Jedro

Kaznivo dejanje poneverbe po 245. členu Kazenskega zakonika, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja do 1. 11. 2008, je bilo namreč mogoče storiti zgolj pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki pa je obdolženka glede na svojo pogodbo o zaposlitvi in pooblastilih, ki jih je imela, ni izvajala.

Po pojasnjenem, torej zaradi ugotovljene kršitve iz 4. točke 372. člena ZKP, je pritožbeno sodišče samo poseglo v opis kaznivega dejanja, iz katerega je izpustilo izvršitvena ravnanja, datirana od 21. 6. 2007 do 1. 11. 2008, ko je v veljavo stopil KZ-1.

Izrek

I. Pritožbama zagovornika obdolžene A. A. in pooblaščenca Občine Z, se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku tako, da pravilno glasi: Obdolžena A. A. je kriva, da si je protipravno prilastila denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo pri tem pa si je pridobila premoženje velike vrednosti in si je hotela pridobiti tako premoženjsko korist s tem, da je v času od 14. 11. 2008 do 16. 7. 2015 v Z. kot zaposlena v občinski upravi Občine Z. in zadolžena za finančno računovodske zadeve na Občini Z., kateri je bilo v okviru njene zaposlitve na občinski upravi Občine Z. preko Uprave RS za javna plačila (UJP) in spleta zaupan dostop do podatkov in razpolaganja s finančnimi sredstvi Občine Z, neupravičeno opravljala nakazila denarnih sredstev s transakcijskega računa Občine Z. odprtega pri UJP, in sicer je - na svoje transakcijske račune neupravičeno nakazala denarna sredstva, s tem da je kot prejemnike nakazil vpisovala različne pravne osebe, občine in zavode, čeprav navedene pravne osebe, občine in zavodi nakazanih denarnih sredstev niso prejele, saj med Občino Z. in navedenimi fiktivnimi prejemniki denarnih sredstev ni bilo niti podlage v opravljenem poslovnem dogodku ter tako na svoj transakcijski račun: - številka SI56 ..., odprt pri banki X., v času od 27. 11. 2008 do 27. 11. 2013 neupravičeno nakazala skupaj 112.033,15 EUR, kot izhaja iz tabele: ...

- številka SI56 ..., odprt pri Y., v času od 14. 11. 2008 do 16. 7. 2015 neupravičeno nakazala skupaj 112.526,32 EUR, kot izhaja iz tabele: ...

- številka SI56 ..., odprt pri Q., v času od 1. 12. 2009 do 24. 4. 2015 neupravičeno nakazala skupaj 103.050,38 EUR, kot izhaja iz tabele: ...

v času od 30. 9. 2013 do 30. 12. 2013 na transakcijski račun družbe E. d.o.o., št. SI56 ..., odprtega pri X., neupravičeno nakazala denarna sredstva v skupnem znesku 34.771,96 EUR za obnovo njenega lastnega stanovanja na naslovu Ulica 1, saj Občina Z. ni poslovno sodelovala z družbo E. d.o.o., prav tako niso bile s strani Občine Z. izdane naročilnice za opravo kakršnih koli storitev ali nabavo materiala, ki bi se nanašale na družbo E. d.o.o. ter tako družbi E. d.o.o. za izstavljene račune: - dne 30. 9. 2013 neupravičeno nakazala znesek 14.640,00 EUR za račun št. ..., - dne 28. 10. 2013 neupravičeno nakazala znesek 8.540,00 EUR za račun št. ..., - dne 20. 11. 2013 neupravičeno nakazala znesek 4.944,13 EUR za račun št. ... in - dne 30. 12. 2013 neupravičeno nakazala znesek 6.647,83 EUR za račun št. ..., z navedenim dejanjem pa sebi pridobila protipravno premoženjsko korist velike vrednosti in si je hotela pridobiti tako premoženjsko korist, saj je zase pridobila 362.381,81 EUR.

S tem je storila nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena in členom 54 Kazenskega zakonika ter se ji po istem členu zakona izreče kazen 3 (tri) leta in 3 (tri) mesece zapora.

Odločba o premoženjskopravnem zahtevku pravilno glasi: Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku je obdolžena A. A. dolžna oškodovani Občini Z. plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 362.381,81 EUR s priglašenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, računajočimi za vsako posamezno nakazilo posebej do plačila, v presežku pa se oškodovanko napoti na pravdo.

