Jedro

Razlaščenka je štela za osebo nemške narodnosti ter je ob izpolnjevanju še ostalih pogojev glede avstrijskega državljanstva in stalnega prebivališča v relevantnem obdobju spadala v krog oseb, na katere se je nanašal FIP. S tem pa je bila, upoštevaje pravno stališče Vrhovnega sodišča, izključena zahtevati vračilo premoženja na podlagi ZDen, saj je imela v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevek A.A. in B.B. za denacionalizacijo nepremičnine, parc. št. 344/2 – vrt k.o. ... v izmeri 23065 m2, ki je bila podržavljena C.C. na podlagi Odloka AVNOJ. Za bivšo lastnico je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zato sta upravičenca njen sin A.A. in hčerka B.B., za katera je bilo ugotovljeno, da sta štela za jugoslovanska državljana. Upravni organ je nato v postopku po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen preveril, ali je bivša lastnica imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Po upravno sodni praksi takšen predpis predstavlja Pogodba med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja – Finančna in izravnalna pogodba (FIP). V skladu z navedenim predpisom so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje v zvezi z vojnimi dogodki upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. Med pregnance in preseljence so bile izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa relevantnega za ugotavljanje državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bil podpisan FIP. Navedeni kriteriji, to je pripadnost določeni skupini oškodovancev na dan 27. 11. 1961 in stalno prebivališče v Avstriji na dan 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne Republike Nemčije po FIP in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji, ko po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. Pri tem pa upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje po ZDen. Zaradi navedenega tudi niso v tem postopku relevantna potrdila pristojnih organov Republike Avstrije, da bivša lastnica in njena pravna naslednika niso imeli pravice dobiti odškodnine od tuje države. Ker je v zadevi nesporno, da so bivša lastnica in njena pravna naslednika imeli na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji in da so bili na dan 27. 11. 1961 avstrijski državljani, je torej C.C. imela možnost dobiti odškodnino od tuje države, zato po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ni upravičenka do denacionalizacije, posledično pa tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa upravičencev njenima pravnima naslednikoma, to je A.A. in B.B. 2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnice kot neutemeljeno. Za bivšo lastnico C.C. je bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da ni štela za jugoslovansko državljanko. Po že izoblikovani sodni praksi pa v takšnem primeru ni upravičenec do denacionalizacije niti pravni naslednik po 12. členu ZDen, če je prejšnja lastnica imela možnost odškodnine za odvzeto premoženje dobiti od tuje države na podlagi FIP. C.C. je avstrijsko državljanstvo prejela že leta 1947 in je 1. 1. 1960 imela stalno prebivališče v Avstriji. Obstoj pravice do odškodnine od tuje države za odvzeto premoženje mora ugotavljati upravni organ sam, pri tem pa mora izhajati iz pravnega reda in pravil svoje države in ne iz pravnega reda in pravil tuje države in njej lastnih zakonov in njihove razlage. Zaradi navedenega potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije v tem postopku ne predstavlja upoštevnega dokazila.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba napačna in nezakonita, prav tako je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje, napačno uporabila materialno pravo in absolutno kršila pravila upravnega postopka. FIP ni pravna podlaga za izplačilo odškodnine, zato nekdanja lastnica C.C. na podlagi FIP niti ni mogla prejeti odškodnine, saj pogodba tega ni omogočala. Navedena pogodba kot dvostranski mednarodni akt zavezuje samo državi pogodbenici in ima učinek samo „inter partes“ ter ni pozitivno pravo, ki je omogočalo posameznikom izplačilo odškodnin za nastalo škodo. Tožena stranka je tako napačno uporabila določbo drugega odstavka 10. člena ZDen. Tožeča stranka pa je v postopku tudi s potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije dokazala, da C.C. niti njena pravna naslednika niso imeli pravice dobiti odškodnine od tuje države. Tožeča stranka je torej predložila dokaz, s katerim dokazuje svojo trditev, navedeno potrdilo pa predstavlja javno listino tudi na podlagi 1. člena Haaške konvencije o odpravi potrebe legalizacije tujin javnih listin. Pri ugotavljanju okoliščin po drugem odstavku 10. člena ZDen ne gre za odločanje o pravici do odškodnine od tuje države, ampak za reševanje predhodnega vprašanja. Če se torej nekomu odreka položaj denacionalizacijskega upravičenca iz razlogov, ker naj bi bil upravičen dobiti odškodnino od Republike Avstrije, načelo materialne resnice nalaga organu, da mora za tak zaključek navesti konkretna dejstva in dokaze, to pa lahko stori le na podlagi ugotovitve kakšne konkretne pravice bi šle upravičencu po avstrijskih predpisih, torej na podlagi zakonodaje Republike Avstrije. Pri tem pa je tožena stranka zmotno presodila predložene dokaze in posledično tudi napravila napačen sklep glede dejanskega stanja, na katero je posledično napačno uporabila materialno pravo, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijano delno odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno ali FIP (in njegovi izvedbeni akti) predstavlja predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, torej ali je podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije, kakor tudi vprašanje glede pravne narave potrdila tujega državnega organa (potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije).

