Jedro

Oseba, ki si prizadeva za priznanje statusa stranskega udeleženca, mora za priznanje tega statusa konkretizirano navajati, v čem naj bi predvidena gradnja posegla v njen pravni položaj. Brez konkretnih navedb o vplivih nameravane gradnje namreč upravni organ ne more presoditi, ali je izkazan pravni interes za udeležbo v tujem upravnem postopku (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 1359/2018).

Izrek

I. Tožbi se zavrneta.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. S sklepom št. 351-362/2019-25(301) z dne 5. 2. 2020 je prvostopenjski organ odločil, da se tožniku ne dovoli priglasitev udeležbe. Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ odločal o tožnikovi udeležbi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti ter rekonstrukcijo z nadzidavo večstanovanjske stavbe na zemljiščih parc. št. 1350/1 in 1350/2 k. o. ..., s prometno in komunalno ureditvijo. Upravni organ ugotavlja, da tožnik ni mejaš s parcelami, predvidenimi za gradnjo, niti ni izkazal, da bi nameravana gradnja med gradnjo in po njej lahko vplivala na njegove pravice in pravne koristi oziroma na njegovo nepremičnino. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep.

2. S sklepom št. 351-362/2019-57(301) z dne 3. 12. 2020 je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper gradbeno dovoljenje št. 351-362/2019-47(301) z dne 29. 10. 2020. V obrazložitvi navaja, da tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni sodeloval kot stranski udeleženec, zato njegova pritožba ni dopustna. S sklepom št. 35108-74/2020-22 z dne 19. 5. 2021 pa je drugostopenjski organ kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep z dne 3. 12. 2020. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. V tožbi zoper sklep prvostopenjskega organa št. 351-362/2019-25(301) z dne 5. 2. 2020 tožnik trdi, da je 31. 1. 2020 priglasil udeležbo v postopku in da bi organ moral o njegovi udeležbi odločiti pred izvedbo ustne obravnave istega dne. Trdi tudi, da mu ni bil omogočen vpogled v projektno dokumentacijo ter ni imel možnosti, da se vsebinsko izjasni, poda ustrezne ugovore in dostavi dokaze. Njegove navedbe so bile v zapisnik vpisane le delno šele po dolgotrajnem vztrajanju. Navaja, da je lastnik nepremičnine parc. št. 1339/1 k. o. ..., ki meji na nepremičnine, ki jih investitor namerava uporabiti za gradnjo parkirnih mest in vodovodnega priključka. Opisuje druge gradbene posege v okolici, ki skupaj z obravnavanim pomenijo nevzdržne razmere, v katerih ni mogoče živeti. Dodaja, da je vpliv nameravane gradnje nedopusten in prekomeren ter da je že na ustni obravnavi navajal, da gre za prekomeren hrup, onesnaževanje okolja z emisijami dodatnih avtomobilov ter radikalno in nepovratno spremembo mirnega bivalnega okolja in kulture bivanja. Uveljavlja, da gradbena parcela št. 1350/1 in 1350/2 k. o. ... ni dovolj velika za nameravano gradnjo, ker je v celoti pozidana, da nima dovolj zelenih površin in parkirnih mest ter da prekomerno posega v doslej mirno okolje enodružinskih hiš GR 207. Nov izkop za vodovodni priključek naj bi povzročil poškodbo stare in dotrajane kanalizacije ter električnih vodov. Uveljavlja tudi, da upravni organ odločitve v izpodbijanem sklepu ni oprl na presojo obstoja njegove koristi, temveč na razloge, ki po vsebini pomenijo vsebinsko presojo sprejemljivosti vplivov, pri čemer je arbitrarno izhajal iz tega, da tožnik ni mejaš. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in mu prizna status stranskega udeleženca.

