Jedro

Vsebina odločitev o tožnikovih zahtevah za pridobitev državljanstva in trajanje odločanja o teh zahtevah ne predstavljata toženkinega protipravnega ravnanja, zaradi katerega tožnik zahteva plačilo odškodnine v predmeti pravdi. Izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogoče enačiti z nepridobitvijo državljanstva.

Tožnik neutemeljeno enači svojo nezmožnost zadostitve trditvenemu bremenu z dokazno stisko.

Četudi je tožnik zaradi izbrisa izgubil možnosti za pridobitev redne zaposlitve, glede na njegovo preteklo ravnanje sploh ni nujno, da bi takšno možnost, če ne bi bilo izbrisa, dejansko izkoristil. Da bi si po normalnem teku stvari (v primeru neizbrisa) enkrat zagotovo uredil svoj zaposlitveni status in se prijavil v vsa socialna zavarovanja, je zgolj njegovo nedokazano predvidevanje.

Če bi tožnik dokazal, da je zaradi izbrisa postal socialni primer oziroma izgubil vse zaposlitvene možnosti ali da so se mu te možnosti znatno poslabšale (glede tega pa bi moral podati konkretne in preverljive trditve o tem, koliko je zaslužil na črno pred izbrisom in po njem), bi izkazal temelj za povračilo premoženjske škode.

Iz odločb Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2019 in II Ips 274/2016 res izhaja, da se sodišče ugotavljanja višine izgubljenega dobička po prostem preudarku lahko posluži v primeru spoznavne stiske in kot merilo za izračun prikrajšanja upošteva višino denarne socialne pomoči. V primeru, ko že sam izgubljeni dobiček (po temelju) ni izkazan (kot je to v konkretnem primeru), pa ni nobene podlage za ugotavljanje njegove višine.

Upoštevaje dejstvo, da je tožnik po lastnih navedbah živel in delal v Republiki Sloveniji že vse od leta 1978, do izbrisa pa je prišlo 15 let kasneje (1993), vzročna zveza med izbrisom ter njegovim neosnovanjem partnerske zveze in družinskega življenja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Tudi sicer urejeno stanovanjsko vprašanje in stalna zaposlitev enega od partnerjev nista niti edini niti nujni pogoj za vzpostavitev partnerskega odnosa in ustvaritev družine. Ob tem gre dodati, da je bil tožnik v primerjavi z večino drugih "izbrisanih", kar se tiče družinskega življenja, celo v "lažjem" položaju: razen zase mu ni bilo treba skrbeti za nikogar drugega niti preživljati drugih, zakonska zveza ali družina mu zaradi posledic izbrisa ni razpadla, ni živel ločeno od svojih družinskih članov in se odtujil od njih, kljub prepovedi prečkanja državne meje je še vedno nemoteno ohranjal stike s svojo primarno družino v Črni gori.

V 13. členu ZPŠOIRSP predpisana pravila o obročnem izplačilu denarne odškodnine osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ne poznajo izjem. Zato tožnikovo pritožbeno zavzemanje za takojšnje in enkratno izplačilo prisojene odškodnine, ki presega 4.000 EUR, ne glede na njegovo šibko premoženjsko stanje, ni utemeljeno. Kot v pritožbi navaja sam tožnik, je zakonodajalec pri določitvi pravila o obročnem izplačilu denarne odškodnine zasledoval javni interes in želel zaščititi državni proračun, da izplačilo odškodnin ne bi pretirano poseglo vanj. Določba 13. člena ZPŠOIRSP torej ima svoj namen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se v prvi alineji črta besedilo "v primeru zamude," znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, se zniža za 86.000,00 EUR (iz 91.600,00 EUR na 5.600,00 EUR), znesek vsakega od petih obrokov pa se zniža za 17.200,00 EUR (iz 18.320,00 EUR na 1.120,00 EUR), - v III. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zviša za 1.240,69 EUR (iz 3.916,31 EUR na 5.157,00 EUR).

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 839,25 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 91.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2017 dalje do plačila oziroma največ do višine prisojene glavnice, pri čemer se ta obveznost razdeli na pet enakih mesečnih (pravilno: letnih) obrokov po 18.320,00 EUR, in sicer prvi obrok zapade v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, vsak naslednji obrok pa v roku enega leta po zapadlosti predhodnega obroka (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter tožniku naložilo, da je toženki dolžan povrniti 3.916,31 EUR stroškov pravdnega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in III. točki izreka, medtem ko se toženka pritožuje zoper I. in III. točko izreka.