7. V zvezi z navedenimi spornimi vprašanji je že zavzelo pravno stališče Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2003 z dne 27. 11. 2014, ponovilo pa ga je tudi v kasnejših odločitvah, npr. v sodbi X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015. Pri tem je navedlo: - Za razlago 10. člena ZDen je ključnega pomena določilo, ki v celoti izključuje vračanje premoženja po ZDen, če je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Drugi stavek drugega odstavka 10. člena je zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji.

- Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče izključiti bilateralnih pogodb dveh tujih držav, kar je FIP, pri kateri bivša Jugoslavija ni sodelovala. FIP in njegovi izvedbeni akti so lahko podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.

- Kot premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je nastala preganancem zaradi izgube premoženja v posledici druge svetovne vojne tudi na ozemlju Jugoslavije. Med pregnance in preseljence so vključene tudi osebe z območja FLRJ.

- Denacionalizacije ni mogoče presojati zgolj z vidika splošnega odškodninskega prava, temveč njena ureditev temelji na posebnih in specifičnih rešitvah. ZDen tako ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države.

- Ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel razlaščenec v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji.

8. V obravnavani zadevi je nesporno, da je bilo premoženje C.C. podržavljeno na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 2. 8. 1948, izdanega na podlagi odloka AVNOJ, da je imenovana dne 31. 12. 1951 pridobila avstrijsko državljanstvo ter da je 1. 1. 1960 imela stalno prebivališče v Avstriji. Razlaščenka je torej štela za osebo nemške narodnosti, ter je ob izpolnjevanju še ostalih pogojev glede avstrijskega državljanstva in stalnega prebivališča v relevantnem obdobju spadala v krog oseb, na katere se je nanašal FIP. S tem pa je bila, upoštevaje pravno stališče Vrhovnega sodišča v citirani sodbi, na katero se v celoti sklicuje tudi to sodišče, izključena zahtevati vračilo premoženja na podlagi ZDen, saj je imela v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Pri tem pa upravni organ ni dolžan ugotavljati kakšne konkretne pravice bi upravičenki šle po avstrijskih predpisih, niti ali je odškodnino dejansko prejela. Po ustaljeni upravno sodni praksi določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen, zato navedena pravica izključuje upravičenost do denacionalizacije tudi za pravne naslednike iz 12. člena ZDen, v obravnavanem primeru torej tudi za tožnico.

9. Vrhovno sodišče je v citirani sodbi tudi zavzelo stališče v zvezi s potrdili avstrijskega Zveznega ministrstva za finance o obveznosti Republike Avstrije glede plačila škode preseljencem in pregnancem. Meni, da gre za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ dolžan ta predpis kot veljaven upoštevati. Če pa se v potrdilu navaja, da v tem predpisu ni obstajala pravica do odškodnine, gre le za mnenje, na katerega upravni organ ni vezan.

10. Sodišče se v zvezi s tožbenimi ugovorom glede pravne narave potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 19. 7. 2011 v celoti sklicuje na prej navedeno stališče Vrhovnega sodišča, ki je skladno tudi z navedbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 547/02, da slovenski organi pri odločanju o upravičenosti do denacionalizacije niso vezani na odločitve tujega organa o določitvi odškodnine. Sodišče zato zavrača tožbeni ugovor, da je bilo zaradi neupoštevanja tujega potrdila nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Sicer pa se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopnega organa kot tudi tožene stranke v njunih odločbah ter se nanje sklicuje tudi v tej sodbi na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

11. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.