Jedro

Z ugotovitveno odločbo o statusu grajenega javnega dobra se status zemljišča ni spremenil, saj je bilo to zemljišče kot javno dobro opredeljeno že s kategorizacijo javne ceste na njem, zato tožnica nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje te odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožničino zahtevo za obnovo postopka, v katerem je bila izdana odločba št. 711-0003/2014 z dne 15. 1. 2014 o pridobitvi statusa javnega dobra v delu, ki se nanaša na parc. št. 669/37 k. o. ... Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je toženka tožničino zahtevo zavrgla na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker ne izkazuje pravnega interesa, kot ga določa 43. člen ZUP. Navaja, da tožnica pravni interes utemeljuje s sklicevanjem na pravdni postopek, ki teče med njima zaradi odstranitve dela garaže v tožničini lasti, ki sega na parc. št. 669/37. k. o. ... Po mnenju toženke bo tožnica pravni interes izkazovala le, če bo Okrajno sodišče v Kranju v pravdnem postopku št. P 93/2010 odločilo v njeno korist. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni imela možnosti sodelovanja v postopku, v katerem je bila izdana odločba, s katero je toženka med drugim status grajenega javnega dobra podelila tudi za zemljišča s parc. št. 669/37 k. o. ... Meni, da toženka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja glede obstoja njenega pravnega interesa za obnovo postopka. Navaja, da toženka v pravdnem postopku od nje terja odstranitev dela garaže, ki z njene parc. št. 155/1 k. o. ... sega na parc. št. 669/37 iste k. o., ki je pridobila status grajenega javnega dobra. Pojasnjuje, da Okrajno sodišče v pravdnem postopku odloča na podlagi 47. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki v tretjem odstavku v primeru gradnje čez mejo določa ureditev medsebojnih razmerij med pravdnima strankama z določitvijo nove meje med sosednjima nepremičninama. Na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke bo mogoče ugotoviti, ali bi tožnici z odstranitvijo dela objekta nastala večja škoda od škode, če bi se predvidena cesta garaži ognila. Zato meni, da izkazuje pravni interes za sodelovanje v postopku podelitve statusa javnega dobra in s tem tudi za obnovo tega postopka. Sodišču predlaga, naj po izvedenem dokaznem postopku tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje ureditev Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki ureja odločbo o ugotovitvi, da je zemljišče grajeno javno dobro, in Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki opredeljuje pojma javne ceste in javne poti. Navaja, da je leta 2011 sprejela Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Naklo, ki določa, katere so javne poti in javne ceste ter po katerih nepremičninah potekajo. Iz 5. člena tega odloka naj bi izhajalo, da je nepremičnina s parc. št. 669/37 k. o. ... del javnih poti s tam navedenimi oznakami. Občinski svet je 19. 12. 2013 sprejel sklep o določitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena za to nepremičnino, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 110/2013 z dne 27. 12. 2013, na podlagi tega sklepa pa je bila 15. 1. 2014 izdana tudi odločba o določitvi statusa javnega dobra, zoper katero je tožnica vložila zahtevo za obnovo postopka. Meni, da tožnica po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne more biti stranka, saj ni bila stranka v upravnem postopku izdaje odločbe. Za vložitev tožbe naj tudi ne bi imela pravnega interesa. Sodišču predlaga, naj izvede dokaze in tožbo zavrže, podrejeno naj jo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Ne strinja se s trditvijo, da je navedena nepremičnina v delu, ki se izpodbija z zahtevo za obnovo postopka, javna pot in prilaga ortofoto posnetek, iz katerega naj bi bil razviden konec poti. Ugovarja tudi trditvam o pomanjkanju pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje upravnega akta in za vložitev tožbe.

Toženka v pripravljalni vlogi nasprotuje dokazni vrednosti priloženega ortofoto posnetka in navaja, da je potek javne poti razviden iz posnetkov, ki jih prilaga in iz posnetkov, dostopnih v javnih evidencah GURS. Meni, da javna pot po parceli št. 669/37 k. o. ..., ki je v njeni lasti, izpolnjuje zakonske pogoje.

Tožba ni utemeljena.

