Jedro

Dolžnik mora na podlagi obvestila o spremembi upnika dobiti kvalitetno informacijo o tem, ali je njegov upnik prevzemniku odstopil celotno terjatev ali njen del in v tem primeru, kateri del terjatve. Posebej to velja za primer v katerem je dajal upnik dolžniku posamezne naloge, da podizvajalcu plača za opravljena dela določene zneske, z istim podizvajalcem pa je imel sklenjene še cesijske pogodbe.

Po odstopu dela terjatve tožeči stranki, odstopnik v svojem premoženju ni imel več te terjatve. Zato se ji tudi ni mogel odreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: „I. Ugotovi se, da je ob začetku postopka prisilne poravnave na dan 8. 1. 2013 obstajala terjatev tožeče stranke A. d.o.o. do tožene stranke L. d.o.o.: - glavnica v višini 15.395,40 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 do 7. 1. 2013, - glavnica v višini 1.085,44 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2010 do 7. 1. 2013, - izvršilni stroški v višini 36,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do 7. 1. 2013,

II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63683/2010 z dne 13. 5. 2010 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v prejšnji točki te sodbe navedeno terjatev v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. St 2543/2010 z dne 24. 7. 2013, to je v deležu 52 % do 17. 8. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 8. 2017 do plačila.

III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63683/2010 z dne 13. 5. 2010 se v delu, ki presega v prejšnji točki prisojeni tožbeni zahtevek, razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

IV. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.147,45 EUR v roku 15 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od dneva vročitve te sodbe dalje do plačila.“

2. Tožena stranka se je zoper sodbo v delu, v katerem ni uspela, pritožila. Uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži, da toženi stranki povrne vse njene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo terjatev v višini 15.395,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010, ki jo je do tožene stranke pridobila na podlagi cesijske pogodbe in terjatev v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih terjatev tožeče stranke do tožene stranke do plačila, v skupni višini 1.085,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (12. 5. 2010) do plačila.

6. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2011 zatrjevala, da ji je V. d. d. s cesijsko pogodbo z dne 17. 7. 2009 odstopil svojo terjatev do L.(1) v višini 32.238,00 EUR in z valuto 13. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (tretja alineja 7. točke) navedena dejstva tudi ugotovilo, na njih pa je pritožbeno sodišče vezano, saj jih tožena stranka ne izpodbija.

7. Cesija ali odstop terjatve s pogodbo je urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ), v VI. poglavju z naslovom: Sprememba upnika ali dolžnika. Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (prvi odstavek 417. člena OZ). V trenutku, ko se terjatev prenese, preneha biti del odstopnikovega premoženja. Prenese se lahko tudi samo del terjatve. V konkretnem primeru je V. prenesel na tožečo stranko le del svoje terjatve, ki jo je imel do dolžnika v skupni višini 7.920.500,00 EUR na podlagi gradbene pogodbe z dne 24. 4. 2008. Preneseni del terjatve iz gradbene pogodbe z dne 24. 4. 2008 je v cesijski pogodbi specificiran z višino 32.238,00 EUR in z valuto 13. 9. 2009. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da mora dolžnik na podlagi obvestila o spremembi upnika dobiti tudi kvalitetno informacijo o tem, ali je njegov upnik prevzemniku odstopil celotno terjatev ali njen del in v tem primeru, kateri del terjatve. Posebej to velja za primer, kot je obravnavani, v katerem je dajal upnik dolžniku posamezne naloge, da podizvajalcu plača za opravljena dela določene zneske, z istim podizvajalcem pa je imel sklenjene še cesijske pogodbe.

8. Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke, da ne ve, kateri del njenih pogodbenih obveznosti do V. je prešel na tožečo stranko kot prevzemnika, obravnavalo tako, da je trditveno in dokazno breme o tem pravilno prevalilo na tožečo stranko. Njene dopolnjene trditve je ocenilo za dokazane in pravilno zaključilo, da je predmet odstopa del celotne terjatve V. do tožene stranke iz gradbene pogodbe z dne 24. 4. 2008, in sicer tisti del, ki se nanaša na plačilo blaga in storitev, ki jih je opravila tožeča stranka kot podizvajalec V. in glede katerih je tožeča stranka na poziv tožene stranke tej tudi tako odgovorila. Iz ravnanja tožene stranke, ki ji je po prejemu takega odgovora tudi zahtevek delno plačala, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je bila seznanjena s cesijsko pogodbo, kot tudi da je vedela, kaj je njen predmet. Tožena stranka sama v pritožbi navaja, da je bila v konkretnem primeru odstopljena terjatev V. na podlagi končne situacije, kar pomeni, da ji je bilo ves čas znano, na katero terjatev se cesija nanaša. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče dovolilo cesijo neidentificirane terjatve. Tudi trditve o cesiji bodoče terjatve so neutemeljene, saj iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je bila odstopljena že obstoječa terjatev, ki je imela podlago v konkretni gradbeni pogodbi in z valuto na določen dan (13. 9. 2009). Tožena stranka ni dokazala, niti tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da V., ko je tožeči stranki odstopil del terjatev, ni imel terjatev do tožene stranke na podlagi gradbene pogodbe, niti da naj bi mu tožena stranka do 12. 11. 2009, ko je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje obveščena o cesiji, že plačala vsa dela po pogodbi. Zato so neutemeljene njene pritožbene trditve, da cedent v konkretnem primeru ni mogel odstopiti več svojih pravic kot so bile določene z gradbeno pogodbo ter da naj bi bil zato razpolagalno nesposoben.

9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP in je tožena stranka ni uspela izpodbiti. V pritožbi le ponavlja svoje trditve, glede katerih pa se je sodišče prve stopnje opredelilo in svoje zaključke tudi ustrezno utemeljilo. Trditve tožene stranke, da je bila o odstopu terjatve obveščena šele aprila 2010, je kot nedokazane zavrnilo, kot dokazanim pa je pravilno pritrdilo trditvam tožeče stranke, da je bila tožena stranka o odstopu obravnavane terjatve obveščena najkasneje 12. 11. 2009. 10. V konkretnem primeru je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka tožeči stranki kot podizvajalcu V. že plačala tiste terjatve, ki so bile s strani V. pripoznane (primerjaj s 631. členom OZ). Terjatve tožeče stranke v vtoževani višini 15.395,40 EUR pa V. ni pripoznal, vendar je tožena stranka ne vtožuje na pravni podlagi 631. člena OZ, zato niso utemeljene pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 11. člena gradbene pogodbe, da bo naročnik sam poravnal podizvajalcem le nesporne zapadle situacije. Izvajalec res ni imel pravice odstopiti podizvajalcem nespornih terjatev iz zapadlih situacij, to pravilo pa ne velja glede odstopa drugih izvajalčevih terjatev do naročnika (spornih terjatev ali terjatev iz še nezapadlih situacij).

11. V. je s sporno cesijsko pogodbo (B2) kot odstopnik odstopil tožeči stranki kot prevzemniku svojo terjatev zoper dolžnika (toženo stranko) iz 1. člena pogodbe zaradi plačila obveznosti na podlagi ponudbe z dne 05.06.2009 na objektu P. (2. člen cesijske pogodbe). Navedena ponudba tožeče stranke V. se nanaša na ponudbo storitve montaže kopalniške opreme (A3). Ponudba v višini 128.106,80 EUR (A1) pa se nanaša na dobavo kopalniškega materiala in je bila predmet druge cesijske pogodbe, na tej podlagi pa je tožena stranka terjatev tožeči stranki tudi poravnala. Zato ni predmet tega spora in so trditve pritožnice, s katerimi se sklicuje na že izvršeno plačilo dobavljenega materiala, nepomembne. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo dejstva, da z gradbeno pogodbo ni bila dogovorjena terjatev, ki je predmet tega spora. Če je bila dogovorjena montaža kopalniške opreme in tudi opravljena, se terjatev za plačilo storitve nanaša na to storitev in ne drži pritožbeni očitek, da gre za nedoločeno terjatev. Ob upoštevanju besedila 2. člena cesijske pogodbe gre za odstop terjatve namesto izpolnitve, zato je po oceni sodišča druge stopnje materialno pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je cesijsko pogodbo glede na trditve tožeče stranke treba pravno opredeliti kot odstop terjatve v zavarovanje (426. člen OZ). Posledica odstopa terjatve namesto izpolnitve je ugasnitev obveznosti V. do tožeče stranke (prvi odstavek 425. člena OZ). To z drugimi besedami pomeni, da je tožeča stranka s sklenitvijo cesijske pogodbe izgubila pravico terjati terjatev po računu za montažo (A3) od V., dobila pa je pravico v isti višini zahtevati plačilo od tožene stranke, na podlagi enakih pravic, kot jih je imel na podlagi gradbene pogodbe V. do tožene stranke. Prevzemnik ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prvi odstavek 421. člena OZ). Glede ugovorov, ki jih lahko uveljavlja dolžnik proti prevzemniku pa OZ v drugem odstavku 421. člena določa, da poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, lahko uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop.

