Jedro

Kot navadno (pozitivno, stvarno) škodo ni mogoče opredeliti le izgube določene vrednosti premoženja (zmanjšanja obstoječega premoženja), pač pa tudi prenehanje koristi, ki jo je oškodovanec imel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 2,444.340,03 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 24. 3. 2007 do plačila. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo sodbo potrdilo.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. V tožbi, ki jo je vložila 29. 5. 2007, je tožeča stranka, katere kandidati na volitvah leta 1996 niso bili izvoljeni v Državni zbor, izgubila pravico do financiranja iz državnega proračuna. Tako je bilo namreč določeno v prvem odstavku 23. člena Zakona o političnih strankah (v nadaljevanju ZPolS). Ustavno sodišče je sicer že 11. 3. 1999 z odločbo U-I-367/96 ugotovilo, da je navedena določba v neskladju z Ustavo ter je toženi stranki naložilo dolžnost neskladje odpraviti v šestih mesecih; to je bilo storjeno 23. 8. 2000 z Zakonom o spremembah ZPolS. Izguba proračunskega vira financiranja je imela potrditvah tožeče stranke za posledico ogroženost rednega delovanja stranke, okrnitev izvajanja programa ter poslabšanje možnosti financiranja kampanje za državnozborske volitve, razpisane za 15. 10. 2000, ki jih je tožeča stranka zaradi opisanega stanja izgubila, zapuščati so jo pričeli aktivisti in podporniki, njen ugled in dobro ime sta bila okrnjena ter se je spremenila v marginalno politično stranko brez bodoče možnosti političnega uspeha. Ker tožeča stranka ni mogla izvesti načrtovanega obsega volilne kampanje, na volitvah leta 2000 ni dosegla enoodstotnega praga, ki je po spremembi ZPolS pogoj za financiranje iz proračuna. Nastala je razlika med potencialnim prihodkom, ki bi ga tožeča stranka imela na podlagi pravočasno spremenjenega ZPolS in bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, in med dejanskim prihodkom, ki ga je imela po letu 2000, kar tožeča stranka opredeljuje kot izgubljeni dobiček oziroma prihodek, ki znaša 1,319.943,60 EUR, od česar 1,319.643,60 EUR odpade na izpadla proračunska sredstva, 300,00 EUR pa na izpadla donatorska sredstva. Škodo v navedenem obsegu je tožeča stranka izračunala po metodi upoštevanja odhodkov, ki jih je imela za svoje delovanje v letu 2000, to je v zadnjem „normalnem“ letu delovanja, ter po metodi izgube prihodka, izračunanega kot razlika med potencialnim in dejanskim prihodkom ob upoštevanju volilnega izida. Za zatrjevano nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena, ki je posledica dejstva, da so jo kot zadolženo politično stranko brez sistemskih virov financiranja zapustili ugledni in prepoznavni člani, ki niso želeli nastopiti v volilni kampanji za državnozborske volitve leta 2000, je zahtevala 1,124.396,40 EUR odškodnine.

6. Zahtevka za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode sta bila pravnomočno zavrnjena zaradi zastaranja. Presoja o zastaranju temelji na stališču, da je premoženjska škoda tako v obliki izpada mesečnih prilivov finančnih sredstev iz proračuna kot iz naslova izpada donacij pričela nastajati takoj po neuspehu na volitvah leta 2000 (po objavi uradnih rezultatov volitev 24. 10. 2000), saj je bilo tedaj znano, da tožeča stranka ni dosegla enoodstotnega praga za vstop v Državni zbor, hkrati pa je bilo že tedaj jasno, da bo zaradi izpada finančnih sredstev stranka marginalizirana in da bo okrnjen njen ugled in dobro ime. Vse te okoliščine bi tožeča stranka ob zadostni skrbnosti lahko prepoznala in vedela, da ji bo v bodoče nastajala škoda.

7. Tožeča stranka v reviziji uveljavlja, da je bilo zastaranje terjatve iz naslova premoženjske škode pretrgano z vložitvijo tožbe v zadevi P 3956/2005-I, zastaranje terjatve iz naslova nepremoženjske škode pa je lahko začelo teči šele v letu 2005, ko je prejela sodbo v prej navedeni zadevi; šele tedaj je bila namreč lahko seznanjena z bodočo marginalizacijo. O tem, zakaj naj bi bilo takoj po neuspehu na volitvah leta 2000 jasno, da bo zaradi odsotnosti finančnih sredstev iz proračuna prišlo do marginalizacije tožeče stranke, manjših donacij in slabšega ugleda in dobrega imena, sodba nima razlogov in je nerazumljiva. Tak zaključek ni le neobrazložen, pač pa je tudi nelogičen in pravno zmoten. Samo na podlagi podatka o tem, da ne bo prejela finančnih sredstev iz proračuna, tožeča stranka pač ni mogla avtomatično sklepati, da bo postala marginalna politična stranka, da bo prejemala manjše donacije in da bosta njen ugled in dobro ime slabši. Prepričana je bila ravno v nasprotno, torej v svoj nadaljnji obstoj in političen uspeh, saj bi sicer takoj po volitvah leta 2000 prenehala z delovanjem. Vztraja pri stališču, da vnaprej ni mogla predvideti niti samega nastanka škode, niti njenega obsega.

