Jedro

Tožena stranka je pokojninsko osnovo pravilno ugotovila in pravilno izračunala delno pokojnino. Pri odmeri pokojnine sicer ni upoštevala nadomestila plače, ki ga je tožnik prejel kot član Državnega sveta RS, vendar pa je s tem v zvezi sodna izvedenka ugotovila, da upoštevanje plače, ki jo je tožnik prejel kot državni svetnik, ne vpliva na višino pokojninske osnove, ker ta leta niso zajeta v najugodnejših zaporednih 18 letih.

Tožena stranka je pri odmeri pravilno upoštevala 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se zavarovancu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ostane v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti (moški) oziroma po dopolnitvi 61 let starosti (ženske), pokojnina, ki mu je odmerjena glede na pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, poveča za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi navedene starosti. Tožniku je bila tako pokojnina, upoštevaje navedeno določbo, pravilno povečana za 7,2 %.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 7. 2012 in št. ... z dne 13. 11. 2012 ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odmeriti novo delno pokojnino, upoštevaje vse osnove in zahteve v tožbi in mu v istem roku izplačati od 13. 7. 2012 vso zapadlo razliko delnih pokojnin in odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da niti tožnik niti njegov pooblaščenec ni prejel vabila za obravnavo dne 10. 11. 2014. Nadalje navaja, da je uveljavljal povišanje pokojnine, ker je ob izdaji delne odločbe dopolnil več kot 42 let delovne dobe. Ves čas je tudi plačeval ustrezne prispevke. 3. odstavek 51. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) dopušča, da zavarovanec lahko uveljavlja pravico do starostne pokojnine po dopolnjenem 63 letu. Če se plačujejo prispevki za pokojninsko zavarovanje, se mora zato tudi odmeriti starostna pokojnina v skladu s plačanimi prispevki za celotno dobo. Drugačno obračunavanje postavlja zavarovance v neenakopraven položaj. Sodišče tudi ni upoštevalo plačila prispevkov, ki so bili plačani v letih 1997 do 2002, ko je bil tožnik D. svetnik. V tem času je prejemal dohodek, od katerega so bili odvedeni davki in prispevki. Ker gre za dodatno delo, bi se to moralo upoštevati pri izračunu najugodnejšega obdobja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo. Po vpogledu v dokumentacijo sodnega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnika zastopal pooblaščenec, kateremu je sodišče tudi vročilo vabilo za glavno obravnavo. V spisu je povratnica, iz katere je razvidno, da je bilo vabilo pooblaščencu vročeno dne 3. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2012. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 7. 2012. Prvostopenjski organ je odločil, da se tožniku delna pokojnina odmeri v znesku 409,80 EUR na mesec od 1. 12. 2009 dalje.

V zadevi je sporna odmera delne pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožniku s sodbo opr. št. V Ps 1669/2010 z dne 21. 3. 2012 priznana pravica do delne pokojnine od 1. 12. 2009 dalje. Toženi stranki je bila naložena odmera delne pokojnine ter izplačilo delne pokojnine od 1. 12. 2009 dalje. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka delno pokojnino odmerila v višini polovice starostne pokojnine, ki je šla tožniku na dan uveljavitve delne pokojnine. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 84 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18 letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja 1970 do 1987, valoriziranih na raven plač in pokojnin iz leta 2008. Tako odmerjena starostna pokojnina je bila nato na podlagi 3. odstavka 53. člena ZPIZ-1, povečana za 7,2 odstotka.

ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v 39. členu določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ne glede na omenjeno, pa se za izračun pokojninske osnove ne upoštevajo plače, nadomestila plače oziroma zavarovalne osnove iz koledarskega leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine (1., 2. in 3. odstavek 39. člena).

Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje A.A., stalne sodne izvedenke za ekonomijo - davki. Sodna izvedenka je preučila dokumentacijo v spisu ter tudi pridobila dodatno dokumentacijo, ki jo podrobno navaja v pisno podanem izvedenskem mnenju z dne 18. 8. 2014. Izvedenka ugotavlja, da so se pri odmeri pokojnine upoštevale zavarovalne osnove, kakršno so dajalci podatkov sporočili v matično evidenco. Podatki o zavarovalni osnovi so skladni s podatki na osebnih listih tožnika in v odločbah davčnega organa. Povečanje zavarovalne osnove v letih 1997 - 2002 pa ne vpliva na višino pokojninske osnove. Po mnenju sodne izvedenke je pokojninska osnova pravilno ugotovljena, s tem pa je tudi pravilno izračunana delna pokojnina.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodne izvedenke, ki je primerjala podatke iz matične evidence, na podlagi katere je tožena stranka tožniku odmerila pokojnino, s podatki, ki jih je pridobila pri Davčnem uradu B.. Izvedenka je odgovorila na zastavljena vprašanja sodišča. Na podano izvedensko mnenje niti tožnik niti tožena stranka nista posredovala pripomb. Da gre za pravilno razčiščeno dejansko stanje nenazadnje izhaja tudi iz tožnikove pritožbe, kjer tožnik zgolj uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ne pa nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede pravilne uporabe materialnega prava, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala nadomestila plače, ki ga je tožnik prejel kot član C. sveta. Sodišče prve stopnje je sodni izvedenki naložilo, da pri podaji izvedenskega mnenja upošteva tudi omenjeno obdobje. V zvezi s tem je sodna izvedenka ugotovila, da upoštevanje plače, ki jo je tožnik prejel kot D. svetnik, ne vpliva na višino pokojninske osnove, ker ta leta niso zajeta v najugodnejših zaporednih 18 let. Sodna izvedenka je torej pri izračunu upoštevala, da so bili v letih 1997 do 2002 tudi plačani prispevki od dohodka, ki ga je prejel tožnik kot D. svetnik, vendar pa omenjeno na odmero delne pokojnine ne vpliva, kajti obdobje od leta 2007 do 2002 ni vključeno v najugodnejše 18. letno obdobje, od katerega je bila odmerjena delna pokojnina. Pritožbene navedbe so torej s tem v zvezi neutemeljene.

Sodišče je tudi pravilno uporabilo določbo 51. člena ZPIZ-1. Navedeni člen se nanaša na odmero pokojnine zavarovancu z delovno dobo, daljšo od polne delovne dobe. V 3. odstavku 51. člena je določeno, da če zavarovanec uveljavlja pravico do starostne pokojnine po dopolnitvi 65 let starosti (moški) oziroma 61 let (ženska) se mu pri odmeri starostne pokojnine daljša delovna doba od polne, ki jo je dopolnil do dopolnitve 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) starosti, vrednoti po 1. odstavku tega člena, vsako nadaljnje leto delovne dobe, dopolnjene po dopolnitvi navedene starosti, pa se vrednoti v višini 1,5 % pokojninske osnove. V zvezi s tem je bistveno, kot to poudarja že sodišče prve stopnje, da je delovna doba 40 let dopolnjena do 63 let starosti, če gre za zavarovanca oziroma 61 let starosti, če gre za zavarovanko. V spornem primeru pa tožnik do polne starosti 63 let še ni dopolnil 40 let delovne dobe. Glede izpolnjevanja pogojev za odmero pokojnine po določbi 51. člena ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče enako stališče kot v predmetni zadevi zavzelo tudi že v zadevi pod opr. št. Psp 64/2013 z dne 30. 5. 2013. Tožena stranka je pri odmeri pravilno upoštevala 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da zavarovancu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ostane v zavarovanju po dopolnitvi 63 let starosti (moški) oziroma po dopolnitvi 61 let starosti (ženske), se pokojnina, ki mu je odmerjena glede na pokojninsko dobo in pokojninsko osnovo, poveča za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi navedene starosti. Tožniku je bila tako pokojnina upoštevaje navedeno določbo povečana za 7,2 %. Znesek 738,71 EUR je bil povečan za 7,2 % tako da znaša 791,90 EUR na mesec, delna pokojnina pa skladno z 2. odstavkom 58. člena znaša polovico starostne pokojnine, torej 395,95 EUR. Z upoštevanjem uskladitev delna pokojnina od 1. 12. 2009 dalje znaša 409,80 EUR na mesec.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.