12. Tožena stranka je imela pravico podati vse ugovore zoper delo, ki ga je opravil na objektu tožnik kot podizvajalec V. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (14. točka obrazložitve) navedlo, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je dela izvedla, pač pa da je trdila, da ni izvedla del v celoti, ne pa konkretno, katerih del ni izvedla. V ta namen je izvedlo presojo dokazov, ki sta jih predložili obe pravdni stranki. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da je imelo delo, ki ga je opravila tožeča stranka napake, pa je sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve pojasnilo, da tožena stranka, kljub opozorilu sodišča, ni podala sklepčnega jamčevalnega ugovora. Na podlagi presoje prej navedenih dokazov je zato zaključilo, da tožena stranka ni uspela izpodbiti trditev tožeče stranke, da je vsa dela opravila v celoti in pravilno. Pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje iz razloga, ker podpis L. M. na zapisniku o končanju vseh del z dne 26. 11. 2009 nima nikakršnega vpliva na obstoj terjatve, ker ni bil pooblaščeni predstavnik glavnega izvajalca. S temi očitki pritožnica ni uspela ovreči dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na izjavi zaslišane priče L. M., da v razmerju do tožeče stranke res ni bil pooblaščeni predstavnik glavnega izvajalca, da pa je bil pooblaščen s strani V. za pregled del, ki so jih opravili podizvajalci. Pojasnil je, da je v zapisniku A19 sam prečrtal besedilo glede napak, ker so stranke prevzemale stanovanja in uveljavljale napake po prevzemu zapisnika. Povedal pa je tudi, da je tožeča stranka vse pomanjkljivosti tudi odpravila in da je v razmerju do tožene stranke V. dela na objektu dobro opravil, nekatere pripombe pa so bile dane le s ciljem, da se zniža vrednost opravljenih del. S pritožbeno trditvijo, da je na zapisniku prečrtano, da so bile odpravljene vse pomanjkljivosti, tožena stranka ni uspela omajati pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi morala konkretizirati ugovore iz naslova napak, za katere naj bi odgovarjala tožeča stranka. Zmotno je njeno stališče, da utemeljenost teh ugovorov potrjuje dopis V., da tožeči stranki ne priznava vtoževanega zneska. Dopis B4 je sodišče prve stopnje presojalo in v razlogih sodbe navedlo, da iz njega izhaja, da je razlog zavrnitve računa, ker mu niso priložene priloge, ne pa ker storitev ne bi bila opravljena, čemur pa tožena stranka s pritožbo ne oporeka. Neutemeljeno pa očita sodišču prve stopnje, da pri dokazni oceni ni upoštevalo izjave zaslišanega direktorja tožene stranke A. S., ki je izpostavil, da niso plačali spornega zneska, ne le zato, ker niso vedeli, na kaj se nanaša sporna cesija, ker ni bil na njej naveden noben konkreten račun, temveč tudi zaradi tega, ker so mu iz V. sporočili, da nimajo še rešenih zadev s tožečo stranko glede tega in da je tožena stranka z V. šele marca 2010 opravila končni obračun, iz zapisnika katerega je razvidno, da V. ni priznal tožniku vtoževanega zneska 16.119,14 EUR; tožeča stranka pa je šele 6. 5. 2010 poslala kot podlago za zahtevano plačilo dva računa, ki pa se nista niti po valuti in ne po znesku in ne datumsko skladala z nobeno cesijsko pogodbo. Na podlagi navedene izjave sodišče prve stopnje pravilno ni ugodilo ugovoru tožene stranke, ker v nobenem delu izjava ne dokazuje, da dela dobave in montaže kopalniške opreme na objektu niso bila izvedena, kot tudi ne znižanja pogodbeno dogovorjene cene na račun tega dela pogodbenih del. 13. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo pravila, da se zaradi cesije ne sme poslabšati nevtralni položaj dolžnika. Smiselno trdi, da se ji je ta poslabšal, ker bo morala plačati podizvajalcu tudi dela, ki mu jih izvajalec del ni priznal. Sklep II Ips 661/2009, na katerega se sklicuje pritožba, kot bistven argument navaja pravico dolžnika, da lahko proti prevzemniku terjatve uveljavlja enake ugovore, ki bi jih lahko proti odstopniku terjatve. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vse ugovore tožene stranke, tudi ugovor, da je njena obveznost prenehala in pri tem tudi navedlo pravilen zaključek, da znižanje terjatve, ki je bilo dogovorjeno (že po odstopu dela terjatve) med družbo V. in toženo stranko, nima vpliva na tožečo stranko kot prevzemnika sporne terjatve. Po odstopu dela terjatve tožeči stranki, odstopnik (V.) v svojem premoženju ni imel več te terjatve. Zato se ji tudi ni mogel odreči. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da v konkretnem primeru ni šlo za vprašanje znižanja terjatve, kot to argumentira v 12. točki obrazložitve sodišče prve stopnje, temveč ali je terjatev sploh nastala. Temu stališču pa ni mogoče pritrditi, saj je terjatev tožeče stranke, da ji tožena stranka plača dela, nastala že na podlagi gradbene pogodbe, v kateri je bila dogovorjena tudi cena vseh del. Njene trditve so se nanašale le na njun končni obračun z V. in na izjavo V., ki je s cesijo že izpolnil svojo obveznost do podizvajalca, da naj tožeči stranki kot podizvajalcu od 32.238,00 EUR, kolikor znaša njena terjatev, prizna in plača le 16.119,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da tak dogovor sam po sebi še nima nobenih učinkov na pravno razmerje med tožečo in toženo stranko, ker je glede na podan ugovor tožene stranke pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožeča stranka del ni izvedla. Ugotovilo je tudi, da je dela izvedla pravilno oziroma, da je napake odpravila. S tem je utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke, da tožeča stranka kot podizvajalec ni pravilno izpolnila pogodbe. Te ugotovitve pritožnica ni uspela izpodbiti, kar pomeni, da tožena stranka ni imela podlage za znižanje plačila pogodbeno dogovorjenih del niti V. kot izvajalcu del, niti tožeči stranki kot prevzemniku terjatve V. do tožene stranke. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila gradnja v celoti prevzeta, kar je dokazano z zapisnikom o končanju del z dne 26. 11. 2009 . Tožena stranka pa vztraja pri stališču, da bi morala biti končna situacija potrjena s strani nadzornega organa, v konkretnem primeru pa da ni bila. Pritožbeno sodišče k obrazložitvi sodišča prve stopnje dodaja, da tožena stranka niti ni pojasnila dogovorjenega poteka potrditve končne situacije, zato ni mogoče slediti njenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati, ali je bila končna situacija potrjena s strani nadzornega organa na način, ki izhaja iz 11. in 12 člena gradbene pogodbe ter iz teh določb črpati odgovor na vprašanje obstoja terjatve. Sodišče ni bilo dolžno iskati odgovora v prid toženi stranki iz pogodbenih določb, na katere tožena stranka ni oprla svojih navedb. Tožena stranka je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno poudarila, da je z družbo V. 25. 3. 2010 opravila dokončni obračun izvedenih del po pogodbi za izvedbo gradbenih del na objektu P. Pri tem pa ni trdila, da je bila z dokončnim obračunom kakorkoli spremenjena pogodbena vrednost del, pač pa le da sta tožena stranka in V. ugotovila, da znaša terjatev podizvajalca A. d.o.o. za dela, ki jih je opravil, 16.119,00 EUR in ne 32.238,14 EUR. Glede teh trditev pa je višje sodišče že odgovorilo, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso odločilne, s čimer se izkaže, da pritožnica ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju terjatve tožeče stranke do tožene stranke.

15. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku še v višini obračunanih zamudnih obresti po obračunu tožeče stranke (A18), ker navedenim datumom zapadlosti plačila tožena stranka ni določno oporekala ter v višini 36,00 EUR izvršilnih stroškov. Tožena stranka v tem delu dejanskega stanja ne izpodbija, po oceni pritožbenega sodišča pa je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialno pravno pravilna.

16. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

17. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZFPPIPP).

(1) Na podlagi Pogodbe za izvedbo gradbenih, obrtniških in instalacijskih del z zunanjo ureditvijo in komunalnimi priključki pri izgradnji večstanovanjskega objekta P. z dne 24. 4. 2008 (B1).