Jedro

Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje petnajstih let ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, kakor tudi ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe U-I-193/2019-14 pa tudi ni bila nepredvidljiva, zaradi česar zakonodajalcu ni bilo treba določiti odmene z zakonom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo o spremembi koncesijske odločbe je tožena stranka spremenila čas trajanja koncesijske pogodbe, ki izhaja iz odločbe o podelitvi koncesije št. 14101-12/2000 0400 01 z dne 19. 9. 2001, s katero je bila tožnici podeljena koncesija za opravljanje javne zdravstvene službe na področju neurgentnih prevozov z reševalnimi in drugimi vozili za nedoločen čas, in sicer tako, da se koncesija na novo podeljuje za določen čas od 17. 12. 2017 do 16. 12. 2032. 2. Odločitev tožene stranke temelji na četrtem odstavku 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej-K), ki velja od 17. 12. 2017, s katerim je določeno, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona podeljene za nedoločen čas spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona, z možnostjo podaljšanja ob izpolnjevanju predpisanih pogojev iz ZZDej-K. 3. Iz obrazložitve odločitve izhaja, da je bila tožena stranka dolžna, skladno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZZDej-K, po uradni dolžnosti spremeniti čas trajanja že podeljenih koncesij, saj je v četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K določeno, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo te novele podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Glede na dejstvo, da je ZZDej-K začel veljati z dne 17. 12. se petnajstletni letni rok izteče 16. 12. 2032. 4. Tožnica je kot koncesionarka podala pritožbo zoper prvostopenjsko odločitev, ki pa je bila s strani drugo stopenjskega organa, župana MOM, z odločbo številka 01400-17/2019-2 dne 15. 2. 2019, kot neutemeljena zavrnjena.

_Tožbene navedbe_

5. V predmetni tožbi tožnica izpodbija odločbo o spremembi koncesijske odločbe. Pritrjuje, da je bila z izpodbijano odločbo spremenjena koncesijska pogodba glede trajanja pogodbe iz določenega časa v nedoločen čas, kar pa ni v skladu z določili 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in prepovedjo retroaktivnosti, saj imajo posamezne določbe spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-K) učinek za nazaj, s čimer je poseženo v njene že pridobljene pravice.

6. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka za zgoraj navedeno odločitev ni izkazala nujnosti take spremembe zaradi zahtev javne koristi, kar tudi ni obrazloženo v izpodbijani odločbi. Poseg v pridobljeno pravico bi bil dopusten le, kolikor bi šlo za stvaren razlog, ki bi bil utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu. Tako tožeča stranka meni, da je četrti odstavek 41. člena ZZDej-K protiustaven, saj ne predstavlja izjeme po 2. odstavku 155. člena URS. V tožbi dodatno izpostavlja, da je v nejasnem položaju glede morebitnega podaljšanja pogodbe oziroma časa trajanja koncesije, saj ne ve, če ji bo obstoječa koncesija podaljšana, kar zanjo predstavlja negotovost in tudi za vse njene zaposlene delavce, s čimer pa sta kršeni dve načeli URS, in sicer 2. člen in 155. člen. Že pravnomočna odločba o podelitvi koncesije za nedoločen čas z dne 19. 9. 2001 se, namreč po njenem mnenju, ne more več spreminjati, saj gre za institut pravnomočnosti, ki je namenjen utrditvi pravnega razmerja.

7. Tako predlaga, da se izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi, in da ji tožena stranka povrne stroške predmetnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila oziroma podrejeno, da se ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita.

_Navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo_

8. Tožena stranka je sodišču dne 8. 5. 2019 podala odgovor na tožbo, v katerem v celoti zavrača tožbene navedbe in zato predlaga zavrnitev zahtevka, kakor tudi predlaga zavrnitev plačila stroškov postopka. Zraven vpogleda v listinske dokaze predlaga tudi zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C. 9. V pojasnilo v nadaljevanju odgovora na tožbo tožena stranka izpostavlja, da je tožeča stranka izvajalec zdravstvene dejavnosti, ki zdravstveno dejavnost kot koncesionar opravlja v mreži javne zdravstvene službe na področju neurgentnih zdravstvenih prevozov, ki pa jo je tožena stranka, skladno s spremembami ZZDej-K in četrtega odstavka 41. člena, bila po uradni dolžnosti dolžna spremeniti, in sicer čas trajanja predmetne koncesije, pri tem pa ni šlo za kršitev 2. člena Ustave RS in tudi ne za retroaktivno veljavo oziroma napačno uporabo zakona.