3. Tožnik v obširni pritožbi kot bistveno navaja, da protipravno ravnanje toženke tudi po 319 mesecih od izbrisa še vedno ni odpravljeno. Nasprotuje odločitvi o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo zaradi neobstoja vzročne zveze, saj je to v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da tožniku zaradi neurejenega statusa ni uspelo pridobiti redne zaposlitve. V zvezi s tem sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je bil izbris razlog, zaradi katerega si ni mogel urediti zaposlitve oziroma si poiskati druge možnosti za pridobivanje zaslužka. V času izbrisa je imel veljavno dovoljenje za opravljanje taksi službe in se je preživljal s tem, povprečno je prejemal zaslužek 3.000 EUR mesečno, njegovo neplačevanje prispevkov in davščin ob tem ni pomembno. Dejstvo, da v trenutku izbrisa ni bil v delovnem razmerju, mu ne odreka pravice do povračila kakršnekoli materialne škode. Po normalnem teku stvari bi bilo mogoče kvečjemu zaključiti, da bi si kasneje, če do izbrisa ne bi prišlo, (lahko) uredil svoj zaposlitveni status in socialna zavarovanja. Nasproten zaključek je neživljenjski. Opozarja, da ne zahteva odškodnine zgolj zaradi izgube zaposlitve, temveč zaradi izgubljenega dobička. Ves čas izbrisa ni mogel opravljati dela in posledično ni dobival plačila. Zaradi tega trpi posledice še danes, saj ne prejema pokojnine niti nima prihrankov. Napačen je zaključek sodišča, da mu za celotno obdobje izbrisa ne gre priznati odškodnine vsaj v višini minimalne plače ali nadomestila za brezposelnost oziroma socialnih transferjev. Čeprav glede določenih dejstev ni predlagal listinskih dokazov (npr. glede opravljanja dejavnosti taksista pred izbrisom), je o vsem izpovedal na glavni obravnavi. V postopku je bil postavljen v nemogoč položaj, saj je moral dokazovati dejstva, ki so nastala pred 30 leti. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je za ugotovitev določenih dejstev poleg njegove izpovedbe zahtevalo še druge dokaze. Ob pomanjkanju listinskih dokazov je tako zaključilo, da njegova izpovedba kljub določbi 257. člena ZPP nima nobene dokazne vrednosti, čeprav toženka njegovim navedbam ni ugovarjala. Opozarja na kršitev načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Meni, da je upravičen do odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka v znesku 701.800,00 EUR (319 mesecev po 2.200,00 EUR zaslužka). Sodna praksa je enotna, da je zaslužek iz občasnih del lahko podlaga za takšno odškodnino. Dejstvo, da višine zaslužka iz nerednega dela ni uspel izkazati, ne sme pripeljati do zavrnitve njegovega zahtevka za povrnitev premoženjske škode v višini denarne socialne pomoči. Izpostavlja odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2019 in II Ips 274/2016 glede uporabe načela prostega preudarka, ko se je kot merilo za izračun prikrajšanja upoštevalo denarno socialno pomoč. Poleg tega je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je zmotno zaključilo, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 13. 5. 2019 umaknil zahtevek iz naslova denarne socialne pomoči in ostalih socialnih transferjev. Moralo bi upoštevati, da je tožnik z občasnim delom na črno prispeval k zmanjšanju škode, ne pa zahtevek za odškodnino za materialno škodo v celoti zavrniti. Glede nepremoženjske škode meni, da sodišče ni upoštevalo specifičnih okoliščin primera in da bi mu moralo zanjo prisoditi višjo odškodnino (1.789.200,00 EUR). Zaradi izbrisa je bil postavljen v težko eksistenčno situacijo, ki mu je onemogočala vzpostavitev partnerskega odnosa in ustvarjenje družine, kar je zanj predstavljalo smisel življenja. Sodišču očita, da se ni opredelilo do kršenja njegove pravice do svobode iz 32. in 19. člena Ustave RS (URS). Po izbrisu je ostal brez doma in še danes nima svojega stanovanja. Opisuje strog režim, ki ga je bil deležen v prehodnih domovih, kjer je bila kršena njegova pravica do svobode gibanja in osebne svobode. Ukrep namestitve v prehodne domove ni bil nujen in primeren. Pojasnjuje, zakaj se je spomladi 1996 odločil za gladovno stavko. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je ljubitelj numizmatike in literarni ustvarjalec, ki v letih izbrisa ni mogel ustvarjati, kar bi mu lahko prinašalo dobiček še danes. Pri odločitvi o obročnem izplačilu odškodnine ni bil upoštevan njegov specifični položaj (65-letni brezdomec, brez pokojnine in prihrankov). Z neizplačilom odškodnine takoj in v enkratnem znesku ponovno doživlja krivico, saj bo na popolno odpravo škode moral čakati še nadaljnjih pet let. Opozarja, da določba 13. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ki ščiti javni interes, v sedanjem času izgublja svoj namen. Sodišče je njegov slab finančni položaj prezrlo tudi pri odločitvi o stroških postopka, saj naloženih stroškov toženki ne more povrniti v danem roku. Stroške bi sodišče moralo pobotati oziroma mu jih naložiti v plačilo v daljšem roku ali v več obrokih ali ga celo oprostiti plačila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podredno predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