4. V tožbi zoper sklep drugostopenjskega organa št. 35108-74/2020-22 z dne 19. 5. 2021 se sklicuje na tožbo v upravnem sporu, ki jo je vložil zoper sklep št. 351-362/2019-25(301) z dne 5. 2. 2020, in toženki očita kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena in pravice do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS. Trdi, da se upravni postopek št. 351-362/2019 med tekom upravnega spora I U 1336/2020 ne bi smel nadaljevati, da mu gradbeno dovoljenje ni bilo vročeno na zakonit način ter da je gradbeno dovoljenje nezakonito, zaradi postopkovnih kršitev pa tudi nično. Nasprotuje sklicevanju organa na odloke o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19. Trdi, da organ zmotno in arbitrarno tolmači Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ) ter da ne navede nobenega določila, ki bi izključeval avtomatično podaljšanje roka za pritožbo v času epidemije. Sklicuje se na četrti in peti odstavek 6. člena ter 7. člen ZZUSUDJZ. Dodaja, da sta prvostopenjski in drugostopenjski organ v času epidemije vodila postopek v nenujni zadevi. Uveljavlja tudi, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

5. Sodišče je obe tožbi vročilo v odgovor toženki in stranki z interesom A., d. o. o., ki na tožbo nista odgovorili, toženka pa je sodišču poslala upravni spis zadeve.

6. S sklepom z dne 29. 9. 2022 je sodišče odločilo, da se obe tožbi1 združita v skupno obravnavanje in da o zadevi odloča sodnica posameznica, ter ga vročilo strankam.

**K I. točki izreka**

7. Tožbi nista utemeljeni.

_Glede tožbe zoper sklep št. 351-362/2019-25(301) z dne 5. 2. 2020 - nepriznanje položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja_

8. Splošna določba, ki ureja položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku, je 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po tej določbi se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec) (prvi odstavek 43. člena ZUP). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek 43. člena ZUP).

9. Za postopek izdaje gradbenega dovoljenja Gradbeni zakon (GZ) v drugem odstavku 36. člena posebej določa, kdo so lahko stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. In sicer določa, da so to lahko: - lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja; - lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva; - druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino, pri čemer se za pravno korist šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca, in - druge osebe, če tako določa zakon.

10. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je (kot izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011) v zakonu, ki ureja pogoje za graditev objektov, drugače kot v splošni ureditvi ZUP, specialno določeno, kdo so lahko stranski udeleženci v tem postopku. Zakonodajalec je tako predpisal način uresničevanja pravice iz 22. člena Ustave, ki je že po naravi takšna, da zahteva podrobnejšo ureditev v zakonu. Po presoji Ustavnega sodišča gre torej za specialen predpis, ki ima zato prednost pred uporabo 43. člena ZUP oziroma se lahko določba 43. člena ZUP uporablja le kot dopolnilno, ne pa kot primarno merilo za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje lastnosti stranskega udeleženca v postopku.

11. Glede na navedeno sta upravna organa ravnala pravilno, ko sta pogoje za tožnikovo udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja primarno presojala na podlagi določb 36. člena GZ.

12. Svojo zahtevo za stransko udeležbo tožnik v tožbi vsebinsko opira na drugo in tretjo alinejo drugega odstavka 36. člena GZ. Trdi namreč, da je lastnik zemljišča, ki meji na zemljišče s parc. št. 1336 k. o. ..., po katerem bo potekala gradnja novega vodovodnega priključka. Zatrjuje pa tudi vplive gradnje večstanovanjske stavbe v smislu tretje alineje navedene določbe GZ.

13. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da so tožnikove navedbe glede gradnje komunalne oskrbe - torej vodovodnega priključka, ki naj bi potekal tudi po parc. št. 1336, na katero meji tožnikova nepremičnina, nedovoljena pritožbena novota v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP2, navedbe o vplivih gradnje večstanovanjskega objekta na zemljiščih s parc. št. 1350/1 in 1350/2 pa nekonkretizirane.

14. Iz upravnega spisa namreč ne izhaja, da bi tožnik v postopku izdaje izpodbijanega sklepa uveljavljal položaj stranskega udeleženca kot lastnik sosednjega zemljišča zaradi vplivov gradnje vodovodnega priključka na parc. št. 1336, niti da bi konkretizirano zatrjeval vplive predvidene gradnje večstanovanjskega objekta na svojo nepremičnino.

