Jedro

Pravna podlaga Pogodbe je bil v letu 1984 veljavni Zakon o združenem delu (v nadaljevanju ZZD). Neodplačni prenos sredstva v družbeni lastnini je bil po razumevanju pritožbenega sodišča sestavni del dolžnostne vezanosti upravljavcev družbenih sredstev, da ta sredstva uporabljajo v skladu z njihovo naravo in namenom (prim. 231. čl. ZZD). Če namreč določenega družbenega sredstva dotedanji upravljavec ni potreboval, je bila njegova dolžnost, da ga je prepustil drugi družbeni pravni osebi, ki bi ga bila sposobna družbeno smotrno uporabljati.

Na drugi strani pa je bistvena značilnost darilne pogodbe darilni namen darovalca. Poleg tega je darilna pogodba pravni naslov za prenos lastninske pravice na obdarjenca. Nobene od teh značilnosti nima pogodba o neodplačnem prenosu družbenega sredstva drugi družbeni pravni osebi. Zato bi se po prepričanju pritožbenega sodišča utegnila izkazati za sporno primerjava med darilno pogodbo civilnega prava in pogodbo o neodplačnem prenosu družbenega sredstva na drugo družbeno pravno osebo zlasti z gledišča zapovedi o dolžnostni vezanosti upravljavcev družbenih sredstev v družbeni pravni osebi.

Sporna obveznost (uporabljati sporne nepremičnine za organizirano izobraževanje na področju kmetijstva) je pravno prednico toženk omejevala v prosti uporabi spornih nepremičnin in jo obenem zavezovala k prav določeni uporabi le-teh. Breme praviloma obremenjuje prevzemnika in v tem okviru praviloma izključuje brezplačnost prenosa.

Pojma zadružne lastnine (80. čl. ZZad) pa kljub omejitvam iz 4. in 5. odst. 74. čl. ZZad ni mogoče enačiti s pojmom družbene lastnine. In če je bila opredelitev namena uporabe spornih nepremičnin v Pogodbi skladna dolžnostni vezanosti upravljavcev sredstev v družbeni lastnini (231. čl. ZZD), bi bila po prepričanju pritožbenega sodišča v spremenjenem lastninskem režimu sredstev zadruge sporna opredelitev namena uporabe spornih nepremičnin in s tem namena (bivšega družbenega) sredstva zadruge ter s tem omejitev proste uporabe sredstev v zadružni lastnini preveč daljnosežna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni in se zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki se je glasil: "Prvo do peto tožena stranka so dolžne objekt osnovne šole parcela št. 00 k.o. T. p. s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem parc. št 00 in parc. št 00, vl. št. 00 k.o. T. p. vrniti v last tožeče stranke, v 15-ih dneh, pod izvršbo. " V odločitvi o stroških se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odločitev o stroških v celoti glasi: Tožeča stranka mora vsaki izmed prvih petih toženk plačati po 117.893,00 SIT, v roku 15 dni. Zahteva za povračilo zamudnih obresti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: Zavrže se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Razveže se pogodba o neodplačnem prenosu pravice uporabe številka 464 - 33/84 z dne 05.07.1984, sklenjena med občino L. in Kmetijsko zadrugo L." Prvo do peto tožena stranka so dolžne objekt osnovne šole parcela št. 00 k.o. T. p. s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem parc. št. 00 in parc. št. 00, vl. št. 00 k.o. T. p. vrniti v last tožeče stranke, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Prvo do peto tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti 278.520,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje te sodbe do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagajo pravočasno pritožbo toženke. V pritožbi uveljavljajo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je zatrjevala, da s spornimi nepremičninami razpolaga Z. Z. L., ki objekt bivše osnovne šole oddaja (med drugim) A d.o.o., B d.o.o., C d.o.o.. Sporni objekt se tako potrditvah tožeče stranke ne uporablja za namene organiziranega izobraževanja na področju kmetijstva temveč v povsem drugačne namene. Iz nadaljnjih trditev tožeče stranke izhaja, da naj bi bilo omogočanje organiziranega izobraževanja v kmetijstvu izključni razlog za sklenitev Pogodbe o neodplačnem prenosu pravice uporabe z dne 5.7.1984, sklenjene med pravno prednico tožeče stranke in pravno prednico toženk - Kmetijske zadruge L. (v prilogi A3; v nadaljevanju Pogodba), ter obenem pogodbena obveznost, dogovorjena v 3. členu Pogodbe. Tožeča stranka je menila, da je odpadla podlaga Pogodbe, ker je šlo za neodplačen prenos nepremičnin.