4. Toženka v pritožbi opozarja, da je izrek sodbe glede plačila odškodnine v mesečnih obrokih v I. točki nerazumljiv ter v nasprotju z obrazložitvijo in s 13. členom ZPŠOIRSP. Tudi razlogi sodbe glede tožnikovih poskusov za sprejem v slovensko državljanstvo so v medsebojnem nasprotju. Tožniku je bila prisojena pretirano visoka odškodnina za nepremoženjsko škodo, in to brez dokazne ocene in dokazane vzročne zveze. Skopi razlogi sodbe ne upravičujejo priznanja odškodnine v tako visokem znesku in tolikšnega odstopa od drugih primerov priznanih odškodnin za nepremoženjsko škodo po ZPŠOIRSP ter od sodbe ESČP v zadevi Kurić in drugi proti RS. Glede na trajanje izbrisa in obseg posledic tožnikov primer kvečjemu odstopa v nasprotno smer.1 Po oceni toženke tožnik ni izkazal nastanka višje škode od tiste, ki mu je bila priznana pred upravnim organom. Vse okoliščine tožnikovega razvoja osebnosti, bivanja in delovanja v obdobju izbrisa je sodišče neutemeljeno pripisalo zgolj posledicam izbrisa. Pri odločanju o višini odškodnine sodišče ni upoštevalo drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma drugega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pavšalen zaključek, da tožnikova prizadevanja za ureditev državljanstva RS štejejo za prisojo višje odškodnine, ne vzdrži presoje. Z odločitvami o zavrnitvi oziroma zavrženju tožnikovih prošenj za sprejem v državljanstvo toženka ni storila nobene protipravnosti, razlogi za sprejete odločitve so bili izključno na strani tožnika. Tožnikovih prošenj za sprejem v državljanstvo RS ni mogoče obravnavati kot posledice izbrisa. Škode, ki naj bi mu nastala zaradi več vloženih prošenj za sprejem v državljanstvo RS, tožnik ni niti zatrjeval in tudi sicer je pravica do njene povrnitve zastarana. Treba je ločiti pravice, ki izhajajo iz prijavljenega stalnega prebivališča v RS, od pravic, ki pripadajo državljanom RS. Sodišče ni izvedlo predlaganih poizvedb o tožniku pri pristojnih organih Črne gore in ni navedlo razlogov za neizvedbo tega dokaza. Podana je kršitev 8. člena ZPP glede pravilne dokazne presoje, saj sodišče v sodbi zgolj nekritično povzame tožnikovo izpovedbo, do katere se ne opredeli. Glede na razloge sodbe sodišče ni prebralo vseh listin v spisu in tožnikove izpovedbe ni presodilo z vidika predloženih listin in nepredloženih dokazov. Tožnik je prekludiran z drugo pripravljalno vlogo z dne 4. 12. 2019. Njegova izpovedba ni verodostojna. V trditveni podlagi ni navedel obljube nekdanjega varuha človekovih pravic, da bo dobil slovensko državljanstvo, če se odreče državljanstvu Črne gore. Posledic odpusta iz državljanstva Črne gore ne gre pripisati toženki, pa tudi sicer je tožnik pred upravnimi organi navajal, da želi biti apatrid. Izpovedba tožnika glede njegovega bivanja v prehodnih domovih je širša od njegove trditvene podlage. V prehodnih domovih je bival dve leti, ker sam ni želel oditi, med bivanjem pa je ves čas kršil hišni red. Dejanski razlog za njegovo gladovno stavko je bila premestitev iz enega v drug prehodni dom. Zdravstvene storitve je koristil v Črni gori in ni izkazal, da bi izbris na njem pustil zdravstvene težave. Njegove trditve o cenzuri literarnih prispevkov med izbrisom so neizkazane, v času izbrisa je izdal pesniško zbirko. V nobeni vlogi ni navedel, da je živel na prostem, brez strehe nad glavo. Obrazložitev sodbe glede višine prisojene odškodnine in stroškovne odločitve je tako pomanjkljiva, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi odločitev glede priznanja zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine od dneva vložitve tožbe dalje. Nepremoženjska škoda je posebna oblika satisfakcije, katere višino sodišče določi na dan izdaje sodbe in pred tem ne more zapasti v plačilo. Zakonske zamudne obresti lahko tečejo le v primeru zamude s plačilom posameznega obroka. Z določitvijo teka zamudnih obresti pred zapadlostjo se izniči namen ureditve obročnega plačevanja odškodnine po ZPŠOIRSP. Zaradi nasprotovanja odločitvi v I. točki izreka in pomanjkljivosti obrazložitve nasprotuje tudi stroškovni odločitvi. Sodišče naj pri ponovni odločitvi o odškodnini na novo izračuna delež pravdnih stroškov, ki jih je dolžan plačati tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da odškodnino ustrezno zniža ter preveri višino stroškov, oziroma naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pravdni stranki sta vložili pravočasna odgovora na pritožbo, v katerih oporekata pritožbenim navedbam in predlagata zavrnitev nasprotne pritožbe.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

7. Tožnik v tej pravdi zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz stalnega registra prebivalstva, ki je trajal 168 mesecev, to je malo več kot 14 let (v času od 25. 7. 1993 do 24. 8. 2007). Od toženke (države) zahteva plačilo odškodnine v skupnem znesku 2.500.000,00 EUR, pri čemer premoženjsko škodo najprej ovrednoti v znesku 135.233,28 EUR (podredno 67.616,64 EUR) oziroma kasneje v znesku 369.600,00 EUR, nepremoženjsko škodo (za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strah in duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic) pa v skupnem znesku 2.297.150,01 EUR oziroma kasneje 2.130.400,00 EUR.

8. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku ugodilo le v manjšem delu, in sicer glede 91.600,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ugotovilo je, da sta bila tožniku zaradi nezakonitega izbrisa iz stalnega registra prebivalstva onemogočena delovanje in razvoj njegove osebnosti. Tožnikov primer je ocenilo kot specifičen in posledično kot odstopajoč od drugih primerov v sodni praksi. Upoštevajoč dolžino obdobja izbrisa in tožnikova prizadevanja, da bi dobil slovensko državljanstvo ter ovire, na katere je pri tem naletel in obljube različnih institucij, da se bo njegov položaj uredil, je kot pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo tožniku prisodilo odškodnino v znesku 100.000,00 EUR, od česar je odštelo v upravnem postopku že priznani znesek 8.400,00 EUR. Tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo je sodišče prve stopnje zaradi neobstoja vzročne zveze med izbrisom in nezmožnostjo pridobivanja dohodkov ter glede na ugotovitev o tožnikovem umiku podrednega zahtevka (za povrnitev škode v višini denarne socialne pomoči in socialnih transferjev) v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

**Splošno glede pritožbenih navedb obeh strank**

9. Toženka utemeljeno opozarja na očitno pisno pomoto v I. točki izreka sodbe glede izplačila prisojene denarne odškodnine v mesečnih, namesto (pravilno) letnih obrokih. Vendar pa navedena pomota ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter jo je zlahka mogoče odpraviti z izdajo ustreznega popravnega sklepa (328. člen ZPP).