15. V vlogi, ki jo je upravnemu organu predložil na dan ustne obravnave 31. 1. 2020, navaja zgolj, da priglaša stransko udeležbo v obravnavanem postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-362/2019. Iz zapisnika ustne obravnave z 31. 1. 2020, ki beleži skupno izjavo tožnika in njegovega brata B. B., pa izhaja, da je skupaj z bratom položaj stranskega udeleženca utemeljeval s pravno varnostjo in koristjo njunih nepremičnin zaradi ukrepov za zmanjšanje emisij, prekomernega osenčenja in drugih, preprečevanja širjenja požara in ogrožene stabilnosti podpornih zidov na mejnih parcelah. Ta izjava je očitno posplošena in (kot pravilno ugotavlja prvostopenjski organ) ne presega zakonskega teksta. Poleg tega pa iz upravnega spisa in tožnikovih navedb tudi izhaja, da tožnikov brat ni (so)lastnik iste nepremičnine kot tožnik, temveč je lastnik druge nepremičnine, ki meji na nepremičnino predvidene gradnje večstanovanjskega objekta, zato tudi ni jasno v čem oziroma v katerem delu se tožnikova (sicer povsem posplošena) skupna izjava z bratom sploh nanaša na tožnikov pravni interes.

16. Res je, da (kot je sodišče pojasnilo že v sodbi I U 58/2016) za priznanje stranske udeležbe zadostuje, da oseba, ki si prizadeva za tak položaj, zatrjuje poseg v njen pravni položaj, ter da je presoja, ali bo do protipravnega posega dejansko prišlo, predmet presoje v postopku o glavni stvari. Vendar pa navedeno stališče ne pomeni, da za priznanje stranske udeležbe zadostuje pavšalno ponavljanje zakonskega besedila. Oseba, ki si prizadeva za priznanje statusa stranskega udeleženca, mora za priznanje tega statusa konkretizirano navajati, v čem naj bi predvidena gradnja posegla v njen pravni položaj. Brez konkretnih navedb o vplivih nameravane gradnje namreč upravni organ ne more presoditi, ali je izkazan pravni interes za udeležbo v tujem upravnem postopku (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 1359/2018).

17. Po povedanem tožnik v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni trdil, da mu gre položaj stranskega udeleženca zaradi vplivov gradnje vodovodnega priključka na parc. št. 1336, niti ni konkretizirano zatrjeval vplivov predvidene gradnje (večstanovanjskega objekta) na svojo nepremičnino.

18. Na drugačno presojo ne vplivajo tožbene navedbe o tem, da zapisnik ustne obravnave ne povzema vse oziroma prave vsebine tožnikovih navedb na ustni obravnavi.

19. V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZUP je zapisnik o ustni obravnavi, sestavljen v skladu s tem zakonom, javna listina in zato zanj velja domneva resničnosti. Zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Zakon v zvezi s tem v 78. členu predvideva, da se zapisnik, preden se sklene, prebere strankam, zaslišanim in ostalim udeležencem pri dejanju postopka, če želijo, pa si ga same preberejo. Udeleženci imajo tudi pravico pregledati zapisnik in dati svoje pripombe. Na koncu zapisnika se navede, da je bil zapisnik prebran in da ni bilo nobenih pripomb; če pa je bilo kaj pripomb, se na kratko zapiše njihova vsebina.

20. Iz zapisnika ustne obravnave 31. 1. 2020 izhaja, da ga je tožnik podpisal brez pripomb. Po drugem odstavku 80. člena ZUP je sicer dovoljeno dokazovanje nepravilnosti zapisnika, vendar pa tožnik tega v obravnavani zadevi ni dokazal. Nepravilnost zapisnika je sicer uveljavljal v pritožbi in s tem izpolnil zahtevo po materialnem izčrpanju pravnih sredstev iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1. Vendar pa v pritožbi v zvezi s tem ni predlagal nobenih dokazov. Dokazi, ki jih je v zvezi s tem predlagal v tožbi, so zato glede na določbo 52. člena ZUS-1 nedopustna tožbena novota. Ni namreč razlogov za to, da ne bi teh dokazov – to je svojega zaslišanja in zaslišanja priče brata B. B. – predlagal že v pritožbenem postopku.

