Jedro

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo toženi stranki, ki je kot pravno podlago zahtevka navajala določbe o neupravičeni pridobitvi tožene stranke (190. člen OZ). Kot je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje, že iz samih navedb tožeče stranke izhaja, da je tožeča stranka izvajala dela oziroma storitve za toženo stranko na podlagi naročil tožene stranke, ki jih je tožeča stranka sprejela in izvršila, torej kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, na pogodbeni podlagi. Ker so bile zatrjevane storitve tožeče stranke izvedene na podlagi gospodarske podjemne pogodbe, sodišče prve stopnje ni moglo slediti trditvam tožeče stranke, da je ta storitve opravljala brez veljavne pravne podlage in da gre v konkretnem primeru uporabiti določbe o zastaranju terjatev iz naslova o neupravičeni pridobitvi za katere velja 5-letni zastaralni rok

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v točki II. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: "Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 5.714,99 EUR v 15 dneh od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila."

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 507,04 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo (in sklepom) v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 421.429,00 EUR s pripadki (točka I. izreka) in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 4.684,42 EUR v 15. dneh (točka II. izreka).

2. Pravdni stranki po svojih pooblaščencih izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje s pravočasnima pritožbama.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da v konkretnem primeru ni šlo za podjemno pogodbo, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje in zato terjatve tožeče stranke iz naslova vzdrževanja niso zastarale. Vztraja, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi, ker da je tožeča stranka vzdrževalna dela opravila v prepričanju, da bo prišlo do veljavne pravne podlage, bodisi sklenitve aneksa k pogodbi o vzdrževanju bodisi novega javnega razpisa, vendar do tega ni prišlo in se je tožena stranka z vzdrževalnimi deli okoristila. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bilo pogodbeno razmerje podaljšano s konkludentnimi dejanji in kršilo določbe ZPP, saj tožena stranka takšnega podaljšanja pogodbenega razmerja ni uveljavljala. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe ZPP v zvezi z izvedbo dokazov, ker ni zaslišalo takratnega izvršnega direktorja tožene stranke, ki bi lahko potrdil, da opravljeno vzdrževanje tožeče stranke ni bilo v nadaljevanju obstoječe vzdrževalne pogodbe, ampak neodvisno vzdrževanje. Sodišče se do tega dokaza sploh ni opredelilo, niti ga ni izrecno zavrnilo. Sodišče prve stopnje tudi neupravičeno očita tožeči stranki, da ni ustrezno izkazala višine zahtevka ob ugovoru tožene stranke, da obstaja dogovor o cenah intervencijskega vzdrževanja. Takšen zaključek sodišča je vezan na njegovo poprejšnjo zmotno ugotovitev glede obstoja pogodbenega razmerja oziroma konkludentnih ravnaj. Tožeča stranka je vse svoje opravljeno delo servisnega vzdrževanja v predorih obračunala v skladu z veljavnim referenčnim cenikom gospodarske zbornice Slovenije za tovrstna dela, kar je tudi navedla v svoji tožbi in kar ustreza običajni in primerni ceni za takšne storitve. Tožeča stranka kot dokaz k pritožbi navaja: dopis z dne 17. 5. 2017 z rekapitulacijo, dopis za vrnitev računa št. 2017-05-06 z dne 19. 5. 2017 z reklamacijskim zapisnikom z istega dne in prilogo k pritožbi T. d.o.o. 4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke prereka pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

5. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka, to je v stroškovnem izreku, iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka spremeni tako, da odloči, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 5.714,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odloči, da je tožeča stranka toženi dolžna povrniti tudi odmerjene stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodba v tem izpodbijanem delu napačna, neskladna z obrazložitvijo in da je sodišče prve stopnje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP napačno uporabilo, ko je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov, čeprav tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela. Stroške je sicer pravilno odmerjalo po stroškovniku tožene stranke, vendar pri tem ni upoštevalo 22 % DDV, zato je skupni znesek odmerjenih stroškov napačen. Navaja, da je upravičena do skupnega zneska 5.714,99 EUR pravdnih stroškov.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke

8. Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala plačilo za opravljena dela oziroma storitve v znesku 421.429,00 EUR. Zatrjevala je, da je po naročilu tožene stranke opravljala vzdrževalne posege na sistemih VNP in ADP za predore A., B., C., D. še po izteku sklenjene vzdrževalne pogodbe med pravdnima strankama ter normalne vzdrževane posege na sistemih VNP in ADP za predore E. in F.-G.-H. Glede na porabljene ure za dela, ki so bila naročena s strani tožene stranke in ob upoštevanju veljavnega referenčnega cenika GZS, da znaša vrednost opravljenih in vtoževanih del 128.856,47 EUR. Za toženo stranko, da je opravila tudi intervencijske posege na predoru C., ki jih je tožena stranka po ustaljeni praksi sporočala tožeči stranki. Tožeča stranka, da je opravila tudi izredne aktivnosti na Y omrežju KDK na predorih C. in D. v višini 122.508,00 EUR. Izvedla naj bi prenovo inštalacij v sistemski in operaterski sobi RNC I. v višini 22.166,53 EUR; izdelala Elaborat PKO STV za predor E. v znesku 140.300,00 EUR ter vključila podatkovne mreže oziroma omogočila daljinski nadzor in vodenje iz centra K. Zatrjevala je, da je vsa opravljena dela oziroma storitve izvedla na podlagi naročil oziroma prijave napak tožene stranke, vendar brez pravne podlage, to je brez pogodbe, zato ta predstavljajo neupravičeno pridobitev s strani tožene stranke. Tožena stranka je tožbene navedbe prerekala v celoti. Primarno je uveljavljala ugovor zastaranja za vse storitve, ki naj bi bile izvedene v obdobju zadnjih treh let pred vložitvijo tožbe, to je do 8. 12. 2011. Sicer pa je navajala, da so trditve tožeče stranke popolnoma nekonkretizirane in nedokazane in da njen tožbeni zahtevek že zato ne more biti utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Zaključilo je, da so zastarale terjatve za opravljena dela, ki naj bi bila izvedena do 8. 12. 2011. Glede preostalih terjatev pa je ugotovilo, da tožeča stranka kljub pozivom sodišča ni podala konkretnih trditev o dejstvih in dokazov o tem, kakšne storitve in v kakšnem obsegu so dejansko opravljene in sodišče samo ne more ugotoviti katere storitve in višina zahtevka se nanaša na storitve opravljene pred 8. 12. 2011 in katere so bile opravljene po tem datumu1. Sodišče je svojo odločitev, kot to pravilno povzema v pritožbi tožeča stranka, utemeljilo z dejstvi, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka kot podizvajalec družbe S. izvajala in izvedla vzdrževanje sistema video nadzora prometa in sistema avtomatske detekcije prometa v predorih tožene stranke. Prav tako sodišče ugotavlja, da je nesporno, da je izvedla tudi sisteme Regionalnih nadzornih centrov V., K., .S. in L. Sporno pa da je, ali so vtoževane terjatve zastarale ali so bile opravljene in njihova višina. Sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka po poteku vzdrževalne pogodbe s toženo stranko nadaljevala z delom na podlagi ustnih naročil in da sta z enakim ravnanjem kot v času formalne veljavnosti pogodbe, pravdni stranki podaljšali pogodbo s konkludentnimi ravnanji, pri čemer je šlo za podjemno pogodbo v skladu s 619. členom OZ. Pri tem sodišče prve stopnje še zaključuje, da tudi v primeru, če je bila tožena stranka zavezana izpolnjevati predpise s področja javnih naročil in javnih financ in jo temu ustrezno lahko doletijo sankcije, pa da to dejstvo na samo veljavnost njenih sklenjenih obligacijskih razmerij do tožeče stranke ne vpliva. Tako sodišče prve stopnje ni sledilo tožeči stranki, ki je zatrjevala, da gre v konkretnem primeru za neupravičeno pridobitev po 190. členu OZ in za zastaralni rok petih let. Sodišče prve stopnje meni, da je tožeča stranka na podlagi ustnega naročila tožene stranke, torej na podlagi med pravdnima strankama sklenjene pogodbe opravila delo. Nadalje zaključuje, da je vsako konkretno naročilo vzdrževalnih storitev s strani tožene stranke predstavljalo ponudbo za sklenitev pravnega posla - podjemne pogodbe, ki je bila sklenjena s tem, ko je tožeča stranka naročilo sprejela in naročeno vzdrževalno storitev tudi opravila, zato da se v konkretnem primeru uporablja zastaralni rok, ki velja za terjatve na podlagi gospodarskih pogodb, to je tri leta. Terjatve tožeče stranke za vzdrževalne posege na sistemih VNP in ADP opravljene do 8. 12. 2011 so tako po odločitvi sodišča prve stopnje zastarale.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