10. Pritožbeni očitek toženke glede nasprotujočih si razlogov sodbe o odločilnih dejstvih ni utemeljen. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje trditev in nadaljnjih pojasnil strank glede tožnikovih zaprosil za slovensko državljanstvo in trajanja postopkov odločanja o državljanstvu ni upoštevalo pri odločanju o temelju vtoževane odškodnine, temveč le pri odločanju o njeni višini (zaradi česar tudi ni ugotavljalo vzročne zveze med navedenim in zatrjevano škodo). To je po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Vsebina odločitev o tožnikovih zahtevah za pridobitev državljanstva in trajanje odločanja o teh zahtevah ne predstavljata toženkinega protipravnega ravnanja, zaradi katerega tožnik zahteva plačilo odškodnine v predmeti pravdi. Izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogoče enačiti z nepridobitvijo državljanstva. Glede na navedeno ni utemeljeno tožnikovo pritožbeno poudarjanje, da protipravno ravnanje toženke še vedno ni odpravljeno, ker ima še vedno (vse od leta 1996) status apatrida (osebe brez državljanstva).2

11. Oškodovančevo aktivno prizadevanje za ureditev njegovega pravnega statusa (ne pa sáme odločitve državnih organov, ki niso bile ugotovljene za nepravilne oziroma nezakonite), in to celo pred samim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, pa ima lahko vpliv na odmero odškodnine, vendar v konkretnem primeru ne v tolikšni meri, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje. Toženka namreč utemeljeno opozarja, da tožnikovim prošnjam za sprejem v slovensko državljanstvo ni bilo ugodeno iz razlogov na njegovi strani – zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, zaradi postopka, ki je bil že v teku, ter zaradi tožnikovega nesodelovanja v postopku (nedopolnitve vloge).

12. Neizvedba predlaganih poizvedb o tožniku pri pristojnih organih Črne gore je za toženko postala moteča šele v pritožbi, medtem ko na narokih za glavno obravnavo ni vztrajala pri izvedbi tega dokaza ali opozorila na procesno kršitev, ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Zato ta pritožbena graja ni upoštevna že iz navedenega razloga (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Razen tega toženka v pritožbi sploh ne navede, zakaj naj bi bilo zaradi neizvedbe predlaganih poizvedb dejansko stanje ugotovljeno nepopolno.

13. Strinjati se je s pritožbeno kritiko toženke, da je obrazložitev sodbe skopa - dokazna ocena bi lahko bila bolj obsežna in poglobljena. Vendar pa kratka navedba pravno odločilnih zaključkov zadošča za preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve in zato očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Glavni dokaz v predmetni pravdi je bilo zaradi dokazovanja dogodkov izpred več kot 25 let (enako kot v podobnih primerih drugih "izbrisanih") tožnikovo zaslišanje, medtem ko predloženi listinski dokazi (zlasti v zvezi z upravnimi postopki za sprejem v državljanstvo, za izdajo vizumov ter dovoljenj za začasno in stalno prebivanje) za odločanje o vtoževani škodi niso bili (toliko) pomembni. Sodišče prve stopnje je navedeno pri dokazni oceni upoštevalo in dalo največjo težo tožnikovi izpovedbi.3 Zakaj naj bi bila ta izpovedba neverodostojna, toženka v pritožbi ustrezno ne konkretizira. Da tožnik določenih listinskih dokazov (npr. svojega zdravstvenega kartona) ni predložil, je bilo v izpodbijani sodbi ustrezno upoštevano, saj sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo premoženjske škode zaradi zatrjevanega plačevanja obiskov pri zdravniku in nakupovanja zdravil (konec 39. točke obrazložitve) niti ni pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode zaključilo, da bi tožnik zaradi izbrisa imel zatrjevane zdravstvene težave (sladkorna bolezen, oboleli sklepi).

15. Ob pritožbenem sklicevanju na določbo 257. člena ZPP (zaslišanje strank) in poudarjanju, da je bil v predmetni pravdi zaradi dokazovanja preteklih dogodkov postavljen v nemogoč položaj, tožnik prezre, da je (zlasti glede premoženjske škode) podal pomanjkljive, nejasne in mestoma celo kontradiktorne trditve, ki jih s svojim zaslišanjem ni mogel dopolniti ali nadomestiti. V skladu z določbo 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Četudi gre verjeti tožniku, da zaradi poteka časa za marsikatero zatrjevano dejstvo ni mogel ponuditi drugega dokaza kot svoje zaslišanje, ga to ni odvezovalo procesne skrbnosti, da poda pravočasne, določne in jasne navedbe o relevantnih dejstvih. V pritožbi tožnik neutemeljeno enači svojo nezmožnost zadostitve trditvenemu bremenu z dokazno stisko in prepozno dodaja še več novih navedb, ki jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Glede katerih konkretnih navedb v drugi pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2019, ki jo je vložil po preteku danega 30-dnevnega roka, naj bi bil tožnik prekludiran in kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, toženka v pritožbi ne navede. Zaradi prevelike pavšalnosti ta njen pritožbeni očitek ni upošteven. Zamude danega roka toženka tudi ni pravočasno uveljavljala (prvi odstavek 286. b člena ZPP).