21. Tožnik pa ne more uspeti niti s tožbenim očitkom, da svojega pravnega interesa ni mogel konkretizirano zatrjevati, ker mu v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dostopna projektna dokumentacija. Tudi teh trditev, ki jih sicer prav tako navaja že v pritožbi, ni v ničemer dokazal. V zvezi z njimi namreč v pritožbenem postopku ni predlagal nobenih dokazov. Nasprotno iz zapisnika ustne obravnave z 31. 1. 2020 izhaja, da so bili na tej ustni obravnavi prisotni seznanjeni z nameravano gradnjo in da jim je bila na vpogled dana projektna dokumentacija. Med prisotnimi na ustni obravnavi pa je bil tudi tožnik, ki je predhodno prebran zapisnik tudi podpisal. Upravni organ ga sicer res ni obravnaval kot stranskega udeleženca, vendar iz zapisnika ne izhaja, da ne bi bil prisoten ob seznanitvi z nameravano gradnjo in da mu ne bil omogočen vpogled v projektno dokumentacijo. Poleg tega pa tožnik v nasprotju z navedenim tožbenim očitkom (torej, da svojih trditev ni mogel konkretizirati zaradi nedostopa do projektne dokumentacije) trdi tudi, da je že v upravnem postopku na prvi stopnji podal navedbe v zvezi s potekom trase vodovodnega priključka (kar pomeni, da mu je bil poznan), kakor tudi da je pravni interes izkazal z ostalimi navedbami, ki jih upravni organ ni zapisal. 22. Ni dopusten tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka, da v izpodbijanem sklepu nista navedena stranka in celoten predmet upravnega postopka. Glede tega očitka namreč tožnik ni materialno izčrpal pravnih sredstev v smislu prvega odstavka 6. člena ZUS-1, saj ga ni uveljavljal že v pritožbenem postopku. Ne glede na to sodišče še dodaja, da tudi sicer ne gre za razlog, zaradi katerega izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. Navezava na stranko (investitorja) in predmet postopka nedvomno izhaja iz številke upravne zadeve, ki je tožniku poznana, saj je prav pod to upravno številko priglasil udeležbo v postopku, udeležil pa se je tudi ustne obravnave 31. 1. 2020, v kateri je bil (kot izhaja iz zapisnika) naznanjen predmet upravnega postopka.

23. Ker sodišče v upravnem sporu odloča zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), so lahko predmet presoje le tiste tožbene navedbe in očitki, ki so bili pravočasno uveljavljani že v postopku izdaje upravnega akta, drugi pa le, če jih tožnik (ob upoštevanju prvega odstavka 6. člena ZUS-1) iz upravičenih razlogov v postopku izdaje izpodbijanega akta ni mogel uveljavljati. Sodišče se zato ni opredeljevalo do vseh tistih tožbenih navedb, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki jih tožnik po pojasnjenem ni zatrjeval že v postopku izdaje izpodbijanega akta.

24. Po povedanem tožba zoper sklep št. 351-362/2019-25(301) z dne 5. 2. 2020 ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

_Glede tožbe zoper sklep št. 351-362/2019-57(301) z dne 3. 12. 2020 - pravočasnost pritožbe zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper gradbeno dovoljenje_

25. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Prvi odstavek 6. člena ZUS-1 pa določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

26. Tožnik v tožbi, vloženi 21. 6. 2021, navaja, da jo vlaga zoper sklep prvostopenjskega organa št. 351-362/2019-57(301) z dne 3. 12. 2020 in zoper sklep drugostopenjskega organa št. 35108-74/2020-22 z dne 19. 5. 2021. V tožbenem predlogu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa in odločbo odpravi.

27. Glede na to, da je bila s sklepom s 3. 12. 2020 zavržena tožnikova pritožba zoper odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja z 29. 10. 2020, s sklepom z 19. 5. 2021 pa zavržena tožnikova pritožba zoper sklep s 3. 12. 2020, je jasno, da z odločbo meri na gradbeno dovoljenje z 29. 10. 2020. Vendar pa je upravni spor v tej zadevi dopusten le zoper sklep z 19. 5. 2021. 28. V upravnem sporu namreč sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu se lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Upravni spor pa ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (prvi odstavek 6. člena ZUS-1).