10. Tožena stranka pojasnjuje, da s spremembo zakona država dejansko vzpostavlja sistem, v katerem so koncesije podrejena oblika opravljanja javne službe, saj je zdravstveno dejavnost, na podlagi koncesije, skladno s 15. členom ZZDej-K, možno podeliti samo, če javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, deloma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev. Koncesionarji tako pomembno dopolnjujejo dejavnost javnih zdravstvenih zavodov povsod tam, kjer se za to izkaže potreba in tako spremenjena določba 42. člena ZZDej-K jasno določa usmeritev, da se koncesije za izvajanje zdravstvene dejavnosti podeljujejo šele ob ugotovljeni potrebi po izvajanju določene zdravstvene dejavnosti s podeljeno koncesijo in da se v takšnem primeru določi čas trajanja 15. let. Tako spremenjena ureditev ne pomeni, da se koncesije ukinjajo, ampak je le jasno opredeljena njihova podrejena vloga pri pridobitvi pravice do javnih sredstev, saj morajo koncesionarji javno zdravstveno dejavnost opravljati pod enakimi pogoji kot javni zavodi in kolikor se ugotovi, da obstajajo pogoji na podlagi pozitivnega mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter pristojne zbornice ali strokovnega združenja, za podelitev koncesije, lahko podaljša obdobje podelitve koncesije, v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 43. člena istega zakona.

11. Glede retroaktivne veljave določbe in ustrezne obrazložitve javnega interesa in nujnosti za spremembe pa tožena stranka meni, da je sama dolžna ravnati skladno z določilom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki ureja načelo zakonitosti, zaradi česar upravni organ ne more sam odločati ali bo določen zakon, ki velja uporabil ali ne ampak ga je dolžan uporabiti. Prav tako pa ni pristojna za tovrstna vprašanja, saj je za presojo medsebojne ustavnopravne skladnosti pristojna sodna veja oblasti in Ustavno sodišče Republike Slovenije (USRS). Kljub vsemu pa pripominja, da navedena sprememba predstavlja dovoljen poseg v pridobljene pravice, saj le-te niso absolutne oziroma brezpogojne ob varovanju javnega interesa oziroma javne koristi. Koncesije, podeljene za nedoločen čas ali dolga obdobja za določen čas namreč onemogočajo dostopnost in omejujejo konkurenco med izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki so interesenti za pridobitev koncesije in s tem možnosti za javno financiranje in izvajanje zdravstvene dejavnosti. V preteklosti je zakonodajalec podobno posegel v koncesije že na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu, zaradi česar tožena stranka meni, da ne gre za poseg, ki bi bil v nasprotju z Ustavo RS.

_Odločanje po sodnici posameznici_

12. Sodišče je dne 18. 5. 2022 sprejelo sklep II U 219/2019, da v zadevi odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Ugotovilo je namreč, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno (izdaja odločbe, čas trajanja odločbe), medtem ko je o relevantnem ugovoru, da je določba 41. člena ZZDej-K retroaktivno posegla v položaj tožnika oziroma koncesionarjev, že odločilo Ustavno sodišče RS. Zato je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji za odločanje po sodnici posameznici, na kar pa tudi ni bilo pripomb s strani strank na sami glavni obravnavi dne 20. 5. 2022. _Glede datuma odločitve_

13. Sodišče je na glavni obravnavi snemalo zaslišanje tožnika: prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožnikovemu pooblaščencu in toženki vročen 24. 5. 2022, kar pomeni, da je ob upoštevanju pet dnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 31. 5. 2022. 14. Sodišče je v predmetni zadevi, skladno z določili Zakona o upravnem sporu (51. čl. ZUS-1) in določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 uporablja, razpisalo narok za glavno obravnavo, na kateri je kot stranko zaslišalo tožnika. Stranke se namreč šele pred sodiščem srečajo v enakopravnem položaju in tako izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

15. V okviru dokaznega postopka je sodišče vpogledalo v vse listine upravnega in sodnega spisa in še posebej v odločbo o podelitvi koncesije št. 1401-12/2000 0400 01 z dne 19. 9. 2001, v odločbo o spremembi koncesije št. 14101-12/2000 z dne 17. 12. 2018 in odločbo Župana Mestne občine Maribor o zavrnitvi pritožbe z dne 15. 2. 2019 in zaslišalo tožnika kot stranko.