Tožeča stranka ni trdila, da bi bila Pogodba zaradi očitane neizpolnitve obveznosti razdrta po samem zakonu, ali da bi sama podala izjavo volje, da razdira Pogodbo. Tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe pa je pravnomočno zavržen. Zato se pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati z vprašanjem prenehanja Pogodbe zaradi zatrjevane neizpolnitve.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so zgoraj omenjene trditve tožeče stranke resnične.

Pritožbeno sodišče ne more sprejeti argumentacije sodišča prve stopnje, da je odpadla podlaga Pogodbe, ker se je Pogodba na strani toženk kot pravnih naslednic Kmetijske zadruge L. prenehala izpolnjevati, in da je zato utemeljen kondikcijski tožbeni zahtevek iz 4. odst. 210. čl. ZOR.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je treba razumeti pojem "podlage" iz 4. odst. 210. čl. ZOR v povezavi s 1. odst. istega člena. Slednje določilo namreč opredeljuje predpostavke obogatitvenega zahtevka. Pri tem zavzame stališče, da je obogatitveni zahtevek utemeljen takrat, ko premik premoženja "nima podlage v nekem samoupravnem sporazumu ali v nekem drugem pravnem poslu ali v zakonu." Pojem "podlage" je zato treba razumeti v smislu pravnega naslova za premik premoženja. Logična posledica pravkar zapisanega je, da je obogatitveni zahtevek utemeljen tudi takrat, ko je "podlaga", to je pravni naslov, zaradi katerega koli razloga pozneje "odpadel." Samo na to situacijo se lahko nanaša 4. odst. 210. čl. ZOR. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje (in uporaba 4. odst. 210. čl. ZOR), da je obravnavani kondikcijski tožbeni zahtevek utemeljen (zgolj) zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti. Pritožbeno sodišče ponavlja, da trditvena podlaga obravnavanega gospodarskega spora ne omogoča sklepanja, da bi prišlo do prenehanja Pogodbe (prim. 124. čl. ZOR in nasl.) zaradi očitane neizpolnitve pogodbene obveznosti. Na vprašanje, ali je Pogodba sploh dvostransko obvezna, bo odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve.