29. S sklepom z 3. 12. 2020, s katerim je bila zavržena tožnikova pritožba zoper gradbeno dovoljenje, je bi sicer postopek zanj končan. Ker pa gre za sklep prvostopenjskega organa in je zoper njega dovoljena pritožba, bi ga bilo v upravnem sporu dopustno izpodbijati, le če je bila zoper njega vložena pravočasna pritožba, o kateri je organ meritorno odločil. Ker je drugostopenjski organ s sklepom s 19. 5. 2021 tožnikovo pritožbo zoper sklep s 3. 12. 2020 kot prepozno zavrgel, upravni spor zoper sklep s 3. 12. 2020 ni dopusten (in posledično tudi ne zoper odločbo). Dopusten pa je upravni spor zoper sklep z 19. 5. 2021, saj gre za sklep drugostopenjskega organa, s katerim je postopek za tožnika končan in zoper njega pritožba ni dovoljena.

30. Tožbeni očitek, da je sklep z 19. 5. 2021 neobrazložen in nerazumljiv ter da se ga zato ne da preizkusiti, ni utemeljen. Povsem jasno in razumljivo je, kaj so bili razlogi za odločitev drugostopenjskega organa. Navedel je namreč, kako je ugotovil, da je tožnikova pritožba prepozna, ter je tudi pojasnil zakaj meni, da v relevantnem času razglašena epidemija ni vplivala na tek roka. Z razlogovanjem upravnega organa se strinja tudi sodišče. 31. Ni namreč sporno, da je bil sklep s 3. 12. 2020 tožniku vročen 4. 12. 2020, saj tožnik to sam navaja v tožbi. Petnajstdnevni rok za pritožbo se je, glede na to da je bil 19. 12. 2020 sobota, iztekel v ponedeljek 21. 12. 2020. Tožnikova pritožba, ki je bila po podatkih spisa vložena 12. 2. 2021 (organ jo je prejel 15. 2. 2021), je zato prepozna.

32. Na drugačno presojo ne vpliva tožbeno sklicevanje na razglašeno epidemijo nalezljive bolezni COVID-19 in na v zvezi s tem izdane predpise, saj na njihovi podlagi, kot je pravilno ugotovila že toženka, tek rokov za vložitev pritožbe v upravnem postopku v relevantnem času ni bil prekinjen.

33. Res je, da je bila v relevantnem času, ko je tekel rok za pritožbo, razglašena epidemija. In sicer je bila epidemija v tem času razglašena z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 166/2020 s 16. 11. 2020), ki je veljal od 18. 11. 2020 do 17. 12. 2020, in Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 190/2020 s 16. 12. 2020), ki je veljal od 18. 12. 2020 do 16. 1. 2020. Vendar pa, kot rečeno, z nobenim predpisom v temu času ni bil prekinjen tek rokov za vložitev pravnih sredstev v upravnih postopkih.

34. Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19 v upravnih zadevah (Ur. l. RS 183/2020 z 10. 12 2020), ki je veljal od 11. 12. 2020, je posebej uredil nekatera procesna dejanja v upravnem postopku. Po tem odloku je bilo mogoče vlogo vložiti po elektronski poti tudi brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom (3. člen), omejeno je bilo vlaganje vlog neposredno pri organu (4. člen), ne pa tudi vlaganje vlog po pošti (splošno je znano, da je pošta ves čas razglašene epidemije delovala). V 8. členu je navedeni odlok urejal možnost podaljšanja rokov za izpolnitev obveznosti, določene s posamičnim upravnim aktom, ter za izdajo in vročitev odločbe. Ni pa navedeni odlok v tem niti v katerem drugem členu določal prekinitve teka rokov v upravnih postopkih.