V ostalem se pritožbi zagovornika obdolžene A. A. in pooblaščenca Občine Z., pritožba višjega državnega tožilca pa v celoti, zavrnejo kot neutemeljene ter se v nespremenjenem delu v točki I izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku je obdolženka dolžna plačati potrebne izdatke oškodovane Občine Z. ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 26642/2017 z dne 24. 2. 2022 pod točko I izreka obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po četrtem odstavku 209. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta in šest mesecev. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolžena A. A. dolžna plačati oškodovani Občini Z. premoženjskopravni zahtevek v višini 416.878,52 EUR, z zahtevkom glede obresti pa je oškodovano Občino Z. napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o stroških kazenskega postopka, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe. Pod točko II izreka pa je obdolžena A. A. in B. B. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki je obdolženi A. A. očitala storitev nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, obdolženemu B. B. pa pomoč pri nadaljevanem kaznivem dejanju poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi s 54. členom v zvezi z 38. členom KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano Občino Z. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 68.307,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP pa je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolžencev in nagrada njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili: - zagovornik obdolžene A. A. zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Enak predlog pritožbenemu sodišču je zagovornik podal še v dopolnitvi pritožbe; - višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženki izreče kazen štiri leta in pet mesecev zapora; in - pooblaščenec Občine Z. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo višjega državnega tožilca je odgovoril pooblaščenec Občine Z., ki se pridružuje njegovim pritožbenim navedbam.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5. Po prepričanju zagovornika je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP saj bi sodišče prve stopnje moralo posebej obrazložiti, zakaj je pri sojenju uporabilo 209. člen KZ-1. Ni mu mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje namreč ni dolžno posebej navajati, zakaj je uporabilo posamezno določilo zakona, temveč mora biti to razvidno iz obrazložitve sodbe kot celote, saj gre za uporabo prava, ne pa za obrazložitev odločilnih dejstev, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe. Temu je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno, medtem ko je za preostale zagovornikove navedbe v tej smeri ugotoviti, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona, kar je predmet samostojne pritožbene obravnave.

6. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje obdolženko obsodilo za storitev kaznivega dejanja, ki po takrat veljavnem zakonu še ni bilo opredeljeno na način, zaradi katerega je sedaj obsojena. Takšno kršitev utemeljuje z navedbami, da očitano kaznivo dejanje, v času storitve, torej dne 21. 6. 2007 še ni bilo inkriminirano in zajeto v Kazenskem zakoniku v izvršitveni obliki, kot se očita obdolženki. Kaznivo dejanje poneverbe po 245. členu Kazenskega zakonika, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja do 1. 11. 2008, je bilo namreč mogoče storiti zgolj pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ki pa je obdolženka glede na svojo pogodbo o zaposlitvi in pooblastilih, ki jih je imela, ni izvajala.

7. Zato je pritrditi pritožbi zagovornika, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo KZ-1, ki je veljal do 1. 11. 2008, saj takrat obdolženki očitano kaznivo dejanje ni bilo inkriminirano (člen 245 KZ). Sodišče prve stopnje je obdolženki očitano kaznivo dejanje sicer pravilno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, vendar je ob tem prezrlo, da se predmet očitka v obtožnici časovno nanaša na obdobje od 21. 6. 2007. Tedaj je veljal Kazenski zakonik, ki je v 245. členu določal kaznivo dejanje poneverbe, ki ga je storil, kdor si je protipravno prilastil denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Tako je bila poneverba podana zgolj v primeru, ko je bila storilcu stvar zaupana v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Glede na predmet obdolženki očitanega kaznivega dejanja, ko se ji očita protipravna prilastitev denarja, ki ji je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo in upoštevaje načelo, da ni možna uporaba dveh zakonov v eni zadevi, je tako ugotoviti, da posameznih izvršitvenih ravnanj, in sicer v obdobju od 21. 6. 2007 do 1. 11. 2008, ko je začel veljati KZ-1, ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje poneverbe po 209. členu KZ-1. Kot čas storitve nadaljevanega kaznivega dejanja je sicer treba šteti čas, v katerem je bilo izvršeno zadnje dejanje iz sestave nadaljevanega kaznivega dejanja, vendar pa se v primeru, če je novi zakon milejši, ta uporabi za nadaljevano kaznivo dejanje v celoti, če je strožji, pa se uporabi s tem, da se ne upoštevajo dejanja iz sklopa nadaljevanega kaznivega dejanja, ki po prejšnjem (starem) zakonu niso predstavljala kaznivega dejanja.1 Po pojasnjenem, torej zaradi ugotovljene kršitve iz 4. točke 372. člena ZKP, je pritožbeno sodišče samo poseglo v opis kaznivega dejanja, iz katerega je izpustilo izvršitvena ravnanja, datirana od 21. 6. 2007 do 1. 11. 2008, ko je v veljavo stopil KZ-1, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Tako je pritožbeno sodišče spremenilo čas storitve kaznivega dejanja, in sicer od 14. 11. 2008 do 16. 7. 2015 ter višino pridobljene protipravne premoženjske koristi. Ob tem je pritožbeno sodišče v opisu obdolženki očitanih nakazil denarnih sredstev za obnovo njenega stanovanja, zaradi očitne pisne pomote spremenilo napačni seštevek nakazil iz 34.772,14 EUR v 34.771,96 EUR. Glede na navedeno višina protipravne premoženjske koristi ni več 416.878,52 EUR, temveč upoštevaje zmanjšanje kriminalne količine obdolženki očitanih izvršitvenih ravnanj **znaša** 362.381,81 EUR. V posledici izpustitve posameznih izvršitvenih ravnanj je bilo treba poseči tudi v odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, katerega skupna višina sedaj znaša 362.381,81 EUR, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Zagovornik trdi, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem informacijske tehnologije, s katerim bi se dokazalo, da kaznivo dejanje, kot se očita obdolženki ni možno storiti. Po njegovem mnenju bi se namreč s pridobitvijo in izvedbo tega dokaza nedvomno dokazalo, da je obdolženka lahko zgolj kreirala plačilne naloge, ni pa jih mogla nikoli izvršiti, zagotovo pa jih ni sama nikoli izvršila. Plačilni nalogi so se izvršili z nakazilom, ki ga je izvedel župan občine oziroma kasneje skupno obdolženka in priča C. C., vsak s svojim digitalnim podpisom. Še pred potrditvijo, digitalnim podpisom in izvedbo nakazila pa je listino v fizični obliki moral pregledati župan oziroma od decembra 2014 županja D. D. Vse listine, tudi sporni računi so šli najmanj skozi tri roke, vsaj trije so morali vse listine pregledati in nato izvršiti nakazilo, nakazila pa nikoli ni izvršila obdolženka. Zaradi neizvedbe dokaza, je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

9. Povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog po postavitvi izvedenca informacijske tehnologije utemeljeno zavrnilo. Soglašati je namreč z razlogi, da je postavljeni izvedenec E. E. odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, ki so pomembna za ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi, podlago za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja pa je imelo sodišče prve stopnje tudi v listinski dokumentaciji in izpovedbah zaslišanih prič. Nenazadnje pa zagovornik v pritožbi sam navaja, da so se plačilni nalogi izvršili z nakazilom, ki ga je izvedel župan občine oziroma kasneje (ravno) obdolženka in C. C. vsak s svojim digitalnim podpisom, v dopolnitvi pritožbe pa še, da je župan ali direktor občinske uprave vse listine pregledal in z lastnoročnim podpisom odobril nakazilo, ki sta ga potem izvedla podpisnika z ustreznim digitalnim certifikatom, kar je bila tudi obdolženka. Glede na podrobno obrazložitev izpodbijane sodbe, da na občini računov in dokumentacije, ki jo je pripravila obdolženka niso preverjali, ampak so plačila potrjevali rutinsko po zaupanju in izključno formalno z namenom, da so se plačila pač lahko izvedla, je zato pritrditi oceni sodišča prve stopnje glede nepotrebnosti po pridobitvi predlaganega izvedenskega mnenja. Po navedenem zatrjevana kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana, saj obdolženki ni bila kršena pravica do obrambe, zavrnitev dokaza pa tudi ni vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe. Za kršitev pravice do obrambe bi namreč šlo, če bi sodišče zavrnilo dokazni predlog, pa takšne odločitve ne bi obrazložili, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

10. V dopolnitvi pritožbe zagovornik obdolženke trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZKP, saj v postopku izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca finančne stroke ni bilo pravilno pridobljeno. E. E. je zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo sodišču pojasnil, da ni več stalni sodni izvedenec, kar pomeni, da v trenutku, ko je podajal mnenje, ni bil več izvedenec.

11. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Ko je sodišče prve stopnje z odredbo postavilo izvedenca E. E. je slednji imel status izvedenca, tak status je imel tudi ob podaji pisnega izvida in mnenja ter njune dopolnitve. Pred zaslišanjem na glavni obravnavi pa je E. E. obvestil sodišče prve stopnje, da mu je zaradi upokojitve prenehal status izvedenca, s čimer je bil seznanjen tudi zagovornik, kot to izhaja iz dopolnitve pritožbe. Do takšnega položaja je torej prišlo po pisno izdelanem izvidu in mnenju ter njuni dopolnitvi. Kljub temu pa zagovornik izločitve izvedenca ni predlagal, za kar po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bilo nobene podlage. Pri zaslišanju na glavni obravnavi je namreč E. E. zgolj pojasnil podani mnenji in ju obrazložil ter odgovarjal na vprašanja strank, tudi zagovornika obdolženke. Po mnenju pritožbenega sodišča pa samo dejstvo, da je izvedencu tekom postopka prenehal status izvedenca, ne more vplivati na pravilnost pridobitve izvedenskega mnenja, kot si to napačno razlaga zagovornik. Prav tako ni nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje podvomilo v strokovnost podanega mnenja, katerega je pravilno v celoti sprejelo. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in se zavzemanje zagovornika za novega izvedenca pokaže kot neuspešno, kot je to pravilno odločilo in svojo odločitev utemeljilo sodišče prve stopnje. Ob tem je še dodati, da golo nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, kot jih v pritožbi prikazuje zagovornik, ne pritrjuje zagovornikovi zahtevi za postavitev novega izvedenca.