Glede na navedbe toženke sodišče uvodoma pojasnjuje, da predmet tega upravnega spora ni pravilnost in zakonitost odločbe o statusu grajenega javnega dobra, ki jo je toženka izdala 15. 1. 2014, temveč sklep o zavrženju tožničine zahteve za obnovo postopka, v katerem je bila navedena odločba izdana. V postopku odločanja o izpolnjevanju procesnih predpostavk za obnovo postopka je tožnica vsekakor bila stranka upravnega postopka, zato je po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 tudi upravičena oseba za vložitev tožbe zoper upravni akt, izdan v tem postopku.

V upravnem sporu se namreč lahko izpodbijajo tudi sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o zadevi končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Tak je tudi izpodbijani sklep o zavrženju tožničine zahteve, zato je neutemeljeno stališče toženke, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe.

Presoja, ali ima tožnica pravni interes za obnovo postopka v delu, v katerem je bila izdana odločba o statusu grajenega javnega dobra na parc. št. 669/37 k. o. ..., pa je predmet tega upravnega spora, zato je sodišče o tem odločalo po vsebini.

Med strankama ni sporno, da je navedeno zemljišče v lasti toženke. Tožnica torej pravnega interesa ne more uveljavljati kot lastnica zemljišča, ki je predmet odločbe zoper katero želi vložiti izredno pravno sredstvo. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnica stališče o pravnem interesu utemeljuje na napačni predpostavki, da je bil status javnega dobra na navedenem zemljišču podeljen z odločbo št. 711-0003/2014-15, ki jo je toženka izdala 15. 1. 2014. Res je sicer, da je v izreku te odločbe navedeno, da status grajenega javnega dobra pridobijo tam naštete nepremičnine, vendar gre za ugotovitveno odločbo, saj je bila izdana na podlagi 212. člena ZGO-1. Drugi odstavek tega člena namreč jasno določa izdajo ugotovitvene odločbe o tem, da je zemljišče ali objekt, zgrajen na njem, javno dobro državnega ali lokalnega pomena, in da tako odločbo za grajeno javno dobro lokalnega pomena izda občinska uprava po uradni dolžnosti.

Grajeno javno dobro, kot ga opredeljujejo določbe ZGO-1, pa je po 211. členu ZGO-1 ob njegovi uveljavitvi urejal tudi takrat veljavni Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), saj je v 2. členu določal, da so javne ceste javno dobro. Po določbah ZJC je prometna površina pridobila status javne ceste z opredelitvijo te površine kot javne ceste, s tem pa tudi status javnega dobra (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002). Toženka je Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Naklo sicer sprejela šele leta 2011, vendar se zakonska ureditev opredelitve javnega dobra glede površin, opredeljenih kot javne ceste oziroma javne poti, z uveljavitvijo ZCes-1 ni spremenila (drugi odstavek 3. člena).

Tožnica z navedbami v pripravljalni vlogi, da javna pot v naravi ne poteka po zemljišču s parc. št. 669/37 k. o. ..., ne zatrjuje, da to zemljišče ni del javne poti, kot je opredeljena z omenjenim odlokom o kategorizaciji. Samo to pa je pravno odločilno za izdajo odločbe po drugem odstavku 212. člena ZGO-1. Tudi ZCes-1 v 24. točki 2. člena javno cesto opredeljuje kot cesto, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije …, po 25. točki istega člena pa je javna pot prav tako opredeljena kot vrsta javne ceste.

Ker se po navedenem z ugotovitveno odločbo o statusu grajenega javnega dobra status zemljišča s parc. št. 669/37 k. o. ... ni spremenil, saj je bilo po prej navedeni zakonski ureditvi to zemljišče kot javno dobro opredeljeno že s kategorizacijo javne ceste na njem, tožnica tudi po presoji sodišča nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje te odločbe.

Tudi sicer bi tožnica za uveljavljanje zahteve, da se nepremičnina izvzame iz grajenega javnega dobra, imela pravni interes le, če bi izkazala, da je njegova lastnica (tako Upravno sodišče tudi v sodbi IV U 306/2013 z dne 27. 4. 2014). Ker graditelj po določbah 47. člena SPZ lastnik nepremičnine postane šele s sodbo, s katero sodišče odloči o ureditvi razmerij po 47. členu SPZ, je pravilno tudi stališče toženke, da bi tožnica pravni interes lahko izkazovala le, če bi pravdno sodišče v zadevi, na katero se sklicuje, odločilo njej v korist. Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze (glede pravdnega postopka in dejanskega poteka javne poti), ki niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.