**Glede premoženjske škode**

17. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zaključilo, da tožnik v času izbrisa 25. 7. 1993 ni bil zaposlen in da mu (posledično) zaposlitev v Republiki Sloveniji ni prenehala zaradi izbrisa (konec 21., začetek 22. strani sodbe). Tožniku je sicer verjelo, da mu zaradi neurejenega statusa ni uspelo pridobiti redne zaposlitve, vendar s tem ni priznalo obstoja vzročne zveze med izbrisom in njegovo nezmožnostjo zaposlitve (kot v pritožbi zmotno opozarja tožnik). Ugotovitve sodišča glede posledic, ki jih je imel izbris na tožnikovo možnost zaposlitve, niso kontradiktorne ali nejasne, zaradi česar očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Na tem mestu je nujno poudariti, da tožnik ni izkazal, da bi mu bila pridobitev redne zaposlitve (v času izbrisa ali pred njim) sploh pomembna. Iz listin v spisu, katerih vsebini ni oporekal, izhaja, da je bil nazadnje zaposlen 9 let pred izbrisom (do maja 1984), svojih neuspešnih prizadevanj, da bi do izbrisa dobil redno zaposlitev, pa niti ni zatrjeval. To kaže, da tožnikov neurejen status bivanja (izbris) ni imel posebnega vpliva na njegovo želeno obliko zaposlitve. Četudi je zaradi izbrisa izgubil možnosti za pridobitev redne zaposlitve, glede na njegovo preteklo ravnanje sploh ni nujno, da bi takšno možnost, če ne bi bilo izbrisa, dejansko izkoristil. Da bi si po normalnem teku stvari (v primeru neizbrisa) enkrat zagotovo uredil svoj zaposlitveni status in se prijavil v vsa socialna zavarovanja, je zgolj njegovo nedokazano predvidevanje. Na to, da izbris ni bil razlog, ki bi mu preprečeval možnosti za delo in pridobivanje zaslužka v celotnem obdobju 14 let, pa kaže tudi njegova izpovedba o tem, da si je kasneje (od 2002 dalje, ko mu je zmanjkalo prihrankov!) našel delo v tujini. Pritožbeno vztrajanje tožnika, da ves čas izbrisa ni mogel opravljati dela in posledično ni dobival plačila, je torej v nasprotju z izvedenimi dokazi.

18. Ne drži, da je sodišče prve stopnje tožniku samo zato, ker v trenutku izbrisa ni bil zaposlen, v celoti odreklo sleherno upravičenje do povračila kakršnekoli materialne škode. Da je tožnik zahteval odškodnino zaradi izgubljenega dobička (izgubljenih prihodkov), je sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar glede na njegove pomanjkljive, nejasne, predvsem pa neizkazane trditve o nezmožnosti pridobivanja zaslužka z delom po izbrisu ni imelo podlage za zaključek, da je upravičen do takšne odškodnine.

19. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožniku s predložitvijo dovoljenj za opravljanje prevoza oseb med letoma 1990 in 1992 ni uspelo dokazati, da je pred izbrisom legalno opravljal dejavnost taksi službe. Predložil ni namreč nobenih drugih listinskih dokazov o tem, da je dovoljeno mu dejavnost dejansko opravljal, koliko je zaslužil iz tega naslova in kakšen dohodek je pridobival. Za ovrednotenje premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz stalnega registra prebivalstva, bi tožnik moral navesti in predložiti konkretne podatke o svojih zaposlitvah in prihodkih iz dela. Njegovo sklicevanje na izdana delovna dovoljenja ne zadošča. Neplačevanje prispevkov in davščin od prejetih dohodkov iz zaposlitve sicer res ne pomeni, da z delom ni ustvarjal prihodkov za svoje preživetje, ne pove pa ničesar o višini njegovih prihodkov od dela na črno.

20. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik v obdobju od leta 1991 dalje ni bil prijavljen v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje in ni bil prejemnik denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti, niti ni nikoli zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja. Glede na to, da tudi ni zatrjeval, kakšen dohodek je do izbrisa z opravljanjem taksi službe zaslužil na črno, bi bilo nelogično, da bi mu sodišče prve stopnje priznalo vtoževani znesek nadomestila plače, ki bi ga prejemal pri Zavodu RS za zaposlovanje ali dohodek v višini minimalne plače, in to celo za ves čas izbrisa4 (168 mesecev) – 135.233,28 EUR.

21. Da bi po izbrisu z opravljanjem taksi službe v ... lahko zaslužil 2.200,00 EUR mesečno, kar je zatrjeval v prvi pripravljalni vlogi,5 tožnik prav tako ni dokazal (predložil je podatke o zaslužku neke druge taksi službe v letu 2019). Zato tudi ni bil utemeljen njegov alternativno podani zahtevek za povračilo izgube zaslužka zaradi nezmožnosti opravljanja taksi službe v celotnem obdobju izbrisa v znesku 369.600,00 EUR.6 Enako velja za podredno podani zahtevek v višini hipotetično prejete socialne pomoči (67.616,64 EUR) – tudi ta zahtevek ni utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot jih je na 22. strani izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje.