Pravna podlaga Pogodbe je bil v letu 1984 veljavni Zakon o združenem delu (v nadaljevanju ZZD). Neodplačni prenos sredstva v družbeni lastnini je bil po razumevanju pritožbenega sodišča sestavni del dolžnostne vezanosti upravljavcev družbenih sredstev, da ta sredstva uporabljajo v skladu z njihovo naravo in namenom (prim. 231. čl. ZZD). Če namreč določenega družbenega sredstva dotedanji upravljavec ni potreboval, je bila njegova dolžnost, da ga je prepustil drugi družbeni pravni osebi, ki bi ga bila sposobna družbeno smotrno uporabljati (prim. s tem v zvezi I. čl. Pogodbe). Družbeno sredstvo je ostalo kljub takemu razpolaganju v sferi družbene lastnine. Na drugi strani pa je bistvena značilnost darilne pogodbe darilni namen darovalca. Poleg tega je darilna pogodba pravni naslov za prenos lastninske pravice na obdarjenca. Nobene od teh značilnosti nima pogodba o neodplačnem prenosu družbenega sredstva drugi družbeni pravni osebi. Zato bi se po prepričanju pritožbenega sodišča utegnila izkazati za sporno primerjava med darilno pogodbo civilnega prava in pogodbo o neodplačnem prenosu družbenega sredstva na drugo družbeno pravno osebo zlasti z gledišča zapovedi o dolžnostni vezanosti upravljavcev družbenih sredstev v družbeni pravni osebi. Ker pa je iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 23.1.2002 opr. št. III Ips 54/2001 razvidno, da je revizijsko sodišče presojalo trditve o naknadno odpadlem nagibu, ki naj bi imel pomen cause, po 4. odst. 210. čl. ZOR in skladno pravnemu mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS, ki je bila 21. in 22. 12. 1987, objavljenem v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, na strani 12, je pritožbeno sodišče trditve tožeče stranke o odpadli podlagi umestilo najprej v ta kontekst. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da je pravna prednica tožeče stranke zasledovala s pogodbo socialni cilj, to je zagotovitev možnosti za organizirano izobraževanje na področju kmetijstva. Prav tako dopušča možnost, da se je za razpolaganje s Pogodbo v prid pravne prednice toženk odločila prav zato. Dejanskih ugotovitev o tem izpodbijana sodba nima, tožeča stranka pa v prid ugotavljanja tega dejstva tudi ni predlagala nobenega dokaza. Vendar, upoštevaje dolžnostno vezanost uporabe družbenih sredstev (231. čl. ZZD) in še druga bremena iz III. čl. Pogodbe (dolžnost obnove bivše osnovne šole in uporabe za DSSS in HKS, organiziranih na nivoju zadruge), ne more slediti trditvam, da je bil to edini namen (izključni razlog) brezplačnega prenosa pravice uporabe. Že zato ne, ker tožeča stranka ni podala trditev, ki bi sporno obveznost izvzemale iz okvira bremen, zapisanih v III. čl. Pogodbe. Zato pritožbeno sodišče nima razloga, da bi jih obravnavalo različno. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da so toženke na naroku za glavno obravnavo, ki je bil 16.6.2000, prerekale trditve tožeče stranke o izključnem razlogu prav z opozorilom na še drugo breme iz III. člena Pogodbe.

Vse obveznosti iz III. čl. Pogodbe bi bilo mogoče, če pogodbo o brezplačnem prenosu pravice uporabe primerjamo z darilno pogodbo, kvalificirati kot breme. Sporna obveznost (uporabljati sporne nepremičnine za organizirano izobraževanje na področju kmetijstva) je pravno prednico toženk omejevala v prosti uporabi spornih nepremičnin in jo obenem zavezovala k prav določeni uporabi le-teh. Breme praviloma obremenjuje prevzemnika in v tem okviru praviloma izključuje brezplačnost prenosa. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča sporna Pogodba zato še ni postala dvostransko obvezna pogodba. Tovrstni tip darilne pogodbe je bil znan kot Darilo z naročilom (Donatio sub modo; tako Stojan Cigoj, Kontrakti in reparacije, Ljubljana 1979, stran 80). Zato uporaba 137. čl. ZOR po prepričanju pritožbenega sodišča ne pride v poštev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da toženke zaradi spremembe zakonodaje niso bile več nosilke dejavnosti izobraževanja (očitno na področju kmetijstva) in da so zato opustile enega izmed pogodbeno dogovorjenih namenov uporabe sporne nepremičnine. V prid tej ugotovitvi je 1. člen Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad; Ur. l. RS 13/92 - ), ki opredeljuje, da je namen zadrug pospeševati gospodarske koristi članov. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nastopila naknadna nemožnost izpolnitve spornega bremena, ki je toženke niso zakrivile. V takem primeru po prepričanju pritožbenega sodišča ta obveznost preneha (354. čl. ZOR). Ob analogni uporabi 3. odst. 82. čl. Zakona o dedovanju, ki edini ureja breme v brezplačnem naklonilu (oporočno dedovanje), pa je treba šteti, kot da takšnega bremena ni več (prim. Stojan Cigoj, Kontrakti in reparacije, Ljubljana 1979, stran 80.). Pritožbeno sodišče zato v spornem očitku prenehanja izpolnjevanja bremena ne najde razloga, da bi Pogodba "prenehala veljati" in bi bil zato morda utemeljen obogatitveni zahtevek iz 4. odst. 210. čl. ZOR.