35. Prekinitve teka rokov v upravnih postopkih v relevantnem času ni urejal niti kateri drug predpis.

36. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na ZZUSUDJZ. Vsi ukrepi po temu zakonu so bili vezani na veljavnost tega zakona. Po 2. členu ZZUSUDJZ so vsi ukrepi iz tega zakona ter akti, sprejeti na njegovi podlagi, veljali do prenehanja razlogov zanje, kar je lahko ugotovila Vlada Republike Slovenije s sklepom, ki ga je objavila v Uradnem listu Republike Slovenije, vendar najdlje do 1. 7. 2020. Po sklepu Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Ur. l. RS št. 74/2020 z 21. 5. 2020) so v skladu z navedenim členom ukrepi iz ZZUSUDJZ prenehali veljati 1. 6. 2020. 37. Glede na navedeno so neutemeljene tudi tožbene navedbe o nezakonitem postopanju organa in o vročanju v nenujnih zadevah. Tožnik se s temi navedbami sklicuje na 8. člen ZZUSUDJZ. Po prvem odstavku 8. člena ZZUSUDJZ se ni opravljalo osebno vročanje dokumentov v upravnih zadevah na podlagi 87. člena ZUP, razen v nujnih zadevah. Če se je osebna vročitev opravila po uveljavitvi tega zakona, pa ni šlo za nujne zadeve, so roki začeli teči naslednji dan po objavi sklepa iz 2. člena tega Zakona oziroma najkasneje 2. 7. 2020. Glede na prej citirani sklep Vlade RS so roki v nenujnih zadevah začeli teči 2. 6. 2020, torej pred začetkom in potekom roka v obravnavani zadevi.

38. Glede na navedene določbe ZZUSUDJZ, zlasti njegov 2. člen ter citirani sklep Vlade RS, ta zakon v času, ki je relevanten za to zadevo, to je december 2020, sploh ni več veljal. Zato glede na navedene določbe ZZUSUDJZ ni nobene pravne podlage za sklep, da bi se ukrepi iz ZZUSUDJZ podaljšali ali reaktivirali s ponovno razglasitvijo epidemije v jeseni 2020. 39. Ker torej noben predpis ni določal, da rok za vložitev pritožbe v upravnem postopku v relevantnem času ne bi tekel, je tožnikova pritožba, vložena več kot en mesec po izteku roka, prepozna. Drugostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko jo je zavrgel. 40. Ker je tožnikova pritožba pravilno zavržena, v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1 sodišče nima pravne podlage za preizkus tožbenih navedb o nezakonitosti sklepa s 3. 12. 2020, zoper katerega je bila vložena prepozna pritožba, niti o nezakonitosti odločbe, zoper katero je bila tožnikova pritožba zavržena s sklepom s 3. 12. 2020. Sodišče se zato do teh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

41. Na drugačno presojo ne vliva tožbeno zatrjevanje posega v ustavne pravice in sklicevanje na 4. člen ZUS-1. Po prvem odstavku tega člena3 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožba po navedeni podlagi ni dopustna, če je za presojo zakonitosti posamičnih aktov in dejanj zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru je zoper posamični akt in zoper zatrjevana dejanja v postopku njegove izdaje sodno varstvo zagotovljeno v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Dejstvo, da je tožnik zamudil s pritožbo in zato ni prišlo do vsebinske presoje predhodno izdanih upravnih aktov, ne vpliva na presojo, da je (bilo) zagotovljeno drugo sodno varstvo in da zato upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ni dopusten.

_Sklepno_

42. Glede na navedeno je sodišča na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbi kot neutemeljeni zavrnilo.

43. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1. Na narok za glavno obravnavo, razpisan za 15. 11. 2022, namreč ni pristopila nobena od pravilno vabljenih strank. Tožnik, ki je za svojo odsotnost sicer navedel zdravstvene razloge, ni predlagal preložitve naroka, temveč je sodišču predlagal, naj odloči na podlagi listin v sodnem in upravnem spisu.

**K II. točki izreka**

44. Ker je sodišče tožbi zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tožba zoper sklep drugostopenjskega organa št. 35108-74/2020-22 z dne 19. 5. 2021 se je do sklepa o združitvi vodila pod opr. št. I U 988/2021. 2 V posledici tega pa tudi nedovoljena tožbena novota v smislu 52. člena ZUS-1. 3 Ta določba ima podlago v drugem odstavku 157. člena Ustave: Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.