16. Kot nepotrebne je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič A. A., B. B. in C. C., ki jih je predlagala tožena stranka, saj med strankam ni sporno, kdo je izpodbijani odločbi izdal in na kakšni pravni podlagi, temveč je sporna zgolj pravna presoja vprašanja utemeljenosti spremembe obdobja trajanja koncesijske odločbe iz nedoločenega časa v določen čas, zaradi česar je izvedba predlaganih dokazov nepotrebna, saj ne bi v ničemer doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja in okoliščin.

**K točki I izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Sodišče najprej pripominja, da na sodišču poteka več istovrstnih sporov presoje zakonitosti izdane odločbe o spremembi časa trajanja koncesijske pogodbe različnim koncesionarjem, pri čemer je bilo o več sporih že tudi odločeno, zaradi česar se sodišče sklicuje in povzema že obstoječo sodno prakso.1

19. Tudi v obravnavanem primeru je predmet presoje odločba tožene stranke, s katero je bil spremenjen čas trajanja koncesijske pogodbe iz nedoločenega časa v koncesijo za določen čas. Toženka se je pri tej odločitvi oprla na četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, po katerem se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona (to je pred 17. 12. 2017) podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15. let, šteto od uveljavitve tega zakona. Dolžnost koncedenta, skladno z navedeno spremembo zakona, namreč je, da v 12. mesecih po uveljavitvi tega zakona, po uradni dolžnosti izda odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije ter koncesionarju istočasno predlaga sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi. Če koncesionar ne želi skleniti dodatka h koncesijski pogodbi, veljajo, glede trajanja koncesije, določbe o spremembi koncesijske pogodbe. Po preteku 15. let po uveljavitvi tega zakona in dolžnosti koncedenta, da preveri realizacijo programov v podeljenem obsegu, kakor tudi ali še obstoji potreba po opravljanju koncesijske dejavnosti. V kolikor ugotovi, da so izpolnjeni prej navedeni pogoji, lahko, na podlagi pozitivnega mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter pristojne zbornice ali strokovnega združenja, obdobje koncesije, v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 43. člena zakona, koncesijo podaljša.2

20. Sodišče ugotavlja, da relevantna dejstva in dejansko stanje, na katerih temelji izpodbijana odločba med tožnico in toženko niso sporna. Med njima namreč ni sporno, da je tožnica predhodno pridobila koncesijo na podlagi zgoraj navedene odločbe toženke za opravljanje javne zdravstvene službe, in sicer za nedoločen čas. Med strankama tudi ni sporno, da je v četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K določeno, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo te novele podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesijo za določen čas za obdobje petnajstih let, šteto od uveljavitve zakona. Med strankama torej ni sporno vprašanje dejanskega stanja zadeve, pač pa izključno pravna vprašanja, povezana s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K in z določbami Ustave RS, še posebej glede prepovedi retroaktivnosti, ki izhaja iz določil URS.

21. Sodišče pojasnjuje, da je v istovrstni zadevi (zadeva št. I U 103/2019), na podlagi 156. člena URS, prekinilo postopek odločanja in z zahtevo pred Ustavnim sodiščem RS (USRS) začelo postopek ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K (oziroma natančneje njegove prve povedi, ki spreminja koncesije, podeljene za nedoločen čas v koncesije za določen čas, za obdobje 15. let, šteto od uveljavitve ZZDej-K). Ocenilo je namreč, da ta povratno posega v pridobljene pravice koncesionarjev in je zato v neskladju s 155. členom URS oziroma z drugim členom URS, o čemer pa je Ustavno sodišče odločilo dne 6. 5. 2021, št. U-I-193/2019-14, in sicer, da navedena sprememba zakona ni protiustavna.

_Glede predloga tožeče stranke za prekinitev postopka_

22. Tožeča stranka je s tožbo podala predlog za vložitev zahteve za presojo ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K in posledično za prekinitev postopka.

23. Sodišče navedenemu predlogu ni sledilo, ker je USRS z odločbo št. U-I-193/2019-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Presodilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena URS. ZZDej-K, ki je bil objavljen 17. 11. 2017 in je pričel veljati 17. 12. 2017 (49. člen ZZDej-K). Navedeno pomeni, da je bil za začetek uporabe izpodbijane povedi določen trenutek po njeni uveljavitvi. Izpodbijana poved po odločitvi USRS tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegala v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta, temveč spreminja pogoje koncesijske pogodbe za v naprej. Koncesijsko razmerje je namreč trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, navedeno še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Po stališču USRS zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona (9. točka obrazložitve).