22. Tožnik v pritožbi pravilno poudarja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je štelo, da s prvo pripravljalno vlogo z dne 14. 5. 2019 ni več zahteval odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova socialnih transferjev. Iz tega razloga sodišče prve stopnje omenjenega dela zahtevka ni obravnavalo vsebinsko. Takšno postopanje ni bilo pravilno, saj iz omenjene pripravljalne vloge ni razvidno, da tožnik ne bi več vztrajal pri zahtevku iz naslova socialnih transferjev.7 Kljub temu navedena procesna kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

23. Če bi tožnik dokazal, da je zaradi izbrisa postal socialni primer oziroma izgubil vse zaposlitvene možnosti ali da so se mu te možnosti znatno poslabšale (glede tega pa bi moral podati konkretne in preverljive trditve o tem, koliko je zaslužil na črno pred izbrisom in po njem), bi izkazal temelj za povračilo premoženjske škode.8 Vendar pa navedenega ni izkazal - če je delo taksista opravljal na črno že pred izbrisom, ga je oziroma bi ga lahko tudi po tem. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje višine njegovega izgubljenega dobička, ki bi ga sicer lahko ugotavljalo po prostem preudarku (216. člen ZPP), če njegove višine ne bi moglo ugotoviti natančno. Iz odločb Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2019 z dne 6. 6. 2019 in II Ips 274/2016 z dne 25. 1. 2018 res izhaja, da se sodišče ugotavljanja višine izgubljenega dobička po prostem preudarku lahko posluži v primeru spoznavne stiske in kot merilo za izračun prikrajšanja upošteva višino denarne socialne pomoči. V primeru, ko že sam izgubljeni dobiček (po temelju) ni izkazan (kot je to v konkretnem primeru), pa ni nobene podlage za ugotavljanje njegove višine.

24. Ker tožnik ni dokazal vzročne zveze med izbrisom iz stalnega registra prebivalstva in nezmožnostjo pridobivanja zaslužka, posledično tudi ni izkazal, da je zaradi izbrisa prikrajšan za pridobivanje starostne pokojnine (zaradi izgube delovne dobe), ki pa je niti ni zneskovno ovrednotil. 25. Kolikšna premoženjska škoda mu je nastala zaradi prikrajšanja za zdravstveno zavarovanje v času izbrisa, tožnik ni konkretiziral, zato ni upravičen do povračila navedene škode že iz tega razloga (in ne le zato, ker za to škodo ni predložil nobenih listinskih dokazov). Pa tudi sicer iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik v času izbrisa ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej izguba tega zavarovanja ni bila v vzročni zvezi z njegovim izbrisom.

26. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

**Glede nepremoženjske škode**

27. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo na 1.789.200,00 EUR. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve okoliščine konkretnega primera niso takšne, da bi narekovale odstop navzgor od ostalih primerov "izbrisanih" v sodni praksi. Prav ima toženka, ki opozarja, da je že v sodbi priznana odškodnina občutno previsoka (91.600,00 EUR).

28. Tožniku je vsekakor verjeti, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva negativno vplival na njegovo življenje na številnih področjih in v več pogledih (npr. glede možnosti zaposlitve, nastanitve,9 svobodnega gibanja, družabnega življenja, literarnega ustvarjanja), s tem pa tudi na njegovo fizično in psihično počutje. Ne glede na navedeno vsega, kar se je dogajalo v tožnikovem življenju po izbrisu, in vseh ambicij, ki jih je imel zase v prihodnosti (da bi postal pilot, literarno ustvarjal in si ustvaril družino), ni mogoče pripisati njegovemu izbrisu. V določeni meri so bile okoliščine njegovega osebnega razvoja, bivanja in delovanja v obdobju izbrisa in po njem odvisne tudi od njegove osebnosti, sprejetih odločitev in drugih okoliščin ali celo povsem neodvisne od izbrisa. Tožnikovo pritožbeno zavzemanje za upoštevanje vseh dogodkov in stanj, v katerih se je znašel po izbrisu, je zato pretirano (sem sodi npr. tudi njegovo poudarjanje, da še danes nima svojega lastnega stanovanja, čeprav je marsikateri prebivalec Republike Slovenije, ki ni bil nikoli izbrisan, glede tega v enakem položaju kot on).

29. Omejitve svobode gibanja in pravice do osebne svobode je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru splošno znanih dejstev o temeljnih svoboščinah in človekovih pravicah, ki so bile tožniku kršene enako kot drugim "izbrisanim". V tožbi je tožnik podal kratke trditve o omejitvi svobode gibanja zaradi bivanja v prehodnih domovih, ki jih je s svojo izpovedbo potrdil (pri čemer jim je zlasti dodal opis negativnih subjektivnih občutkov). Da bi sodišče prve stopnje te njegove trditve upoštevalo v večji ali manjši meri od zatrjevanega okvira (glede dolžine bivanja in strogega režima), iz razlogov sodbe ni razvidno. Prav tako ne, da bi bilo tožnikovo začasno prebivanje v prehodnih domovih sámo po sebi eden ključnih dejavnikov pri odmeri odškodnine (tej okoliščini sodišče prve stopnje ni namenilo posebne pozornosti). Zato toženkine pritožbene navedbe o tožnikovih ravnanjih med bivanjem v prehodnih domovih (vključno z gladovno stavko in "pravim" razlogom zanjo) niso pravno odločilne za utemeljenost pritožbene graje glede previsoko odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po drugi strani pa tožnikove pritožbene navedbe o izrazito strogem režimu v prehodnih domovih, nesorazmernosti ukrepa namestitve v te domove in podrobnosti glede njegove gladovne stavke predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in kot takšne ne terjajo vsebinske presoje pritožbenega sodišča. 30. Bi pa moralo sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pri vrednotenju posledic, ki jih je za tožnika imel izbris iz registra stalnega prebivalstva, v večji meri upoštevati, da tožnikova izpovedba ne potrjuje njegovih navedb o duševnem trpljenju zaradi omejitev svobode gibanja pri prehajanju državne meje. Da bi bil tožnik zaradi izbrisa dejansko prikrajšan za obiskovanje svojih sorodnikov in prijateljev v Črni gori, iz njegove izpovedbe ne izhaja. Prav nasprotno. Izpovedal je, da je tja odhajal večkrat letno, za 10 – 15 dni, tudi tedaj, ko za to ni imel dovoljenja (glej list. št. 85 in 93), in tam koristil (zobo)zdravstvene storitve, ker so bile precej ugodnejše kot v Sloveniji (glej list. št. 83). Na splošno je iz njegove izpovedbe razvidno, da se na omejitve prečkanja državnih meja ni oziral, noben problem mu ni bilo potovati ilegalno, saj je po letu 2002 celo občasno delal v tujini - v Italiji, Nemčiji in Avstriji (glej list. št. 81 in 82 ter konec 84. strani).

31. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko tožniku ni sledilo v delu, v katerem je uveljavljal, da se zaradi izbrisa in posledično slabih materialnih pogojev ni mogel poročiti in imeti otrok. Navedene tožnikove trditve je pravilno ocenilo kot hipotetične, vzročno zvezo med izbrisom in tem, da se ni poročil ter ni imel otrok, pa kot neobstoječo. Upoštevaje dejstvo, da je tožnik po lastnih navedbah živel in delal v Republiki Sloveniji že vse od leta 1978, do izbrisa pa je prišlo 15 let kasneje (1993), vzročna zveza med izbrisom ter njegovim neosnovanjem partnerske zveze in družinskega življenja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Tudi sicer urejeno stanovanjsko vprašanje in stalna zaposlitev enega od partnerjev nista niti edini niti nujni pogoj za vzpostavitev partnerskega odnosa in ustvaritev družine. Ob tem gre dodati, da je bil tožnik v primerjavi z večino drugih "izbrisanih", kar se tiče družinskega življenja, celo v "lažjem" položaju: razen zase mu ni bilo treba skrbeti za nikogar drugega niti preživljati drugih, zakonska zveza ali družina mu zaradi posledic izbrisa ni razpadla, ni živel ločeno od svojih družinskih članov in se odtujil od njih, kljub prepovedi prečkanja državne meje je še vedno nemoteno ohranjal stike s svojo primarno družino v Črni gori.

32. Dokaznega zaključka glede cenzure tožnikovih literarnih prispevkov sodišče prve stopnje ni naredilo, zato ni utemeljena pritožbena kritika toženke glede neizkazanosti navedenih trditev. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovim trditvam o tem, da v času izbrisa ni mogel literarno ustvarjati. Ne glede na izdajo ene pesniške zbirke v času izbrisa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi se tožnik v tem času, če bi imel ugodnejše pogoje za življenje in delo, lahko več in bolj neobremenjeno posvetil svojemu literarnemu ustvarjanju. Glede premoženjske škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezmožnosti literarnega ustvarjanja v času izbrisa (izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti izdaje literarnih del), pa gre ugotoviti, da jo tožnik brez pojasnila prvič uveljavlja šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP), ne da bi jo sploh zneskovno ovrednotil. 33. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo (brez upoštevanja odškodnine, priznane v upravnem postopku, 100.000,00 EUR). V sodbi navedena argumentacija (zlasti konec 44. točke obrazložitve sodbe) ne utemeljuje prisoje tako visoke odškodnine, prav tako ne izvedeni dokazni postopek. Tožnikov izbris je trajal 168 mesecev (14 let) in ni bistveno vplival na njegovo možnost zaposlitve (saj tudi pred njim ni bil zaposlen, temveč je delo opravljal na črno10) ter na njegovo vključenost v obvezno zdravstveno zavarovanje. Kot že rečeno, zaradi izbrisa tudi ni bil ločen od družine (žene ali otrok); na omejitve svobode gibanja se dejansko sploh ni oziral in je izven Republike Slovenije večkrat potoval tudi brez ustreznih dokumentov, za daljši čas, bodisi k sorodnikom v Črno goro bodisi na sezonsko delo v tujino.

34. Konkretni primer upoštevaje trajanje izbrisa in obseg nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel, nikakor ne odstopa navzgor od zadev, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče RS in so citirane v obrazložitvi sodbe (sodba II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017, sodba in sklep II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019, sodba in sklep II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 ter sodba II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017). V teh primerih je bilo tožnikom v povprečju prisojeno 20.000,00 EUR odškodnine (enako ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Republiki Sloveniji – celo za več kot 16 let izbrisa), tožniku nastala škoda pa ne utemeljuje priznanja odškodnine v skoraj 5-kratniku navedenega zneska. Toženka pravilno opozarja, da sta bila dva oškodovanca izbrisana daljše obdobje kot tožnik (II Ips 130/2016 – 201 mesec, II Ips 170/2016 – 186 mesecev) in da jima je bila prisojena bistveno nižja odškodnina kot njemu. Strinjati se je s toženko, da podoben primer konkretnemu predstavlja zadeva VSL sodba II Cp 513/2017 z dne 14. 9. 2017 (153 mesecev izbrisa, skupna odškodnina 15.000,00 EUR, nezaposlenost ni bila posledica izbrisa, podobno duševno trpljenje oškodovanca). Ni pa mogoče pritrditi njenemu stališču, da tožniku v konkretnem primeru ni nastala višja škoda od tiste, ki mu je bila priznana pred upravnim organom.