11. Tožeča stranka neutemeljeno pritožbeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru opravljanja vzdrževalnih storitev za podjemno pogodbo. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo toženi stranki, ki je kot pravno podlago zahtevka navajala določbe o neupravičeni pridobitvi tožene stranke (190. člen OZ). Kot je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje, že iz samih navedb tožeče stranke2 izhaja, da je tožeča stranka izvajala dela oziroma storitve za toženo stranko na podlagi naročil tožene stranke, ki jih je tožeča stranka sprejela in izvršila, torej kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, na pogodbeni podlagi, zato so trditve tožeče stranke, da za tako opravljena dela oziroma storitve ni bilo veljavne podlage povsem neutemeljene. Med pravdnima strankama je bila torej za opravljena dela sklenjena veljavna pogodba, kot to določa 619. člen OZ. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje3 je vsakokratno naročilo vzdrževalnih storitev s strani tožene stranke predstavljalo ponudbo za sklenitev pravnega posla (podjemne pogodbe), ki je bila sklenjena s tem, ko je tožeča stranka naročilo sprejela in naročene vzdrževalne storitve tudi opravila. Ker so bile zatrjevane storitve tožeče stranke izvedene na podlagi gospodarske podjemne pogodbe, sodišče prve stopnje ni moglo slediti trditvam tožeče stranke, da je ta storitve opravljala brez veljavne pravne podlage in da gre v konkretnem primeru uporabiti določbe o zastaranju terjatev iz naslova o neupravičeni pridobitvi za katere velja 5-letni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da gre za gospodarsko pogodbo za katere terjatev zastaranje velja 3-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 349. člena OZ, upoštevaje drugi odstavek istega člena in datum vložitve tožbe pravilno zaključilo, da za uveljavljane terjatve velja 3-letni zastaralni rok in da so vse vtoževane terjatve tožeče stranke iz naslova do 8. 12. 2011 opravljenih storitev zastarale.

12. Tožeča stranka nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je po poteku vzdrževalne pogodbe med strankama potekalo nadaljnje sodelovanje na podlagi ustnih naročil in da sta pravzaprav stranki z enakim ravnanjem kot v času formalne veljavnosti pogodbe podaljšali pogodbo s konkludentnimi ravnanji, saj je tožeča stranka, kot to izhaja iz njenih navedb v tožbi, sama zatrjevala, da je tožena stranka pri tožeči naročila vzdrževalne storitve po izteku vzdrževalne pogodbe ter za določena dela, da je tožena stranka tožeči stranki po ustaljeni praksi sporočala prijavo napake in da so se dežurni serviserji odzivali po protokolu, da je vzdrževanje potekalo po do tedaj utečeni praksi dežurstev, sprejemanja prijav in izvedbe intervencij, kakor je to pravilno, v točki 17 obrazložitve, povzelo tudi sodišče prve stopnje. S takšnim zaključkom sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP glede trditvene podlage, kot skuša to prikazati tožeča stranka, saj je zaključek naredilo na podlagi trditev o dejstvih, kot jih je zatrjevala tožeča stranka. Sicer pa tak zaključek niti ni odločilen glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo prav tako iz trditev same tožeče stranke, da je tožena stranka naročala posamezne storitve, ki jih je tožeča stranka izvrševala.

13. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da naročila niso vsebovala vseh elementov podjemne pogodbe, ker da niso vsebovala niti določene količine niti cene, so pritožbena novota, pa tudi sicer tožeča stranka ni zatrjevala, da sta bili količina in cena bistveni sestavini pogodbe.

14. Na v pritožbi ponovljene trditve tožeče stranke, da bi bila tožena stranka dolžna upoštevati določbe takrat veljavnega ZJN, da je izigravala predpise javnega naročanja in da je tožeči stranki naročala delo, ki ni imelo pravne podlage v zakonskih določbah ZJN je sodišče prve stopnje tožeči stranki že odgovorilo. Pravilno je obrazložilo, da to dejstvo na samo veljavnost njenih sklenjenih obligacijskih razmerij do tožeče stranke ne vpliva.

