Jedro

Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Poslovno voljo o odobritvi pogodbe lahko neupravičeno zastopani izrazi z izrecno izjavo ali s konkludentnim dejanjem, na primer tako, da sprejme izpolnitev druge pogodbene stranke.

Tretji odstavek 766. člena OZ določa, da ima pri mandatni pogodbi prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. Iz te določbe izhaja, da mora drugačen dogovor, torej dogovor, da prevzemnik naročila nima pravice do plačila za svoj trud, ampak ima pravico do plačila samo, če bo posel uspešno opravljen, dokazati stranka, ki trdi, da obstaja takšen drugačen dogovor.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 375.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2019 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 3.807,86 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo zneska 375.000,00 EUR na podlagi zatrjevanega dogovora med strankama, s katerim naj bi se tožeča stranka zavezala, da bo za toženo stranko opravljala storitve svetovanja in koordinacije v zvezi z nakupom nepremičnin na območju X., tožena stranka pa naj bi tožeči stranki po koncu opravljenega dela plačala v naravi z izročitvijo stanovanja v Ljubljani oziroma s plačilom zneska v višini 375.000,00 EUR (v nadaljevanju: dogovor).

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bil dogovor sklenjen v ustni obliki. Dogovor sta sklenila A. A., ki je zakoniti zastopnik tožeče stranke, in B. B., ki ni zakoniti zastopnik tožene stranke. Zakoniti zastopnik tožene stranke je C. C., ki sklenitve dogovora ni naknadno odobril. Do nakupa nepremičnin s strani tožene stranke ni prišlo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je še vedno vpisana v Register gospodarskih subjektov v Srbiji. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da glede na zatrjevano vsebino dogovora zanj veljajo pravila, ki veljajo za mandatno pogodbo. Na podlagi ugotovljenih dejstev je presodilo, da tožena stranka ob sklenitvi dogovora ni bila pravilno zastopana. Nadalje je pojasnilo, da se od gospodarskih subjektov oziroma njihovih zakonitih zastopnikov, ki so dolžni ravnati s skrbnostjo dobrega poslovodje in skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, pričakuje, da dogovore sklepajo v pisni obliki. Pojasnilo je še, da dejstvo, da tožeča stranka zahteva plačilo v višini 375.000,00 EUR (namesto enega stanovanja v Ljubljani), bolj nakazuje, da je bilo med A. A. in B. B. dogovorjeno plačilo v nekem odstotku od vrednosti posla, ter da na dogovor o plačilu v primeru uspeha kažejo tudi navedbe tožeče stranke, da je toženo stranko večkrat pripeljala do tega, da bi do izvedbe posla lahko prišlo, vendar se to ni zgodilo.

7. Sodišče prve stopnje je sicer pojasnilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je še vedno vpisana v Register gospodarskih subjektov v Srbiji, vendar je kljub temu vsebinsko odločilo o zadevi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. To pomeni, da je štelo, da tožeča stranka obstaja. Zato pritožbene navedbe v zvezi s predloženim izpiskom iz registra, ki naj bi ga sodišče prve stopnje ignoriralo, in druge navedbe, ki se nanašajo na obstoj tožeče stranke, niso pravno pomembne za odločitev o pritožbi.

8. Pritožnica utemeljeno opozarja, da pisna oblika ni pogoj za veljavnost zatrjevanega sklenjenega dogovora. Obligacijski zakonik (OZ) ne predpisuje obvezne pisne oblike za mandatno pogodbo (766. člen OZ). Obvezna pisna oblika tudi ne izhaja iz dejstva, da naj bi zatrjevani dogovor sklenila dva gospodarska subjekta. Pritožbeno sodišče zato pojasnjuje, da dejstvo, da naj bi bil zatrjevani dogovor sklenjen v ustni obliki, ne vpliva na veljavnost zatrjevanega dogovora.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ob sklenitvi dogovora ni bila pravilno zastopana, ker je dogovor sklenil B. B., ki ni zakoniti zastopnik tožene stranke, C. C., ki je zakoniti zastopnik tožene stranke, pa sklenitve dogovora ni naknadno odobril. Pritožnica tem ugotovitvam nasprotuje in trdi, da je bil dogovor sklenjen med pravdnima strankama, da je direktor tožene stranke ves čas aktivno sodeloval in z dogajanjem soglašal, da je večina komunikacije tekla preko dejanskega lastnika B. B. v njegovi vlogi pooblaščenca tožene stranke (z jasno odobritvijo in sodelovanjem njenega zakonitega zastopnika), da sta direktorja pravdnih strank glede nakupa nepremičnin skupaj hodila na sestanke in na odpiranje ponudb v postopku prodaje nepremičnin X., da je tožena stranka pritožniku prepošiljala vso pošto v povezavi s postopkom nakupa nepremičnin X. ter z njo komunicirala tudi preko svojih drugih pooblaščencev. Sodišču prve stopnje očita, da v zvezi z vprašanjem, ali sta dogovor sklenili pravdni stranki, ni upoštevalo predloženih listinskih dokazov in je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje A. A. in stečajnega upravitelja D. D. 10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka je v tožbi trdila, da so dogovor sklenili A. A. kot direktor tožeče stranke ter C. C. kot direktor tožene stranke in B. B. kot lastnik edinega družbenika tožene stranke in dejanski lastnik tožene stranke. V zvezi s sklenitvijo dogovora je predlagala zaslišanje A. A. Nadalje je v tožbi trdila, da je bila sklenitev dogovora primarno dogovorjena z B. B., C. C. pa je dogovor kot direktor tožene stranke potrdil in z njim soglašal. Predlagala je tudi zaslišanje stečajnega upravitelja D. D. (in predložila njegovo pisno izjavo), ki naj bi potrdil, da je tožeča stranka v postopku nakupa nepremičnin X. v okviru stečajnega postopka E. zastopala interese tožene stranke, se dogovarjala v njenem imenu, komunicirala v njenem imenu ter v celoti vodila postopek nakupa nepremičnin X. na strani tožene stranke.

11. Pravne osebe zastopajo njihovi zakoniti zastopniki. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo. Zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo je poslovodja oziroma direktor (prvi odstavek 515. člena ZGD-1). Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke C. C., B. B. pa ni zakoniti zastopnik tožene stranke. Prvi odstavek 73. člena OZ določa, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Poslovno voljo o odobritvi pogodbe lahko neupravičeno zastopani izrazi z izrecno izjavo ali s konkludentnim dejanjem, na primer tako, da sprejme izpolnitev druge pogodbene stranke.1 Sodišče prve stopnje je zaključilo, da C. C. ni naknadno odobril sklenitve dogovora. Po presoji pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje, če je ocenilo, da tožeča stranka s predloženimi listinskimi dokazi ni uspela dokazati svoje trditve, da je C. C. kot direktor tožene stranke dogovor potrdil in z njim soglašal, dopustiti dokaz z zaslišanjem direktorja tožeče stranke A. A., ki bi izpovedal o sklenitvi dogovora, in z zaslišanjem (ali predloženo pisno izjavo) priče D. D. Zavrnitev teh dokaznih predlogov predstavlja kršitev pravice tožeče stranke do izjave v postopku, saj je bilo s tem tožeči stranki onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, tj. da je bil dogovor veljavno sklenjen med pravdnima strankama, ker ga je naknadno odobril direktor tožene stranke.

12. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, lahko neupravičeno zastopani sklenitev pogodbe naknadno odobri tudi konkludentno, na primer tako, da sprejme izpolnitev druge pogodbene stranke. V tej zvezi so relevantne pritožbene navedbe, da iz predloženih listinskih dokazov (pisna izjava D. D. v prilogi A38, zapisnik o odpiranju ponudb v prilogi A14) izhaja, da sta direktorja pravdnih strank skupaj hodila na sestanke ter na odpiranje ponudb v postopku prodaje nepremičnin X., oba kot predstavnika tožene stranke, ter da je bil direktor tožeče stranke dejansko tisti, ki je na strani tožene stranke vodil postopek nakupa. V tej smeri gredo tudi pritožbene navedbe, da je stečajni upravitelj preko zakonitega zastopnika tožeče stranke komuniciral vse v povezavi s toženo stranko in njenim interesom za nakup predmetnih nepremičnin, kot tudi navedbe o tem, da je tožena stranka pritožniku prepošiljala vso pošto v povezavi s postopkom nakupa nepremičnin X. Tožeča stranka je v dokaz svojih navedb predložila v spis še druga listinska dokazila, s katero dokazuje, da je opravljala posle za toženo stranko ter v njenem imenu koordinirala in komunicirala z vsemi vpletenimi subjekti (korespondenca v prilogah A15 do A 27).

13. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jih je tožeča stranka predlagala za dokazovanje zatrjevanega dejstva, da je bil dogovor sklenjen med pravdnima strankama, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je tožeči stranki kršilo pravico do sodelovanja v dokaznem postopku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj je ocenilo, da storjene kršitve postopka glede na njeno naravo2 ne more samo odpraviti, ker bi s tem stranki prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku upoštevati, da pisna oblika ni pogoj za veljavnost zatrjevanega dogovora, ter izvesti dokaze, ki sta jih obe pravdni stranki predlagali za dokazovanje svojih trditev o tem, kdo sta bili stranki dogovora. Tožeča stranka je v ta namen predlagala zaslišanje A. A. in D. D. (ter predložila pisno izjavo D. D.), tožena stranka pa je predlagala zaslišanje A. A., C. C. in B. B. Nato bo moralo napraviti dokazno oceno vseh izvedenih listinskih in personalnih dokazov ter na tej podlagi ugotoviti, ali je zakoniti zastopnik tožene stranke odobril sklenitev dogovora. Pri tem naj upošteva, da je odobritev mogoče podati izrecno in tudi s konkludentnim dejanjem, na primer s sprejemom izpolnitve druge pogodbene stranke.

14. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil dogovor zaradi naknadne odobritve veljavno sklenjen med pravdnima strankama, bo moralo nadalje ugotoviti, ali je utemeljen ugovor tožene stranke, da je bilo skladno z dogovorom plačilo vezano na uspešno izvedbo posla, tj. na uspeh tožene stranke pri nakupu nepremičnin X. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je dokazno breme, da je bilo plačilo vezano na uspeh, na toženi stranki. Tretji odstavek 766. člena OZ določa, da ima pri mandatni pogodbi prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. Iz te določbe izhaja, da mora drugačen dogovor, torej dogovor, da prevzemnik naročila nima pravice do plačila za svoj trud, ampak ima pravico do plačila samo, če bo posel uspešno opravljen, dokazati stranka, ki trdi, da obstaja takšen drugačen dogovor. Sodišče prve stopnje bo zato moralo izvesti dokaze (zaslišanje A. A., C. C. in B. B.), ki jih je tožena stranka predlagala za dokazovanje obstoja dogovora o vezanosti plačila na uspeh tožene stranke pri nakupu nepremičnin X. 15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 N. Plavšak v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 455. 2 Sodišče prve stopnje sploh ni izvedlo dokaznega postopka glede pravno pomembnih dejstev.