8. Načine financiranja političnih strank predpisuje zakon, konkretno ZPolS. Ta je bil sprejet 8. 10. 1994 in je bil nato večkrat noveliran. Ena od sprememb se nanaša tudi na tisti del financiranja, ki se krije iz državnega proračuna. ZPolS je namreč v prvotnem besedilu v 23. členu določal, da ima stranka, katere kandidati so bili na zadnjih volitvah izvoljeni v Državni zbor, pravico do sredstev iz proračuna glede na število dobljenih glasov v vseh volilnih enotah na zadnjih volitvah v Državni zbor. V času, ko je veljala pravkar povzeta določba prvega odstavka 23. člena ZPolS, tožeča stranka na volitvah v letu 1996 ni zbrala dovolj glasov volivcev za vstop v Državni zbor.(1) Tak volilni rezultat je zato pomenil prenehanje financiranja iz državnega proračuna.

9. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-367/96 z dne 11. 3. 1999 ugotovilo, da je določba 23. člena ZPolS, kolikor določa izločitev političnih strank, ki ne pridobijo mandatov na volitvah v Državni zbor, iz državnega financiranja, v nasprotju z Ustavo. Zakonodajalcu je naložilo, da mora to neskladje odpraviti v šestih mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu.(2)

10. Zakonodajalec je določbo prvega odstavka 23. člena ZPolS spremenil po 11 mesecih, 23. 8. 2000, in sicer tako, da financiranje političnih strank iz državnega proračuna ni več pogojeno z vstopom stranke v Državni zbor: določeno je bilo, da imajo pravico do sredstev iz državnega proračuna tiste stranke, ki so na zadnjih volitvah v Državni zbor kandidirale svoje kandidate in so dobile v državi najmanj 1% glasov volivcev ter so svoje kandidate kandidirale najmanj v ¾ volilnih enot. 11. Teza tožeče stranke je bila, da je ta pogoj na volitvah leta 1996 izpolnjevala in da bi zato morala ves čas po teh volitvah, čeprav se ni prebila v Državni zbor, prejemati finančna sredstva iz proračuna tako, kot določa noveliran prvi odstavek 23. člena ZPolS ter da jih ni prejemala zato, ker je država upoštevala neustavno zakonsko določbo (nenoveliran prvi odstavek 23. člena ZPolS), ki ga glede zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča ni pravočasno spremenila.

12. V pravdi I P 3956/2005 Okrožnega sodišča v Ljubljani je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo predstavlja izpad teh sredstev za čas do volitev v letu 2000 in je z zahtevkom delno uspela. V obravnavani pravdi tožeča stranka zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi ji nastala, ker se tudi na naslednjih volitvah, leta 2000, ni prebila v Državni zbor, zanjo neugoden volilni rezultat pa je posledica nepravočasnega sprejetja novele prvega odstavka 23. člena ZPolS, nepravočasnega prejema sredstev iz državnega proračuna in posledične nemožnosti financiranja svojega delovanja in volilne kampanje; njen volilni rezultat v letu 2000 ji ni omogočil nobenega proračunskega financiranja več, ker ni dosegla enoodstotnega volilnega rezultata. V tem postopku torej tožeča stranka uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi teze, da bi s sredstvi, ki so ji bila prisojena v zadevi P 3956/2005-I, če bi jih prejela pravočasno, lahko organizirala volilno kampanjo dovolj uspešno, da bi na volitvah leta 2000 dosegla rezultat, ki bi ji zagotovil finančna sredstva iz proračuna. Ker jih ni pravočasno prejela, je prikrajšana za 1,319.643,60 EUR iz proračuna in 300,00 EUR donatorskih sredstev; izpad navedenih denarnih zneskov je v izpodbijani sodbi okvalificiran kot izgubljeni dobiček. Zatrjevana nepremoženjska škoda je njegova posledica.

13. Presoja sodišč prve in druge stopnje, da so v tej pravdi uveljavljani zahtevki zastarali, je materialno pravno pravilna. Njeno izhodišče je, da bi ob zadostni skrbnosti lahko tožeča stranka za zatrjevano škodo izvedela že neposredno po državnozborskih volitvah leta 2000, zato sta že pred vložitvijo tožbe 29. 4. 2007 pretekla tako triletni subjektivni kot petletni objektivni zastaralni rok (prvi in drugi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, oziroma 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ob razglasitvi rezultatov državnozborskih volitev v letu 2000 je bilo jasno, da tožeča stranka ne bo več financirana (tudi) iz proračuna. Premoženjsko prikrajšanje zaradi odpadlega mesečnega priliva proračunskih sredstev, ki so se sicer po določbi petega odstavka 23. člena ZPolS izplačevala v dvanajstinah, je bilo tedaj na dlani. Glede na trenutek objave volilnih rezultatov je bila ta škoda res bodoča in sukcesivno nastajajoča, a to ne pomeni, da ni podvržena zastaranju (ne drži, da zastaranje ne začne teči, dokler taka škoda ne neha nastajati); zastaranje začne teči, ko tožnik zanjo izve (ko je po običajnem teku stvari gotovo, da bo nastajala tudi v bodoče in jo je mogoče opredeliti) in jo lahko uveljavlja. Pogoj za to pa je, da oškodovanec pravočasno uveljavlja prvo tovrstno škodo, ker s tem pretrga zastaranje; po določbi tretjega odstavka 392. člena ZOR začne za naslednje istovrstne bodoče terjatve zastaralni rok teči po koncu pravdnega postopka o prvi istovrstni škodi.