15. Prav tako na pravilnost opredelitve obligacijskega razmerja med pravdnima strankama kot pogodbenega razmerja ne vplivajo po tožeči stranki zatrjevani izgovori tožene stranke, s katerimi naj bi ta zavračala plačila svojih pogodbenih obveznosti do tožeče stranke, ker da za plačila izvršenih del naj ne bi imela pravne podlage. Zgolj dejstvo, da naj bi se tožena stranka izmikala plačilu opravljenih del oziroma storitev tako, da se je sklicevala, da za plačilo ni pravne podlage, na opredelitev med pravdnima strankama sklenjenega obligacijskega razmerja kot pogodbenega razmerja nima vpliva. Bistveno pri tem razmerju je, da je do izvedbe del prišlo na podlagi naročila tožene stranke in po volji tožeče stranke, da prav to naročilo izvrši, torej ni moč slediti tožeči stranki, da podlage za njeno izpolnitev ni bilo, niti da bi ta kasneje odpadla. Ob dejstvu, da je tožeča stranka vedela, da je tožena stranka zavezana izvajati ZJN in da ni nujno, da bo tudi če se bo na javni razpis prijavila, izbrana, pa je naročila tožene stranke sprejemala in izvajala, so tudi njena pritožbena zatrjevanja, da je dela opravila v prepričanju, da bo prišlo do sklenitve pogodbe na podlagi javnega razpisa, neutemeljena in jim sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pritožbeno sklicevanje na pritožbi priložen dopis tožene stranke z dne 19. 5. 2017 so zato že iz tega razloga brez pomena. Poleg tega gre za v tem pritožbenem postopku neupoštevni novi dokaz, ki pa se tudi ne nanaša, kot to sama navaja tožeča stranka v pritožbi, na vtoževana vzdrževalna dela. Kaj predstavlja pritožbi priložen dokaz "priloga k pritožbi T. d.o.o." tožeča stranka v pritožbi ni navedla.

16. Pritožbeni očitki sodišču prve stopnje v zvezi z nedokazano višino tožbenega zahtevka za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zastaran, so za odločitev nepomembni.

17. Sodišče prve stopnje na podlagi navedenega zato utemeljeno ni zaslišalo predlaganega takratnega direktorja tožene stranke T. Ž. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in da ga niti ni zavrnilo, saj je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje obrazložilo, da ni izvajalo ostalih dokazov (zaslišalo priče in zakonitih zastopnikov ter angažiralo izvedenca), saj je glede na navedbe strank ter dvakratni poziv sodišča tožeči stranki, da ustrezno dopolni navedbe, ter ob ugovoru zastaranja menilo, da je to nepotrebno, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 18. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu.

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Stroški tožene stranke pa niso bili potrebni, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi (člen 155/I ZPP).

K pritožbi tožene stranke

20. Tožena stranka utemeljeno pritožbeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje glede na zavrnitev zahtevka tožeče stranke, upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, moralo tožeči stranki naložiti povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke in ne obratno, kot to izhaja iz izpodbijane II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 29 navedlo pravilno materialno pravo za odločitev o pravdnih stroških, pravilno je nadalje odmerjalo pravdne stroške specificirane v stroškovniku tožene stranke, nato pa zmotno zaključilo, da je te dolžna povrniti tožena stranka tožeči stranki. Tožena stranka zato utemeljeno navaja, da je tudi obrazložitev nejasna in v nasprotju z izrekom. Utemeljeno pa pritožbeno navaja tudi, da iz seštevka priznanih odvetniških stroškov izhaja, da vsota 4.684,42 EUR ne vključuje sicer priznanega 22 % DDV, kot je tega uveljavljala tožena stranka.

21. Pritožbi tožene stranke je bilo po navedenem ugoditi in sodbo (sklep) sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka spremeniti tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki v znesku 4.684,42 EUR povečane za 22 % DDV, skupno 5.714,99 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (člen 365, točka 3 ZPP).

22. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožene stranke, upoštevaje ZOdvT in kot vrednost spornega predmeta izpodbijani znesek pravdnih stroškov. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo tako 507,04 EUR in vključujejo nagrado za pritožbeni postopek (tar. št. 3210 ZOdvT) 312,00 EUR, pavšal za PTT (tar. št. 6002 ZOdvT) 20,00 EUR, sodno takso za pritožbo 102,00 EUR in 22 % DDV. Tožeča stranka mora pritožbene stroške povrniti toženi stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1 Točka 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Tožeča stranka je v tožbi navajala: Na zahteve tožene stranke, bodisi pisno bodisi ustno, je tožeča stranka izvedla določena dela na objektih, ki pa jih tožena stranka po tem ni plačala. Tožeča stranka je po ustnem naročilu tožene stranke večkrat opravljala redne vzdrževalne posege, video nadzora prometa in sistema avtomatske detekcije v obdobju od septembra do novembra 2010 do vključno maja 2013. [...] Vzdrževanje je potekalo po do tedaj utečeni praksi dežurstev, sprejemanja prijav in izvedbe intervencij. To je trajalo vse do oktobra 2010, ko je navedeno vzdrževanje pričel opravljati novo izbrani izvajalec na javnem razpisu 3 Glej točko 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe.