Jedro

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi revščine in slabih zaposlitvenih možnosti oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer, saj je že na osebnem razgovoru sam izpovedal, da bi Maroko zapustil tudi kolikor bi tam imel zaposlitev ter da si sam že vseskozi od malih nog dalje želi zapustiti Maroko. Tožnik pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje kakorkoli utemeljen strah pred preganjanjem zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, pač pa je kot glavni razlog za zapustitev izvorne države vseskozi med upravnim postopkom in tudi v upravnem sporu navajal revščino in visoke stroške ter nizke plače v Maroku oziroma željo po izboljšanju življenjskih razmer.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka); hkrati mu je določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora tožnik zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka); če v roku iz 2. točke izreka tožnik tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka); obenem je tožniku za obdobje enega leta določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da ga je 1. 1. 2023 ob ilegalnem prihodu v državo obravnavala Policijska postaja Brežice, ki je zanj sestavila registracijski list za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, iz katerega izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je po narodnosti Berber muslimanske veroizpovedi, da ni član nobene politične stranke ali organizacije, da nikoli ni prestajal zaporne kazni in tudi ni služil vojaškega roka, da si je pridobil diplomo iz ekonomije, začasno pa je opravljal dela keramičarja. Glavni razlog, zaradi katerega je zapustil Maroko, je bila revščina. Tudi na osebnem razgovoru 24. 1. 2023 je v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo tožnik navedel, da je odšel zaradi revščine. Iz Maroka je z letalom odpotoval iz Casablance v Turčijo, potem v Grčijo in naprej, ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito, saj je grška policija rasistična in migrante pretepa, na hrvaškem pa jih niti ne pelje na policijsko postajo, pač pa jih takoj vrača nazaj. Čeprav tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni predložil toženi stranki nobenega dokumenta s fotografijo v izvirniku, pač pa le fotografijo osebne izkaznice, mu je verjela, da prihaja iz Maroka ter je državljan te države. Po lastnih navedbah je tožnik že od malih nog razmišljal, da bo Maroko zapustil, da bo lahko pomagal svoji družini, saj so stroški življenja v Maroku zelo visoki, plače pa so nizke. Zaradi študija je imel veliko stroškov, zato je bil prisiljen delati vsa poletja in tudi ob vikendih, saj njegov oče zasluži zelo malo, njegov zaslužek pa ni zadostoval za preživetje celotne družine. Tožnik je zato ob študiju na ekonomski fakulteti v Marakešu in Agadirju sprejel kakršno koli delo, pretežno v gradbeništvu. Kljub doseženi univerzitetni izobrazbi pa bi moral čakati na zaposlitev več let, ker je v Maroku zelo težko najti redno zaposlitev in tam štejejo zgolj veze in poznanstva. Na vprašanje, ali je imel kot Berber v Maroku kakšne težave, je tožnik povedal, da se Arabci in Berberi ne razumejo in se med seboj vedno zmerjajo, kot Berber pa si izpostavljen rasizmu; Arabci se imajo za nekaj več, Berbere pa za manj vredne. Tožnik so se, ko je bil še otrok, v šoli posmehovali in ga imeli za manj vrednega. Izpovedal je še, da je pripadnik plemena Chalha ter da pripadniki tega plemena prebivajo na območju Marakeša, Agadirja in Souere. Na vprašanje, da navede glavni razlog, zaradi katerega je zapustil državo, je tožnik izpovedal, da je odšel zaradi revščine in brezposelnosti, Maroko pa bi verjetno zapustil, tudi če bi tam imel zaposlitev. Če bi v Maroku ostal, bi bilo njegovo življenje podobno življenju njegovega očeta, ki nič nima. Ne more si niti predstavljati, da bi se v Maroko vrnil. 3. Po ugotovitvi tožene stranke je tožnik tako navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določilih ZMZ-1, ker prošnjo utemeljuje z revščino in slabim življenjem v Maroku, saj sam z občasnimi deli ni zaslužil dovolj, poleg tega pa je zgolj pavšalno omenjal represijo Arabcev nad Berberi. Ker je kot glavni razlog za zapustitev izvorne države pripisal revščini in slabim možnostim za pridobitev zaposlitve, pa te navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj njegovih navedb ni mogoče povezati z nobenim izmed zakonsko določenih razlogov oziroma podlag za priznanje mednarodne zaščite kot so veroizpoved, narodnost, rasa, politično prepričanje ali pripadnost posebni družbeni skupini, tako da po oceni tožene stranke njegovih navedb ni moč povezati z nobenim izmed zakonsko določenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, niti ni mogoče razbrati, da bi zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji, kot so na primer sama država ali gospodarske družbe, niti ni nikoli zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanja osnovnih pravic. Temu v prid priča tudi dejstvo, da mu je bil omogočen dostop do šolanja, tudi univerzitetnega, ki ga je zaključil z diplomo iz ekonomije. Prav tako niti ni zatrjeval, da bi ne imel dostopa do zdravstvenih ali kakšnih drugih storitev ali institucij, niti ni navajal, da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Dejansko je imel tudi dostop do trga dela, sicer z opravljanjem občasnih del, čeprav je sam zatrjeval, da se lahko v Maroku službo dobi zgolj na podlagi vez in poznanstev, česar sicer ni z ničemer utemeljil. Glede na to, da je dejansko opravljal občasna dela pa ni mogoče zaključiti, da bi mu bil onemogočen dostop do trga dela, niti da je bil kakorkoli v slabšem položaju od ostalih prebivalcev Maroka, tako da tudi ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja v smislu določil 27. člena ZMZ-1. Glede njegovih trditev o diskriminaciji Arabcev nad Berberi tožena stranka ugotavlja, da je te trditve podal le pavšalno in jih ni kakorkoli individualno utemeljil v smislu določil 26. člena ZMZ-1. Pri tem se je oprla na stališča UNHCR iz 56. točke Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, Ženeva, februar 2019, prenovljena izdaja, in tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite, saj tožnik niti ni navajal, da bi v Maroku imel kakršnekoli težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak je kot glavni razlog za zapustitev izvorne države navedel revščino in slabe zaposlitvene možnosti navkljub doseženi univerzitetni izobrazbi. Tožnik tako po oceni tožene stranke glede na navedeno tudi v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z resno škodo in njegovo življenje ne bi bilo ogroženo. Zato so po presoji tožene stranke podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 4. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da mu je na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 tožena stranka določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 je glede na to, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, tožena stranka odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

5. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v bistvu tožnik v postopku navedel dva razloga: prvi razlog je revščina v državi, drugi pa njegova berberska narodnost, zaradi katere je diskriminiran. Toženi stranki očita, da slednjega ni presojala na način, da bi preverila situacijo v izvorni državi, nato pa primerjala stanje v državi s tožnikovim primerom ter se nato opredelila do vseh okoliščin tožnikovega primera, česar naj ne bi storila, zato je po stališču tožnika izpodbijana odločba arbitrarna. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožena stranka je na poziv sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila upravni spis in odgovorila na tožbo. Tožena stranka izpostavlja, da je iz tožnikovih navedb povsem razvidno, da je iz izvorne države odšel iz ekonomskih razlogov, četudi je sicer tudi zgolj pavšalno omenil težave med Arabci in Berberi, česar pa ni kakorkoli individualno utemeljil. Vendar po stališču tožene stranke preverjanje stanja v tožnikovi izvorni državi preko informacij o stanju v državi nikakor ne more nadomestiti neizkazanih individualnih okoliščin tožnika, o čemer se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017. Sicer pa je tožnik kot glavni razlog za odhod iz države navedel revščino in slabe zaposlitvene možnosti, kar neizpodbitno izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 24. 1. 2023 na str. 5. Zato tožbene očitke zavrača kot neutemeljene in protispisne ter izrecno vztraja pri izdani odločbi, za katero meni, da je pravilna in zakonita. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo dne 3. 3. 2023 ter v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in je pregledalo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1 do A2 ter B1 do B2, ter zaslišalo tožnika, ki je med drugim potrdil, da je bil njegov glavni razlog za zapustitev izvorne države revščina in brezposelnost. Potrdil je tudi, da je izvorno državo zapustil tri mesece po zaključku univerzitetnega študija in je v tem času opravljal priložnostna dela, da bi zbral denar za svojo pot v Evropo.

9. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba tožene stranke, s katero je prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. 10. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.1 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.3 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.4 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES5 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu primarno na strani prosilca odgovornost, da ponudi oziroma poda ustrezne navedbe oziroma izkaže, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP in šele, če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.6

11. Sodišče ob upoštevanju navedenih izhodišč sodi, da je tožena stranka v konkretnem primeru sprejeto odločitev pravilno utemeljila na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, po kateri se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

12. Po presoji sodišča je namreč tožena stranka pravilno ocenila, da kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito definirani z njegovimi navedbami, tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi revščine in slabih zaposlitvenih možnosti oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer, saj je že na osebnem razgovoru sam izpovedal, da bi Maroko zapustil tudi kolikor bi tam imel zaposlitev ter da si sam že vseskozi od malih nog dalje želi zapustiti Maroko. Tožnik pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje kakorkoli utemeljen strah pred preganjanjem zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), pač pa je kot glavni razlog za zapustitev izvorne države vseskozi med upravnim postopkom in tudi v upravnem sporu navajal revščino in visoke stroške ter nizke plače v Maroku oziroma željo po izboljšanju življenjskih razmer, glede česar je Vrhovno sodišče že izoblikovalo stališče, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju, kajti gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov oziroma relevantnih podlag za priznanje mednarodne zaščite7. Sodišče pri tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z (ekonomsko - socialnimi) pravicami, ki jih uživa v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.8 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo oblastnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite9, česar pa tožnik v konkretnem primeru ni niti zatrjeval ne med upravnim postopkom niti v upravnem sporu. Samo po sebi pa zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi zanj nezadovoljive tako ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

13. Po presoji sodišča je bila zato pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo tožnika zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, po kateri se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Upoštevajoč določbo 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je torej v konkretnem primeru podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 na podlagi navedb tožnika v prošnji in na osebnem razgovoru pred sprejetjem odločitve o prošnji, kot to določa prvi odstavek 46. člena ZMZ-1, saj opravljen osebni razgovor v postopku za priznanje mednarodne zaščite predstavlja procesno dejanje, na podlagi katerega organ sprejme odločitev o prošnji.

14. Sodišče želi v zvezi z drugo, tretjo in četrto točko izreka izpodbijane odločbe še pojasniti, da je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod tožnika določen na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1, po katerem pristojni organ v odločitvi (tudi) iz pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 (kot v konkretnem primeru), določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985; kot določa enajsti odstavek 49. člena ZMZ-1 začne teči rok za prostovoljni odhod iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 torej z dnem, ko postane sklep ali odločba o mednarodni zaščiti izvršljiv. Glede na določbo dvanajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 lahko tožnik zaprosi tudi za podaljšanje roka, kolikor meni, da obstajajo okoliščine po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji določa za podaljšanje roka (dvanajsti odstavek 49. člena ZMZ-1).

15. Odločitev tožene stranke, da izreče ukrep odstranitve tujca in prepovedi vstopa, je utemeljena na določbi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ v odločitvi iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 osebi določi tudi ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa, razen ko oseba v Republiki Sloveniji zakonito prebiva na podlagi drugega pravnega naslova. Pri določitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepovedi vstopa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi. Če pristojni organ s sklepom ugodi prvemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in dovoli vložitev ponovne prošnje, z njim odpravi že izrečen ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa (trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1). V konkretnem primeru niti ni sporno, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in tudi ne, da bi imel tožnik kakršenkoli drug pravni naslov za zakonito bivanje v Sloveniji (razen pravic kot prosilec za mednarodno zaščito), kot to predvideva trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1, česar tožnik niti ne zatrjuje. Zato sodišče zgolj dodaja, da začne rok za prostovoljni odhod teči z dnem, ko je sklep ali odločba o mednarodni zaščiti izvršljiva (enajsti odstavek 49. člena ZMZ-1) in da je tudi obvestilo pristojnega organa policijski postaji vezano na izvršljivost odločbe ali sklepa o mednarodni zaščiti iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1, kot to določa šestnajsti odstavek 49. člena ZMZ-1. 16. Sodišče po povedanem ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 5 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 6 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 7 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 8 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 9 Prav tam, 13. točka obrazložitve.