14. Ne drži revizijska teza, da je bilo zastaranje terjatve iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo pretrgano z vložitvijo tožbe v zadevi P 3956/2005-I, ki ga tožeča stranka utemeljuje s stališčem, da se v obeh pravdah uveljavlja istovrstna in sukcesivno nastajajoča škoda, ki je v obeh primerih izgubljeni dobiček. Njene trditve, da je v zadevi P 3956/2005-I uveljavljana odškodnina za izgubljeni dobiček in ne za navadno premoženjsko škodo, kot sta menili sodišči prve in druge stopnje, je materialno pravno zmotna. Tožnica namreč meni, da je v pravkar navedeni (prvi) pravdi vtoževana škoda izgubljeni dobiček zato, ker se njeno premoženje s tem, ko ni prejela proračunskih sredstev, ni zmanjšalo (od že obstoječega premoženja ni ničesar izgubila), temveč je bilo preprečeno povečanje premoženja - enako kot v konkretni zadevi. Vendar tak argument ne drži. Z neugodnim volilnim rezultatom je namreč tožeča stranka izgubila pravico do proračunskih sredstev, do katerih je bila tedaj upravičena. Kot navadno (pozitivno, stvarno) škodo ni mogoče opredeliti le izgube določene vrednosti premoženja (zmanjšanja obstoječega premoženja), pač pa tudi prenehanje koristi, ki jo je oškodovanec imel.(3)

15. Stališča pritožbenega sodišča, da premoženjska škoda, ki je predmet konkretne pravde, predstavlja izgubljeni dobiček, revizija ne izpodbija (prvi odstavek 371. člena ZPP). Škodi, uveljavljani v obeh pravdah, torej nista istovrstni, zato z vložitvijo tožbe v prvi ni moglo priti do zastaranja terjatve iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, uveljavljane v drugi.

16. Vse okoliščine, ki so bile ključne s tem v zvezi, je sodišče druge stopnje pojasnilo, zato ne drži revizijski očitek, da je sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Materialno pravno zmotno je tudi izhodišče revizije, da je začelo zastaranje terjatve za nepremoženjsko škodo in za izgubo donacij teči šele, ko je tožeča stranka prejela sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1181/2004 z dne 9. 11. 2005, s katero je postala pravnomočna odločitev v prvi pravdi. Če bi to držalo, potem zastaranje res ne bi nastopilo. Vendar trenutek, ko je postala pravnomočna odločitev o odškodnini za „navadno“ škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela od 10. 10. 1999 do 1. 9. 2000, ni relevanten za presojo trenutka, v katerem bi lahko tožeča stranka zvedela za svojo nepremoženjsko škodo, ki je bila posledica marginalizacije stranke, in s tem povezanega izpada donacij. Na ta način zgolj pavšalno graja presojo v izpodbijani sodbi, da bi lahko že ob seznanitvi z volilnim rezultatom na državnozborskih volitvah leta 2000 računala, da bo z izpadom proračunskih finančnih sredstev prišlo do zmanjšanja donacij ter poslabšanja njenega ugleda in dobrega imena ter bi lahko že takrat zahtevala odškodnino za to škodo, ki bi bila tedaj glede na trenutek uveljavljanja bodoča škoda oziroma bi lahko naknadno, ko bi ta škoda že nastajala, ugotovila njen obseg za nazaj in jo uveljavljala kot že nastalo škodo, seveda pa z vložitvijo tožbe pred potekom zastaralnih rokov. Pavšalna graja, kakršne se je poslužila tožeča stranka, po določbi prvega odstavka 371. člena ZPP ne zadošča. 18. Načine, kako bi lahko tožeča stranka uveljavila odškodnino za nepremoženjsko škodo in za izgubljene donacije, je pritožbeno sodišče razumljivo pojasnilo med njegovimi razlogi, zato je neutemeljen revizijski očitek, da sodba v tem delu nima nobene obrazložitve in da je nerazumljiva. Procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tej zvezi ni.

19. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče po obrazloženem zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Do teh volitev je namreč imela svoje poslance v Državnem zboru na podlagi rezultatov, doseženih na volitvah leta 1992. Op. št. (2): Odločba je bila v Uradnem listu RS, št. 24/99, objavljena 10. 4. 1999. Op. št. (3): Primerjaj Vedriš, M. in Klarič, P., Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2002, str. 555).