24. V svoji odločbi se je USRS opredelilo tudi do zatrjevane kršitve načela pravne države iz 2. člena URS, ki jo izpostavlja tožeča stranka v tožbi, ki zagotavlja, da država posamezniku ne bo poslabšala njegovega pravnega položaja arbitrarno brez utemeljenega razloga. Presodilo je, da je imel zakonodajalec za sprejetje izpodbijane ureditve stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu, to je v varstvu konkurence kot ustavno varovani kategoriji in v izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki javnih zavodov, kar je v svoji ustavnosodni presoji že sprejelo kot ustavno dopusten cilj (11. točka obrazložitve). Po oceni USRS je izpodbijana ureditev skladna tudi z načelom varstva zaupanja v pravo v smislu njene uveljavitve, saj ne gre za prenehanje koncesij na podlagi izpodbijane ureditve, temveč za spremembo podeljenih koncesij za čas trajanja 15 let, kar je čas, ko se lahko koncesionar prilagodi novim okoliščinam (da po poteku koncesije morda ne bo več izbran). Pritrdilo je še razlagi zakonodajalca, da je bila sprememba ureditve relativno predvidljiva zaradi sprememb Zakona o javno zasebnem partnerstvu (ZJZP) in sprejetja Direktive 2014/23/EU. Ustavno sodišče je pri odločitvi upoštevalo tudi relativno dolgo trajanje koncesijskega razmerja in možnost njegovega podaljšanja (13. in 14. točka obrazložitve).

25. Sodišče po vsem navedenem še pripominja, da je zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K vložilo še v dveh drugih zadevah, ki pa jo je USRS s sklepom št. U-I-415/2019-11 in U-I-434/2019-10 z dne 2. 9. 2021, zavrglo, in sicer iz razloga, ker je o ustavnosti izpodbijane ureditve že odločilo z odločbo št. U-I-193/2019-14 z dne 6. 5. 2021, katere vsebina je povzeta v prejšnjih dveh točkah te obrazložitve.

26. Sodišče v posledici tako pojasnjuje, da imajo odločitve USRS (glede presoje ustavnosti ali neustavnosti posameznega člena zakona) vedno učinek tudi na ostale istovrstne zadeve, ki se obravnavajo. Odločbe Ustavnega sodišča oziroma njegova stališča v obrazložitvi le tega so namreč obvezne za odločanje tudi v drugih istovrstnih primerih in jih mora sodišče pri odločanju spoštovati3. Zaradi navedenega ne gre samo za spoštovanje odločitev USRS v konkretni zadevi, ampak gre hkrati tudi za upoštevanje tovrstne odločitve v vseh drugih konkretnih primerih. Po novejši sodni praksi USRS namreč sodišče po prejemu primera v drugih istovrstnih primerih, zaradi nepotrebnega ponavljanja že sprejetih stališč, zavrže odločanje v podobnih primerih, kot je to storilo v zgoraj navedenih istovrstnih zadevah in bi gotovo naredilo enako tudi v vseh drugih istovrstnih zadevah (torej tudi v predmetni zadevi, v kolikor bi sodišče prekinilo postopek in sprožilo presojo ustavnosti istega člena zakona). Na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZusTS) so namreč odločbe USRS obvezne zaradi česar je USRS že večkrat zavzelo stališče, da ima zavezujoče učinke tudi razlaga ustavne odločbe, in da njegova ustavno sodna razlaga ne zavezuje le zakonodajalca, temveč tudi sodišča. Sodišča so pri svojih postopkih in odločitvah tako ves čas dolžna upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče ter morajo v primeru, če se z njimi ne strinjajo, to prepričljivo utemeljiti z ustavnopravnimi argumenti.4

27. V predmetni zadevi je bilo tako tukajšnje sodišče dolžno upoštevati razlago USRS zavzeto v zadevi št. U-I-193/2019-14, da pri izpodbijani spremembi zakonske določbe ne gre za kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave RS in tudi ne za prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave RS, saj prepričljivih ustavnopravnih argumentov zoper to stališče ni našlo. Razpravljajoče sodišče pa ni dolžno slediti vsakemu predlogu stranke za vložitev zahteve za presojo ustavnosti in postopka prekiniti. Dolžno pa se je opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, če so ta dovolj argumentirana in niso očitno neutemeljena, kar je v tej sodbi tudi storilo.

_Glede ostalih tožbenih navedb_

28. Ker je torej v precedenčni odločitvi šlo za istovrstno zadevo kot je predmetna sodišče meni, da tožeči stranki, na podlagi zgoraj navedenega, tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj je istovrstne argumente, ki jih je navedla v tožbi pri presoji upoštevalo že Ustavno sodišče RS, kakor tudi razpravljajoče sodišče v tej odločitvi, pri čemer dejansko stanje med strankama ni sporno, temveč gre za presojo pravnega vprašanja. Izvedbi glavne obravnave pred sodiščem pa sta se obe stranki pisno odpovedali.

