeru, če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.

Zoper končni sklep se je pritožil toženec. Iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o zadevi prezrlo vse dokazne listine o lastništvu spornega zemljišča, iz katerih je jasno razvidno, da je toženec lastnik spornega zemljišča. Navaja, da se prvostopenjsko sodišče nepravilno sklicuje na sodbo opr. št. P 130/88 pri ugotovitvi, da je lastnik spornega zemljišča tožnik, saj postopek še ni končan, ker je bil ponovno sprožen z obnovo. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, stroške postopka pa naloži tožeči stranki. Prav tako se ponovno pritožuje zoper sklep o izdaji začasne odredbe in predlaga, da se tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V posestnih sporih se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti glede na poostavljeni tožbeni zahtevek omeji na vprašanja, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari ali pravice, ali je bila posest res motena, ali je bil toženec tisti, ki je posest motil, ali dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in ali je to dejanje samovoljno in protipravno.

Vse navedene elemente, na katere je omejeno obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti, je sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku na podlagi zbranega dokaznega gradiva pravilno in popolno ugotovilo ter je v skladu s tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o tožbenem zahtevku.

Ni sporno dejstvo, da je imel tožnik sporni del zemljišča v času motilnega dejanja v posesti in uporabi, saj je toženec zaslišan kot stranka priznal, da je tožnik na sporni del navozil pesek in ga poravnal, pred tem pa navozil deske. Po 75. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih pa ima vsak posestnik stvari in pravice pravico do varstva pred motenjem in odvzemom posesti. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da je toženec 27.7.1998 navozil lesene hlode na sporno zemljišče. Toženec ni imel dovoljenja tožnika, da lahko naloži na zemljišče, ki ga je imel tožnik v posesti, lesene hlode, prav tako za svoje dejanje ni imel pravne podlage, kar pomeni, da je nedvomno bilo njegovo dejanje izvedeno samovoljno in protipravno. Ob takem stanju stvari je zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pri tem pa niso pomembna pritožbena izvajanja tožnika, s katerimi opozarja, da je iz listinskih dokazov razvidno, da je toženec lastnik spornega dela zemljišča in, da tako ne more motiti posesti na svojem zemljišču. V tej zvezi je treba opozoriti, da se v postopku zaradi motenja posesti ne ugotavlja pravica do posesti, niti kakšna druga pravica. Sodna odločba, ki jo sodišče izda v posestnem sporu, ima začasen pomen, čeprav postane pravnomočna in izvršljiva. Kljub pravnomočni in izvršljivi odločbi, izdani v posestnem sporu, bo posestnik le toliko časa varovan v posesti stvari ali pravice, dokler se v rednem postopku ne odloči o sporni pravici.

Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, kjer se tožena stranka pritožuje zoper sklep o izdaji začasne odredbe.

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 442. čl. Zakona o pravdnem postopku sme sodišče tudi brez zaslišanja nasprotne stranke izdati začasno odredbo, če je taka odredba potrebna, da se prepreči nasilje ali odvrne nenadomestljiva škoda ali preteča nevarnost protipravne premoženjske škode. Glede na to, da imata stranki v zvezi s spornim zemljiščem stalne spore, ki trajajo že več kot deset let in da je med strankama že prišlo do fizičnega obračunavanja, je podana nevarnost za nadaljnjo uporabo sile in je pravilna tudi odločitev o začasni odredbi.

Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (člen 380 tč. 2 ZPP).

Določbe ZPP (Ur. list SFRJ 4/77 - 27/90) so uporabljene na podlagi I. odstavka člena 498 Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS 26/99).