Jedro

Ker je izpodbijani sklep po svoji vsebini dejansko nadomestil pritožbeno odločbo, saj je tožniku naložil odločanje o zahtevi na drugi pravni podlagi, ne pa podaljšal roka za odločitev, ker te tožnik še ne bi sprejel, sodišče šteje, da ne gre za procesni sklep, ampak za odločbo, zoper katero je dopusten upravni spor (31. člen ZDIJZ). Kljub temu pa za vsebinsko obravnavanje tožbe ni izpolnjena nadaljnja procesna predpostavka, to je pravni interes za izpodbijanje sklepa.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku do 9. 1. 2015 podaljšala rok za izdajo odločbe o zahtevi prosilke za dostop do informacij javnega značaja. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik prosilki sicer odgovoril z dopisom z dne 23. 9. 2014 in v njem navedel, da zahtevani dokumenti ne sodijo med informacije iz 4. a člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), ki bi jih bil kot gospodarska družba pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava in s tem zavezanec iz 1. a člena dolžan posredovati. Vendar pa toženka v nadaljevanju ugotavlja okoliščine, ki po njenem kažejo, da je tožnik izvajalec javne službe oziroma nosilec javnega pooblastila vodenja investicij v javno železniško infrastrukturo in s tem tudi zavezanec iz 1. člena omenjenega zakona. Ker kot tak še ni vpisan v register zavezancev, je to opravičljiv razlog, da ni pravočasno izdal odločbe iz 22. člena ZDIJZ. Toženka mu je zato na podlagi prvega odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) podaljšala rok za odločitev.

2. Tožnik je zoper omenjeni sklep vložil tožbo, v kateri poudarja, da je kot zavezanec iz 1. a člena ZDIJZ pravilno postopal v skladu z drugim in tretjim odstavkom 26. a člena tega zakona in prosilko z dopisom obvestil o razlogih, zaradi katerih ne more posredovati zahtevanih informacij. Oporeka stališčem toženke, da je zavezanec tudi na podlagi 1. člena ZDIJZ, in pravnemu pouku, da zoper ta sklep ni pritožbe oziroma upravnega spora. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je prosilka 15. 9. 2014 od tožnika (gospodarska družba v pravnoorganizacijski obliki d.o.o.) zahtevala dostop do informacij javnega značaja in da ji je ta z dopisom z dne 23. 9. 2014 dostop zavrnil, ker da ne gre za informacije, ki jih je dolžan posredovati kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (zavezanec iz 1. a člena ZDIJZ). Taki zavezanci so namreč dolžni zagotoviti dostop le do informacij iz 4. a člena tega zakona.

5. Navedeno pomeni, da je tožnik o zahtevi odločil, in sicer po postopku, predvidenem za zavezance iz omenjenega 1. a člena, to je v primeru poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Zanje ZDIJZ v 26. a členu določa, da zavezanec z dopisom obvesti prosilca o razlogih, zaradi katerih zahtevanih informacij ne more posredovati. Pisni odgovor se šteje kot zavrnilna odločba (četrti odstavek istega člena), zoper katero je mogoča pritožba (peti odstavek 27. člena).

6. Ker je prosilka 13. 10. 2014 pritožbo tudi vložila, bi morala toženka o njej odločiti kot o pritožbi zoper dopis, s katerim je bilo odločeno o strankini zahtevi. Če je menila, da je tožnik z izdajo dopisa kršil procesna pravila, ker bi v konkretnem primeru glede zahtevanih dokumentov moral izdati zavrnilno odločbo in ne dopisa, bi o tem morala odločiti v svoji odločbi, ne pa ravnati, kot da o zahtevi prosilke sploh ni bilo odločeno. Tako stališče ni v nasprotju z osmim odstavkom 1. a člena ZDIJZ, ki določa, da če je nosilec javnega pooblastila ali izvajalec javne službe zavezan tako po 1. členu tega zakona kot tudi po drugem odstavku tega člena, se v delu, ki se nanaša na izvajanje javnih pooblastil ali javne službe, uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo dostop do informacij za organe, sicer pa določbe, ki urejajo dostop do informacij za poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava.

7. Ker je torej izpodbijani sklep po svoji vsebini dejansko nadomestil pritožbeno odločbo, saj je tožniku naložil odločanje o zahtevi na drugi pravni podlagi, ne pa podaljšal roka za odločitev, ker te tožnik še ne bi sprejel, sodišče šteje, da ne gre za procesni sklep, ampak za odločbo, zoper katero je dopusten upravni spor (31. člen ZDIJZ). Kljub temu pa za vsebinsko obravnavanje tožbe ni izpolnjena nadaljnja procesna predpostavka, to je pravni interes za izpodbijanje sklepa.

8. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

9. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati več čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10. Sodišče na podlagi upravnih spisov ugotavlja, da je tožnik 5. 1. 2015 v skladu z 22. in 25. členom ZDIJZ izdal odločbo št. 114-7/14-Z, s katero je zavrnil prosilkino zahtevo za posredovanje projektne in investicijske dokumentacije v zvezi z gradnjo tam navedenih baznih postaj. V spisu je tudi uradni zaznamek toženke z dne 13. 1. 2014, da je bil s tem molk odpravljen.

11. Navedeno pomeni, da je tožnik pred vložitvijo obravnavane tožbe (14. 1. 2015) ravnal v skladu z izpodbijanim sklepom in izdal zavrnilno odločbo iz drugega odstavka 22. člena ZDIJZ. Zato z vloženo izpodbojno tožbo in s predlagano odpravo sklepa ne more vplivati na spremembo svojega položaja v tej zadevi, to je na dolžnost, da o prosilkini zahtevi, če se z njo ne strinja, odloči z odločbo in ne z dopisom.

12. Sodišče je zato tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).