29. Glede na vse navedeno sodišče ne more slediti tožbenim navedbam o kršitvi 155. člena oziroma 2. člena URS, saj je USRS odločilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna. S tem ko je USRS pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje, in da njegova sprememba ne učinkuje za nazaj, je ovrglo tudi očitek o morebitni kršitvi 158. člena URS. Ker tako ne gre za poseg v pravne položaje, ki bi bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta do posega v razmerje, ki je bilo urejeno s pravnomočno odločbo, ni prišlo.

30. Sodišče ugotavlja, da s spremembo 43. člena ZZDej tožnici koncesija ni bila odvzeta, prav tako pa tudi ni bil zožen njen dosedanji obseg podeljene koncesije in tudi ne naložene nobene dodatne obveznosti ali omejitve pri opravljanju njene dejavnosti. Za razliko od prej nedoločenega trajanja koncesijskega razmerja, je sedaj določen rok trajanja petnajstih (15) let. To obdobje teče od uveljavitve zakona in ne posega v obdobje za nazaj, torej v obdobje v katerem je kot koncesionarka dejavnost že izvajala. Tako torej navedena sprememba ne posega v razmerja za nazaj, temveč ga ureja za naprej. Izdana odločba je samo izvedba določil zakona. Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje petnajstih (15.) let pa prav tako ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, kakor tudi ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice. Po stališču USRS iz odločbe U-I-193/2019-14 pa tudi ni bila nepredvidljiva zaradi navedenega zakonodajalcu ni bilo treba določiti odmene z zakonom.5

31. Po presoji sodišča na abstraktni ravni sicer ni mogoče izključiti možnosti, da v nekaterih primerih, ko koncesija ne bo podaljšana (kar je torej bodoči in negotov dogodek, ki ga ni mogoče posploševati in predpostavljati, da bo nastopil v vsakem primeru), ob prenehanju koncesijskega razmerja v dejavnost vložena sredstva s prejetim zaslužkom ne bodo (v celoti) povrnjena. V zvezi s tem pa ne gre prezreti sedaj veljavnega 44. f člena ZZDej, ki določa, da koncedent in koncesionar medsebojnega razmerja v zvezi z opravljanjem koncesije uredita s pogodbo, pri čemer morata urediti tudi način financiranja koncesijske dejavnosti ter pravice in obveznosti v času trajanja, kot tudi po poteku koncesijske dobe. V primeru obsežnih vlaganj potrebnih za izvajanje konkretne koncesijske dejavnosti bo torej vprašanje ali se ob prenehanju koncesije morebitna neamortizirana vlaganja povrnejo, mogoče urediti s pogodbo. Kar se tiče že obstoječih koncesijskih razmerij, pri katerih koncesionarji do prenehanja koncesijskega razmerja z zaslužkom ne bi povrnili vloženih sredstev pa je treba (v primerih ko po koncesijski pogodbi koncedent pogodbe ni smel odpovedati z odpovednim rokom) upoštevati da lastninska svoboda posamezniku, ki jo varuje 33. člen URS, ni neomejena. Posameznik je pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj dolžan upoštevati interese drugih članov skupnosti.

_Sklepno_

32. Na podlagi zgoraj navedenega, in ker sodišče tudi ni ugotovilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, ob tem ko je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, postopek pred izdajo odločbe pa je bil pravilen in zakonit, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

33. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Kot izhaja iz sodb II U 146/2019 z dne 13. 12. 2021, III U 28/2019 z dne 28. 10. 2021, I U 112/2019 z dne 14. 9. 2021, I U 131/2019 z dne 25. 8. 2021, III U 137/2019 z dne 11. 10. 2021, III U 66/2019 z dne 11. 11. 2021, II U 43/2019 z dne 13. 11. 2021 in druge. 2 Četrti odstavek 41. člena ZZDej-K. 3 Komentar ustave RS, 161. člen točka 58. 4 Glej Up 545/2011, Up 544/2011, točka 11 in v njej navedene odločbe Ustavnega sodišča. 5 O tem kdaj mora zakonodajalec v zakonu, ki ureja omejitev lastninskih upravičenj, predvideti nadomestilo, se je USRS izreklo v zadevi U-I-133/2013 in U-I-134/2013 točka 16. do 18.