Poleg tega toženke pravilno opozarjajo na lastninjenje po ZZad.

Iz ZZad ni razvidno, da bi ta zakon upošteval bremena na dotedanjem premoženju zadrug. Da bi jih in da zato sporne nepremičnine morda niso bile predmet lastninjenja ali podržavljenja po ZZad tudi tožeča stranka ni zatrjevala. Na spornih nepremičninah so, če te nepremičnine niso postale last države (2. odst. 74. čl. Zzad), toženke zato po ZZad originarno pridobile zadružno lastnino (1. odst. 80. čl. ZZad). Po 1. odst. 74. čl. Zzad je namreč vse premoženje (takrat) obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile neodplačno (prim. 2. odst. 74. čl. ZZad; sodba III Ips 19/95 z dne 7.12.1995). Pojma zadružne lastnine (80. čl. ZZad) pa kljub omejitvam iz 4. in 5. odst. 74. čl. ZZad ni mogoče enačiti s pojmom družbene lastnine. In če je bila opredelitev namena uporabe spornih nepremičnin v Pogodbi skladna dolžnostni vezanosti upravljavcev sredstev v družbeni lastnini (231. čl. ZZD), bi bila po prepričanju pritožbenega sodišča v spremenjenem lastninskem režimu sredstev zadruge sporna opredelitev namena uporabe spornih nepremičnin in s tem namena (bivšega družbenega) sredstva zadruge ter s tem omejitev proste uporabe sredstev v zadružni lastnini preveč daljnosežna.

Iz doslej razloženega sledi, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (4. tč. 358. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče še dodaja, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju odločiti še o podrejenem tožbenem zahtevku proti šesti toženki (1. odst. 192. čl. ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče je toženkam priznalo vse priglašene stroške za odvetniške storitve. Tako gre toženkam za odgovor na tožbo 350 odvetniških točk, za pristop na naroke skupno 1250 odvetniških točk, za pritožbi 1500 odvetniških točk, skupaj 3100 odvetniški točk. 3100 X 110,00 SIT = 341.000,00 SIT X 1,20 (DDV) = 409.200,00 SIT + 263,00 SIT (poštnina) + 180.000,00 SIT (taksi za pritožbo; takse za odgovor na tožbo po podatkih spisa niso plačale) = 589.463,00 SIT.

O pravici do povračila stroškov toženk je odločilo ob analogni uporabi 1. odst. 161. čl. ZPP.

Ker je obveznost povrnitve pravdnih stroškov za toženo stranko nastala šele z izdajo tega sklepa, terjatev na plačilo pravdnih stroškov ni mogla zapasti do trenutka, ko se je o njih odločilo. Prav tako ni zapadla s tem trenutkom, saj mora sodišče, če v sodbi naloži kakšno dajatev, določiti tudi rok, v katerem se mora izpolniti (1. odstavek 313. člena ZPP). To pa je po prepričanju pritožbenega sodišča obenem tudi rok, ki opredeljuje zapadlost terjatve na plačilo stroškov (prim. 1. odstavek 299. člena OZ). Ni namreč logično, da bi v primeru, ko obveznost plačila nastane z izrekom sodne odločbe (4. odstavek 163. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP), obveznost plačila zapadla pred potekom roka, ki je v tej sodni odločbi opredeljen kot rok za izpolnitev te obveznosti. In ker so zamudne obresti objektivna posledica zamude (378. člen OZ), ta pa, upoštevaje obrazloženo, še ni nastopila, je pritožbeno sodišče moralo zavrniti zahtevo za prisojo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka.