Jedro

Sodišče je pojem duševnih bolečin razlagalo preozko. Pri razlagi tega pojma je potrebno upoštevati vsako psihično neugodje (razočaranje, jezo, občutek zavrtosti ter druge negativne občutke).

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se v pobijanem delu (s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek proti prvotoženi in drugotoženi stranki) ter v izreku o stroških sodba r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvotoženec dolžan plačati tožniku 1.050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, da sta drugotožena in tretjetožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožniku 1.050.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, da je prvotoženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka do 1/2, drugo polovico pa sta dolžni povrniti tožniku drugo in tretjetožena stranka ter da so tožene stranke dolžne nerazdelno in na svoje stroške objaviti sodno odločbo v časopisu P. Tožniku je naložilo, da mora povrniti prvotožencu 14.987,40 SIT njegovih pravdnih stroškov, drugotoženi stranki pa 317.967,00 SIT njenih pravdnih stroškov.

S sklepom z dne 16.8.2004 je prvostopenjsko sodišče pritožbo tožnika z dne 7.6.2004 zavrglo kot prepozno.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožnik in sicer sam ter po svoji pooblaščenki. V pritožbi, vloženi po pooblaščenki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved prič U.V. in F.B., ki so na zaslišanju pokazali neprijazen odnos do njega, čeprav je od objave spornega članka preteklo skoraj pet let. Tožnik je res sam predlagal imenovani priči, saj je verjel, da bosta po pravici izpovedali o tem, kakšen je bil njihov odnos pred in po objavi spornih člankov, saj je v preteklosti imel z njima normalen odnos. V kolikor bi bil tožnik res toliko v konfliktnen v odnosu s pričami, bi bilo več kot razumljivo, da jih sam ne bi predlagal. Priča F.B. je izpovedal, da s tožnikom nista prijatelja od dogodka na K. leta 2002, to pa zaradi psov in zaradi spornega članka. Ravno tako je priča U.V. na obravnavi zaslišan izpovedal, da je v semenarni M. Italiji verbalno napadel tožnika, pri tem pa ni izrecno zanikal, da je njegovo obnašanje bila posledica govoric in člankov. Sodišče je zanemarilo stopnjo in obseg osebne prizadetosti tožnika ter posredno tudi njegove družine. Zaradi objavljenih člankov je trpel na vseh področjih svojega življenja. Dejanje je bilo storjeno v mediju, ki je na P. zelo bran in daje vtis resnega in lokalnega časopisa. Že v tožbi je navedel, da se je v času objave članka pripravljal na ponovno izvolitev kot predstavnik stranke zelenih, nato pa je od ponovne kandidature odstopil, saj so vaščani po objavi nanj gledali drugače. Tudi ožji člani družine, predvsem tašča ga je začudeno povprašala, ali je res kaj takšnega napisal, saj je tudi sama z možem - tastom Istrijanka. Časopis z objavo članka je morala pred tastom skrivati, zaradi tega je bil tožnik vseskozi v psihični napetosti. Pri posmehovanju in zaničevanju pa ni bila prikrajšana niti žena, saj je v službi morala velikokrat poslušati opazke na tožnikov račun. Sodba je krivična, saj prvotožencu, ki je s svojimi članki posegel v osebno sfero tožnika, ga javno žalil, nameni povračilo pravdnih stroškov, na drugi strani pa isto sodišče tožniku namenja pravni pouk. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču oz. njeno spremembo z ugoditvijo zhtevku.

V pritožbi, ki jo sam vlaga, tožnik izrecno navaja, da se v delu, ki se nanaša na toženega R.M. ne pritožuje, v preostalem delu pa sodbo izpodbija zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga njeno razveljavitev. V času objave spornih člankov in pisma županji je bil občinski svetnik Zelenih Slovenije torej javna oseba. V časopisu je bil označen kot oseba, ki laže, krade, pljuva na ljudi, je ovaduh in goljuf, itd. Pred tem so ga mnogi bralci P. in volilci Zelenih Slovenije poznali kot pošteno in odgovorno osebo, saj so ga dvakrat zapored izvolili za svetnika v MO K. in te žalitve v časopisu še do danes po petih letih in pol niso preklicane, čeprav tudi sodnica ugotavlja, da so protipravne. Vsakdo, ki vsaj malo spoštuje sebe, ki ima srce in vsaj malo karakterja bo in je prizadet tudi intenzivno duševno v takšnem življenju, vse dokler storilec ni kaznovan. Trditev sodišča, da naj ne bi bilo vzročne zveze med deliktom in njegovo duševno prizadetostjo je vsaj neutemeljena, saj ne pozna poštenega človeka, ki ga takšne žalitve ne bi duševno prizadele. Tudi trditev sodišča, da naj ne bi uspel dokazati obstoja škode, je vsaj nekorektna. Tožbeni zahtevek mu je pripravil odvetnik in sam ni štel za potrebno, da bi na sodišču jokal ali kaj podobnega kazal o svojih duševnih bolečinah, ker je to globoko intimno čustveno doživetje, ki se ga ne da meriti z metrom ali podobno. Tisti, ki še potem ne ve, kako se počuti prizadeti, ko mu nekdo javno izreče oz. napiše v časopisu takšne žalitve, naj si preprosto zamisli, da je enako nekdo neutemeljeno žalil njega, pa mu bo hitro jasna teža in intenzivnost duševnih bolečin prizadetega. Da prizadeti hoče in mora dokazati protipravnost dejanj storilca in da storilec dobi kazen, pa določa tudi zakon in je normalno, da to hoče tudi on, zato je vložil tožbo. Sodišče tudi to ugotovitev prizadetosti zmotno obravnava. Še danes ima duševne bolečine. Po zavrnitvi njegovega zahtevka so še toliko večje, saj še vedno ni satisfakcije in objave sodbe v P. Tožnik se je pritožil tudi zoper sklep z dne 16.8.2004, s katerim je bila pritožba, datirana z dne 7.6.2004, zavržena. Sodišče je zmotno ugotovilo, da naj bi šlo za prepozno pritožbo dne 11.6.2004. Osebno ni vložil nobene pritožbe dne 11.6.04, pač pa je dal do črke enako pretipkati pritožbo, ki jo je napisal ročno (laično) in jo je sodišče priznalo za pravočasno.

Na pritožbo sta odgovorila prvotoženec in drugotožena stranka. Oba predlagata zavrnitev pritožbe. Prvotoženec opozarja, da članka v P. nista mogla uničiti prijateljstva, ki ga ni bilo, ali zmanjšati ugleda, ki ga tožnik pri vaščanih in drugih osebah ni imel. Odnos tožnika z zaslišanima pričama U. in F. je bil slab, neprijateljski in to že pred spornim dogodkom, kar nesporno izhaja iz dokaznega postopka. Sodišče tudi pravilno poudarja, da žaljivo pismo ni prišlo v javnost, kar pomeni, da tožniku ni moglo povzročiti nikakršnih nevšečnosti ali prizadejati škode. Na sporna članka v P. pa je tožnik odgovoril in iz svojega zornega kota pojasnil navedbe prvotoženega. Vzročna zveza med ravnanjem prvotoženega ni podana, prav tako pa tožniku ni nastala škoda. Drugotožena stranka pa meni, da tudi protipravnosti ni, sploh pa ne v obeh člankih. Čeprav je za odločitev zadoščal neostoj škode, kot izhaja iz izjav prič, drugotoženka meni, da bi sodišče prišlo do enakih ugotovitev tudi če bi žaljivost in protipravnost člankov nepristransko prisojalo v luči tožnikovih in H. dotedanjih medsebojnih odnosov. S predlaganima pričama ni uspel dokazati svojega ugleda, še manj padca ugleda, niti izgube zaupanja in ne vzročne zveze, ne zadostne stopnje duševnih bolečin. V civilnih postopkih je potrebno sporna dejstva dokazati in se ne domnevajo, kot to zmotno meni tožnik.

Pritožba proti sklepu ni utemeljena, pritožba proti sodbi pa je utemeljena.

Najprej k pritožbi proti sklepu: Ta sklep ni nepravilen, čeprav drži, da je pritožba, ki jo je sodišče zavrglo, dejansko le prepis tožnikove lastnoročne pritožbe, vložene v pritožbenem roku. To vlogo, označeno kot pritožba, je sodišče prve stopnje prejelo po preteku pritožbenega roka dne 11.6.2004 in je res prepozna. Tožnik pa zato ni v ničemer prikrajšan, saj je bila njegova lastnoročna pritožba (z isto vsebino) predložena v reševanje pritožbenemu sodišču, ki je tožnikove pritožbene navedbe tudi obravnavalo. Njegovo pritožbo proti temu sklepu je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

K pritožbi zoper sodbo: Ker je tožnik v pritožbi, ki jo je sam vložil, izrecno izjavil, da se zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na tretjetoženca, ne pritožuje, je pritožbeno sodišče preizkušalo le pravilnost odločitve v delu, ki se nanaša na prvo in drugo toženo stranko (1. odst. 93. čl. ZPP in 1. odst. 350. čl. ZPP).

Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik zaradi ravnanj toženih strank utrpel nepremoženjsko škodo. Prvotoženec je napisal dva zanj žaljiva članka, ki jih je drugotožena stranka objavila v časniku P., s katerima je tožniku povzročil hude posledice na ugledu. Prvotoženec je grobo žalil tožnika tudi v pismu, poslanem županji MO K. Od prvotoženca je zahteval odškodnino v višini 1.050.000,00 SIT (250.000,00 SIT zaradi razžalitve iz pisma, in 800.000,00 SIT zaradi razžalitev iz člankov) od drugotožene stranke in njenega odgovornega urednika (tretjetoženca) pa solidarno 1.050.000,00 SIT. Od vseh treh je zahteval še, da na svoje stroške objavijo sodbo v časopisu P. Prvostopenjsko sodišče, ki je označilo ravnanje prvotoženca za protipravno (vsebino člankov in pisma je ocenilo za žaljivo, v zvezi s pismom je bil prvotoženec tudi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje razžalitve) je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker tožnik ni dokazal ostalih elementov civilnega delikta in sicer škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo (vsebino člankov in spremenjenim odnosom vaščanov in drugih oseb do njega, oz. med člankoma in njegovim zmanjšanim ogledom).

