Jedro

Tožnik nima pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker se v času, ko naj bi mu bilo to nadomestilo izplačevano, ni javljal in ni bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi tožene stranke (št. 956618 in I-956618) z dne 24. 2. 1999 (druga točka odločbe) in 15. 6. 1999, da se tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev v breme toženca za čas od 1. 11. 1992 do 30. 9. 2003. Ugotovilo je, da tožnik ni izpolnjeval pogojev iz drugega odstavka 188. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) za izplačilo nadomestila po 1. 11. 1992 in da je zato odločitev tožene stranke v izpodbijanih odločbah pravilna. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je odločitev sodišča v nasprotju z določbami ZPIZ/92, saj temelji samo ob delnem upoštevanju določb 188. člena ZPIZ/92. Sodišče je namreč sodilo, ne da bi upoštevalo določbo zakona o tem, da ima zavarovanec pravico do denarnega nadomestila tudi, če se ne javlja na zavodu, če obstajajo opravičljivi razlogi za takšno ravnanje. Tak razlog je nezakonit izbris iz evidence brezposelnih oseb. Izbris je bil opravljen "de facto", brez odločbe in brez "utemeljenega" razloga, celo isti dan, ko je bil izveden vpis v evidenco. Tožnik je sodišču tudi pojasnil, zakaj se Zavodu po 30. 9. 1992 ni javljal. Zato, ker je tožnik verjel uslužbencem države, je leta živel v pomanjkanju. Menil je, da sta sodbi sodišč, enako kot odločbi tožene stranke, nezakoniti in neutemeljeni. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. 5. Revizija ni utemeljena. 6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). 7. Ker revizija ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo. 8. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava. 9. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik v obdobju od 1. 11. 1992 do 17. 9. 2001 ni bil prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (Zavod) in ker na Zavodu ni bil prijavljen, se tam tudi ni javljal. Dalje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka s 1. 11. 1992 tožniku ustavila izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker ni izpolnjeval pogojev drugega odstavka 188. člena ZPIZ/92. 10. Iz določbe drugega odstavka 188. člena ZPIZ/92 izhaja, da se nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu nezaposlenim zavarovancem izplačuje za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje, in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov (1). 11. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da se tožnik v času, ko naj bi mu bilo izplačevano denarno nadomestilo v času od 1. 11. 1992 do 7. 6. 2001 ni javljal na Zavodu in da v tem času ni bil prijavljen pri Zavodu. Zato glede tega ni imel pravice do denarnega nadomestila kot invalid III. kategorije invalidnosti v času čakanja na ustrezno zaposlitev, kar pravilno ugotavljata tako tožena stranka kot tudi nižji sodišči. 12. Drugačno je vprašanje morebitnih opravičljivih razlogov, zaradi katerih se tožnik ne bi mogel javljati pri Zavodu. Revizija navaja, da sodišči nista upoštevali določbe zakona o tem, da ima zavarovanec pravico do nadomestila plače tudi, če obstajajo opravičljivi razlogi za takšno ravnanje. Res je, kar revident zatrjuje v reviziji, da pri sojenju sodišči nista upoštevali določila drugega dela drugega odstavka 188. člena ZPIZ/92, vendar je tudi res, da tožnik tega dejstva ni ves čas postopka niti dovolj jasno uveljavljal in niti ni ponudil izvedbe dokazov, ki bi predstavljali oziroma dokazovali opravičljive razloge. Celo iz zapisnika o zaslišanju tožnika (l. št. 103) ni razvidno, da bi tožnik, zaslišan kot stranka, zatrjeval kakšen opravičljiv razlog za to, da se ni javljal pri Zavodu. Po lastni izjavi se je nehal javljati, ker so mu "naenkrat rekli, da nima več pravice in da naj se ne javlja več". Taka izjava ne kaže opravičljivih razlogov za tožnikovo ne javljanje Zavodu. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožnik v zvezi s tem "da nima več pravice", prejel kakšno listino oziroma akt, ali da bi se zoper tako izjavo pritožil oziroma, da bi storil kaj, da bi izvedel, kaj je z njegovo pravico. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je sicer grajal zaključek sodišča v zvezi z evidenco brezposelnih in javljanjem zavodu, navajanje pa je končal z navedbo, da je v okviru svojega znanja in sposobnosti poizkusil zaščititi svoje pravice. Take navedbe ni mogoče niti preizkusiti, kaj šele iz nje izluščiti opravičljiv razlog za opustitev javljanja Zavodu. Ko sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo ničesar v zvezi z uporabo drugega odstavka 188. člena ZPIZ/92, oziroma obstoju opravičljivih razlogov za to, da se ni javljal v zavodu, revizija ponovno povzema samo zmotno uporabo materialnega prava (čeprav glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče niti pomisliti na to, da bi bilo glede tega materialno pravo zmotno uporabljeno), ne izkoristi pa možnosti očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka. 13. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi bilo mogoče v tožnikovem primeru uporabiti tisti del drugega odstavka 188. člena ZPIZ/92, ki določa pravico do nadomestila plače tudi v primeru, če se zavarovanec zavodu za zaposlovanje ni javljal iz opravičljivih razlogov, ni mogoče govoriti o zmotni uporabi materialnega prava glede tega pravnega vprašanja in zato iz tega revizijskega razloga reviziji ni mogoče ugoditi. 14. Ker je sodišče odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. .Op. št. (1): Glej tudi - Cvetko A. - Pridobitev in uživanje pravice do denarnih nadomestil - Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po novem zakonu, Bonex, Ljubljana 2000, str. 81 in 82;