12. Neutemeljena je zagovornikova pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

13. Zagovornik se ne strinja z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj meni, da obdolženka nakazil niti tehnično niti dejansko ni izvrševala. Glede na svojo zaposlitev v Občini Z., je prejemala, likvidirala in pripravljala za poplačilo račune ter jih knjižila v knjigovodskih evidencah. Listine je v fizični obliki županu pripravljala obdolženka, po njegovem pregledu in podpisu in po zapisanem nalogu, kateri računi naj se likvidirajo, pa je šele obdolženka pripravila plačilne naloge, plačilo teh nalogov pa je izvršil in denar nakazal takratni župan Občine Z. 14. Dokazni oceni, kot jo ponuja pritožba, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev prepričljivo oprlo ne samo na izvedensko mnenje E. E., temveč tudi na listinsko dokumentacijo in na izpovedbi prič D. D. in C. C. Slednja sta skladno in prepričljivo izpovedala, da je bila za računovodstvo Občine Z. zadolžena in pooblaščena obdolženka, ki je v celoti sprejemala in pripravljala dokumentacijo z računi, račune tudi likvidirala in vodila evidenco, komu se plačuje, drug podpisnik računa za plačilo pa je bil izključno in zgolj formalne narave. Priča D. D., nekdanja županja, je pojasnila, da so konec leta 2015 ugotovili, da sredstev rezervnega sklada kot prihranka prejšnjih let ni, zato so dali pregledati poslovanje občine revizorki, ki je ugotovila, da proračun ne izkazuje realnega stanja. V tem pregledu je bilo ugotovljeno, da je obdolženka delovala na način, da je plačila izvajala na transakcijski račun, ki ni pripadal stranki, ki je izdala račun, prav tako pa za izstavitev računov, po katerih so bila opravljena plačila, ni bilo nobene podlage. V tej zvezi je še izpostavila, da je račune skupaj z dokumentacijo prejela obdolženka, ki jih je tudi likvidirala in vodila evidenco, komu se plačuje, drug podpisnik pa je bil formalne narave, da je bilo plačilo računa sploh možno, pri čemer se je plačilo samodejno izvedlo, ko je račun podpisal drugi podpisnik. Enako je izpovedal tudi priča C. C., ki je bil zaposlen na občini v obdobju od 1997 do 2017. Med drugim je pojasnil, da je bila obdolženka zadolžena za računovodstvo občine, torej za vodenje knjigovodstva, bilanco, salda konte in za plačila, finančno stanje v občini pa je v praksi potekalo različno. V enem obdobju je bil potreben samo en podpisnik, kasneje sta morala biti dva, ves čas pa je bila podpisnik obdolženka. Takšnima izpovedbama je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj sta podprti tudi z listinsko dokumentacijo v zvezi z zaposlitvijo obdolženke na Občini Z. ter listinami, iz katerih je razvidno, da je imela obdolženka pooblaščen dostop do upravljanja z denarnimi sredstvi Občine Z. oziroma spletni dostop preko UJP do podatkov in razpolaganja s finančnimi sredstvi občine. Nenazadnje pa je izvedenec E. E. podrobno pojasnil, da je imela obdolženka vse notranje pristojnosti in tehnične možnosti za nakazovanje denarnih sredstev. Ker pa so bila sporna nakazila izvedena na njene osebne račune z zapisanimi številkami osebnih računov, so vsa poimenovanja prejemnikov fiktivna. Pojasnil je še, da v tem primeru ni mogoče ugotoviti nobenih drugačnih okoliščin, ki bi morda kazale na drugačno dejansko stanje. Izvedenec je po pregledu obvestil UJPnet Uprave RS za javna plačila pojasnil, da je bila obdolženka uporabnik aplikacije, ki je imela svoje geslo za vstop in digitalno potrdilo za podpisovanje veljavno 2006-2011 in nato podaljšano do 2016 ter je imela pravico posamičnega podpisovanja na privzetem podračunu občine. Ob tem ne gre prezreti, da je izvedenec E. E. pojasnil še, da se v konkretnem primeru niso kreirali plačilni nalogi v fizični obliki, temveč je bil na prejetem računu dodan odtis „naj se plača“ in podpis (župana), kar ima vlogo naloga za plačilo v fizični obliki, temu pa je sledil nalog v elektronski obliki, to je vnos podatkov v aplikacijo UJPnet, kar lahko opravi le oseba, ki ima dostop do aplikacije, dejansko pa gre za navodilo (nalog) banki za izvedbo plačila. Po pregledu vse listinske dokumentacije je še poudaril, da je imela obdolženka v občini pooblaščeni dostop do upravljanja z denarnimi sredstvi občine s spletnim dostopom s pomočjo spletne aplikacije UJPnet, namenjene elektronskemu poslovanju proračunskih uporabnikov, na osnovi te spletne aplikacije pa lahko tiste fizične osebe (kar je bila v obravnavani zadevi tudi obdolženka), ki so s strani zastopnika proračunskega uporabnika pooblaščene, opravljajo plačilne storitve. Glede na prepričljivi izpovedbi prič D. D. in C. C., da je račune prejemala, likvidirala in pripravljala za poplačilo ter knjižila v knjigovodskih evidencah obdolženka, pa je izvedenec zaključil, da je takšne naloge lahko pripravljala samo obdolženka, saj jih ni mogel kreirati nihče drug kot tisti, ki je bil edini zadolžen za računovodsko in finančno področje.

15. Sodišče prve stopnje se je podrobno opredelilo tudi do posameznih obdobij oziroma sistema plačevanja računov na občini. Zlasti na podlagi izvedenskega mnenja je zaključilo, da je v vsem obdobju obdolženka pri izvedbi plačil aktivno sodelovala tako, da so bila izvedena le tista nakazila, ki jih je sama pripravila, pri čemer je bila izvedba do leta 2009 pogojena z elektronsko potrditvijo župana in od maja 2012 z elektronsko potrditvijo C. C., da pa je obdolženka le formalno v navedenih obdobjih potrebovala „sodelavca“ za izvedbo plačil, ne pa tudi dejansko, ko je v občini očitno obstajal pomanjkljiv nadzor in so se plačila potrjevala rutinsko po zaupanju, kot sta to tudi prepričljivo izpovedali priči D. D. in C. C. V luči navedenega so neutemeljene vse zagovornikove navedbe glede nemožnosti storitve kaznivega dejanja; selektivnega povzemanja izpovedb prič; navedbe, s katerimi poskuša omajati verodostojnost prič D. D. in C. C. ter trditve, da je imel župan ali direktor občinske uprave pred podpisom zmeraj vso listinsko dokumentacijo na voljo. In to še zlasti, ko ni mogoče prezreti, da je v posledici ugotovitev revizorke o nepravilnostih pri poslovanju in delu obdolženke prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z obdolženko in ko so vsa denarna sredstva bila nakazana na transakcijske račune obdolženke, na katerih je bila upravičenka le ona, ter ob že izpostavljenem pomanjkljivem nadzoru nad javnimi sredstvi, kot je to pojasnil izvedenec E. E., v katerega ugotovitve sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo. Zaradi zavrnitve predloga za postavitev novega izvedenca dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo tudi njeno krivdo, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče na te razloge v izogib ponavljanju sklicuje. Pritožba zagovornika pa tudi s preostalimi pritožbenimi navedbami glede dejanskega stanja, ne more biti uspešna.

16. Pooblaščenec oškodovane občine uveljavlja izpodbojna razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z isto obrazložitvijo, in sicer, da so razlogi o odločilnih dejstvih glede premoženjskopravnega zahtevka s seboj v nasprotju oziroma, da je sodišče prve stopnje napačno pojasnilo, da v spisu niso podani zadostni podatki za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku glede obresti, za kar je oškodovanko v tem delu nepravilno napotilo na pravdo, s čimer pa v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je glede premoženjskopravnega zahtevka ugotovilo sodišče prve stopnje.

17. Takšnim pritožbenim navedbam pooblaščenca pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč na strani 33 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in podrobno zaključilo, da je obdolženka dolžna plačati premoženjskopravni zahtevek, glede plačila obresti pa je zmotno ocenilo, da podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage za razsojo v tem delu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo datume vsakega posamičnega nakazila ter upoštevaje, da je pooblaščenec Občine Z. natančno obrazložil in zahteval tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje nedvomno imelo zadostno podlago tudi za prisojo zakonskih zamudnih obresti. Pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku gre namreč za pritegnitev pravdnega postopka h kazenskem postopku. Za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pa je treba uporabiti določbe civilnega prava, zato lahko sodišče oškodovancu poleg glavne terjatve prisodi tudi ustrezne zamudne obresti.2 Tako je pritožbeno sodišče z uporabo predpisov civilnega prava (378. člen Obligacijskega zakonika), po katerih v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolžnik poleg glavnice dolguje še zamudne obresti ter upoštevaje utesnitev očitanih izvršitvenih ravnanj, oškodovani Občini Z. prisodilo priglašene zakonske zamudne obresti, glavnico pa je znižalo na znesek 362.391,81 EUR, do katerega je pritožbeno sodišče prišlo zaradi spremembe opisa obdolženki očitanega kaznivega dejanja in s tem skrčenja kriminalne količine, kot izhaja iz izreka te sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče priznalo oškodovani občini znesek 362.391,81 EUR, ki ga mora obdolženka vrniti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s presežkom zahtevka pa je oškodovano Občino Z. napotilo na pravdo.

18. Vsi trije pritožniki grajajo odločbo o kazenski sankciji. Zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obdolženki pravilno upoštevalo kot olajševalno nekaznovanost in odmaknjenost kaznivega dejanja, pravilno pa ni prezrlo višine protipravne premoženjske koristi in obdolženkino ravnanje, ko je očitano kaznivo dejanje izvrševala skozi daljše časovno obdobje, kar daje dejanju posebno težo. Pritožbeno sodišče pa je glede na to, da se je obdolženki očitana kriminalna količina zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona, zmanjšala in s tem tudi znižala pridobljena protipravna premoženjska korist, to upoštevalo in obdolženki izreklo nižjo kazen, in sicer tri leta in tri mesece zapora. Po oceni pritožbenega sodišča bo izrečena zaporna kazen tako vplivala na obdolženko, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni sledilo tožilski pritožbi, ki se zavzema za izrek višje zaporne kazni, pri čemer pa je pojasniti, da pritožba pooblaščenca oškodovane občine, ki se pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji, ni dovoljena (člen 367/IV ZKP). Oškodovanec sme izpodbijati obsodilno sodbo le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških.

19. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

20. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolženi A. A. v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP). Na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP pa je obdolženka dolžna plačati potrebne izdatke oškodovane Občine Z. ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 275/2005 z dne 15. 12. 2005. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 61787/2010 z dne 8. 12. 2016.