Tožnik je torej uveljavljal denarni in nedenarni zahtevek za povrnitev oz. odpravo nepremoženjske škode, ki naj bi mu nastala s kršitvami njegove osebnostne pravice.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča pravilno. Poseg v osebnostno pravico fizične osebe je podlaga za pravično denarno odškodnino le, če je imel za posledico telesne bolečine, duševne bolečine ali strah (1. odst. 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se glede na prehodno določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika uporablja za sporno razmerje). To pomeni, da mora tožnik poleg protipravnega škodljivega dejstva (posega v osebnostno pravico) zatrjevati in dokazati tudi škodo. Drugače velja za nedenarni zahtevek, ki ima podlago v 199. čl. ZOR. Za izrek v tem členu opredeljene pravne posledice zadošča obstoj konkretne kršitve osebnostne pravice. V zvezi s pritožbenimi navedbami (češ, kdo naj ne bi bil prizadet in imel intenzivnih duševnih bolečin ob takih kršitvah) je zato potrebno pojasniti, da se obstoj škode zgolj zaradi posega v osebnostno pravico tožnika v primeru denarnega zahtevka ne domneva in je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je obstoj te predpostavke civilnega delikta (ki jo je tožnik zatrjeval), ugotavljalo. Na podlagi izvedenih dokazov, predvsem tožnikove izpovedi, je zaključilo, da pri tožniku sicer obstaja neke vrste prizadetost (kot posledica prvotoženčevih nedopustnih ravnanj), ki pa se ne kaže kot duševne bolečine in je zato ni mogoče šteti za pravno priznano škodo. Tega zaključka, ki ga graja pritožba, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče preizkustiti, saj iz sodbe ni razvidno, na katerih dejstvih ga je prvostopenjsko sodišče zgradilo. Zato ker ni obrazložen, tudi ni mogoče odgovoriti na s tem povezane pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da se duševne bolečine ne dajo izmeriti z metrom in dodaja, da je prvostopenjsko sodišče ta pojem razlagalo preozko . Pri razlagi tega pojma je potrebno upoštevati vsako psihično neugodje (razočaranje, jezo, občutek zavrtosti ter druge negativne občutke), ki ga je tožnik dokazoval ne le s pričama temveč tudi s svojo izpovedjo. Pri tem res ni uporabil besede trpljenje, govoril pa je o tem, da ga je prvotoženec uspel prizadeti, ga užaliti, z njim obračunati, govoril je tudi o reakciji ljudi na te članke, ki ga je prizadela. Do teh tožnikovih neugodij se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Iz sodbe ni razvidno, katere so tiste okoliščine, ko so ob ugotovljeni protipravnosti prvotoženčevih ravnanj in tožnikovi prizadetosti kot posledici teh ravnanj prevladale pri odločitvi, da škode (prizadetosti), ki jo je utrpel tožnik ni mogoče šteti za pravno priznano škodo. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, sodbo v pobijanem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. tč. 354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče to krštitev odpraviti, v sodbi ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih bo mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je tožnikova škoda pravno priznana ali ne, in če je, ugotoviti še ostale elemente civilnega delikta v razmerju do prvotoženca, ugotoviti ali so podani elementi civilnega delikta v razmerju do drugotoženke in nato ponovno odločiti.

Vsi pritožbeni očitki pa niso utemeljeni. Netočna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ugotovilo neobstoj vzročne zveze med deliktom in tožnikovo duševno prizadetostjo. Prvostopenjsko sodišče ni videlo vzročne zveze le med s tožnikove strani zatrjevanim zmanjšanim ugledom in spornima člankoma oz. med spremenjenim odnosom vaščanov in drugih oseb do njega in spornima člankoma. To pa zato ne, ker je prav na podlagi izpovedi tožnikovih prič V.U. in B.F. ugotovilo, da si je tožnik sam s svojimi ravnanji ta ugled pri njih zmanjšal. Da svojih trditev o tem z omenjenima pričama ni dokazal, se strinja tudi pritožbeno sodišče. V tem delu je dokazna ocena pravilna, pritožba je ni omajala.

Ker je odločitev o nedenarnem zahtevku povezana z odločitvijo o denarnem zahtevku (prvostopenjsko sodišče ga je zavrnilo, ker tožnik ne bi imel interesa za objavo zavrnilne sodbe), je moralo pritožbeno sodišče tudi to odločitev razveljaviti.

Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, o pritožbenih stroških strank pa bo odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).