Jedro

Toženec je očitno povsem nekritičen do svojega pisanja, saj z žalitvami in omalovaževanjem na račun tožnikovega pooblaščenca, sodišča in sodstva nasploh nadaljuje tudi v pritožbi. Izrečena denarna kazen zato po višini ni pretirana, ampak je povsem primerna teži in številu žalitev.

Po tretjem odstavku 270. člena ZPP zoper odločbe, ki jih sodišče izda med pripravami na glavno obravnavo in se nanašajo na vodstvo postopka, ni pritožbe. Med takšne odločbe spada tudi sklep o založitvi predujma za stroške tolmačenja.

Izrek

Pritožba zoper I. izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper II. izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca kaznovalo z denarno kaznijo 1.000,00 EUR, ker je v odgovoru na tožbo žalil sodišče in pooblaščenca nasprotne stranke. Z istim sklepom ga je pozvalo k založitvi predujma za stroške tolmača za nemški jezik.

2. Toženec se je pravočasno pritožil. Izrecno izpodbija sklep v celoti in pri tem uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev in (ali) „odpravo“ izpodbijanega sklepa, posebej pa še, naj ga sodišče oprosti vseh stroškov postopka. Meni, da gre za kaznivo dejanje in nevestno delo v službi, če sodnik namerno spregleda, da je stranka prejemnik DSP. Zakonski znaki za kaznovanje v njegovem primeru niso podani. Sodišče je citiralo besede iz prvotnega odgovora na tožbo, ki ni bil podpisan. Poznejši popravek je bil lektoriran in ne vsebuje besedila, ki ga je sodišče uporabilo za kaznovanje. Takšno nesposobno sodstvo zasluži ostro kritiko.

3. Pritožba zoper sklep o kaznovanju ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožencu izreklo denarno kazen v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 109. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena istega zakona, ki sodišču omogoča kaznovanje, če kdo v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Za takšno ukrepanje torej obstaja zakonska podlaga, o ustavnosti navedenega določila pa se je Ustavno sodišče že izreklo (2).

5. Trditve, ki jih je zapisal toženec v odgovoru na tožbo, in jih povzema obrazložitev izpodbijanega sklepa, so tudi po presoji pritožbenega sodišča brez dvoma žaljive to mere, da terjajo kaznovanje. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da sodišče teh trditev ne bi smelo upoštevati, ker odgovor na tožbo ni bil podpisan. Če toženec odgovora ne bi štel za svojega, se gotovo ne bi odzval na poziv k njegovi dopolnitvi; tako pa je z naknadnim podpisom odobril neprimerno oziroma žaljivo vsebino vloge.

6. Toženec je očitno povsem nekritičen do svojega pisanja, saj z žalitvami in omalovaževanjem na račun tožnikovega pooblaščenca, sodišča in sodstva nasploh nadaljuje tudi v pritožbi. Izrečena denarna kazen zato po višini ni pretirana, ampak je povsem primerna teži in številu žalitev. Končno toženec odmere kazni niti obrazloženo ne izpodbija. Tako ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da pridobiva dohodke s tolmačenjem in prevajanjem. V pritožbi ne navaja, da plačila izrečene kazni glede na svoje premoženjsko stanje ne zmore. Zgolj neobrazloženo pritožbeno sklicevanje na denarno socialno pomoč ne zadošča. 7. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo zoper I. točko izreka sklepa zavrnilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP in sklep v tem delu potrdilo.

8. Pritožba zoper sklep o založitvi predujma ni dovoljena.

9. Po tretjem odstavku 270. člena ZPP zoper odločbe, ki jih sodišče izda med pripravami na glavno obravnavo in se nanašajo na vodstvo postopka, ni pritožbe. Med takšne odločbe spada tudi sklep o založitvi predujma za stroške tolmačenja. Ker toženec kljub ustreznemu pravnemu pouku izpodbija celoten sklep sodišča prve stopnje, je bilo treba njegovo pritožbo zoper II. točko izreka sklepa zavreči na podlagi 1. točke 365. člena ZPP.

10. Oprostitev stroškov postopka mora toženec uveljavljati v postopku na prvi stopnji, ker pritožbeno sodišče za odločanje o tem ni pristojno.

(1) Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3 in št. 35/2008

(2) Odločba US RS U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005