35. Upoštevaje relevantne okoliščine konkretnega primera in pravilno uporabo materialnega prava (200. člen ZOR, sedaj podobno 179. člen OZ) je tožnik po oceni pritožbenega sodišča za nepremoženjsko škodo upravičen do povrnitve odškodnine v znesku 14.000,00 EUR (to je nekaj manj kot 12 povprečnih mesečnih neto plač11), od česar pa je treba odšteti v upravnem postopku že pravnomočno priznani znesek 8.400,00 EUR, zaradi česar toženka tožniku dolguje še 5.600,00 EUR odškodnine. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo v I. točki izreka ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), pri čemer je glede na določbo 13. člena ZPŠOIRSP ohranilo izplačilo odškodnine v več obrokih.

36. V 13. členu ZPŠOIRSP predpisana pravila o obročnem izplačilu denarne odškodnine osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ne poznajo izjem. Zato tožnikovo pritožbeno zavzemanje za takojšnje in enkratno izplačilo prisojene odškodnine, ki presega 4.000 EUR, ne glede na njegovo šibko premoženjsko stanje, ni utemeljeno. Kot v pritožbi navaja sam tožnik, je zakonodajalec pri določitvi pravila o obročnem izplačilu denarne odškodnine zasledoval javni interes in želel zaščititi državni proračun, da izplačilo odškodnin ne bi pretirano poseglo vanj. Določba 13. člena ZPŠOIRSP torej ima svoj namen. Ali se ta namen v sedanjem času zaradi izplačila odškodnin večini "izbrisanih" izgublja, pa ni vprašanje, s katerim bi se moralo ukvarjati pritožbeno sodišče (kritiko obsoletnosti zakonske ureditve bi moral tožnik nasloviti na zakonodajalca ali na Ustavno sodišče RS).

**Glede zakonskih zamudnih obresti od priznane odškodnine**

37. Toženka nima prav, ko oporeka odločitvi glede teka zakonskih zamudnih obresti od priznanega zneska odškodnine. Ne drži, da bi morale zakonske zamudne obresti teči šele v primeru zamude s plačilom posameznega obroka odškodnine. Iz predloga ZPŠOIRSP, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora RS z dne 29. 7. 2013, ne izhaja, da bi bil namen predlagatelja ob določitvi obročnega plačila tudi ureditev teka zakonskih zamudnih obresti. Iz njegove obrazložitve je razbrati, da je bil takšen način plačila določen na podlagi ocene, da bi bilo s takojšnjim plačilom celotnih odškodnin, zaradi njihovih višin in velikega števila upravičencev, lahko ogroženo zagotavljanje drugih pravic, zlasti pravic s področja socialne države.12 Razlog za določitev obročnega plačila tako ni bilo zmanjšanje obveznosti države iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti oziroma vezanje začetka njihovega teka na zapadlost posameznih obrokov dosojene odškodnine (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2018 v 11. točki obrazložitve). Drugačna razlaga bi tudi povzročila nesmiselnost omejitve teka zamudnih obresti v prvem odstavku 12. člena ZPŠOIRSP.13

38. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri določitvi začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine sklicevalo na splošne določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (pri čemer ni moteče, da ni navedlo konkretne določbe ZOR, na katero se je oprlo), in tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od glavnice od vložitve tožbe dalje. Pravilno je poudarilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo oškodovancu pripadajo od nastanka zamude dalje, do zamude pa pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo (drugi odstavek 324. člena ZOR, sedaj enako drugi odstavek 299. člena OZ). Skladno s tem je zamuda toženke v predmetni zadevi nastopila z dnem vložitve tožbe (saj tožnik ni dokazal, da bi jo opomnil že kdaj prej).14 Zato je toženka, ne glede na določeno obročno izplačilo odškodnine, tožniku dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vložitve tožbe dalje. Pri tem je izrek izpodbijane sodbe v prvi alineji I. točke delno nerazumljiv oziroma nasprotuje samemu sebi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj del besedila "v primeru zamude" ni logičen glede na nastop toženkine zamude že z dnem vložitve tožbe. Pritožbeno sodišče je zato črtalo ta del besedila (drugi odstavek 350. člena in 358. člen ZPP).

**Glede stroškov postopka**

39. Sprejeta odločitev o znižanju prisojene odškodnine terja tudi spremembo stroškovne odločitve. Glavno merilo za odločanje o stroških pravdnega postopka je uspeh strank v pravdi, česar tudi v konkretnem primeru, ne glede na tožnikov slab premoženjski položaj, ni mogoče prezreti (154. člen ZPP).15 Zaradi pretirano visoko postavljenega tožbenega zahtevka je tožnikov uspeh v predmetni pravdi zanemarljiv (znaša 0,22 %), zaradi česar je tožnik dolžan toženki povrniti vse njene potrebne pravdne stroške. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na novo, saj stroškovna odločitev v izpodbijani sodbi niti v povezavi z obkljukanim in popisanim stroškovnikom ni bila ustrezno obrazložena (kot je v pritožbi pravilno opozorila toženka).

40. Upoštevaje 155. člen ZPP, 8. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), Odvetniško tarifo (OT) in vrednost spornega predmeta (2.500.000,00 EUR) je toženka upravičena do povrnitve 8.500 odvetniških točk za več vlog in oba naroka,16 do izdatkov za stranko v višini 95 točk (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (75 točk) - tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 8.595 odvetniških točk in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 5.157,00 EUR, kar je za 1.240,69 EUR več, kot je bilo tožniku naloženo v plačilo v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP).

41. V ostalem pritožba toženke in v celoti pritožba tožnika nista utemeljeni (pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso bile pravno pomembne - prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi (v navedenem delu) zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

42. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (tako za pritožbo kot za odgovor na pritožbo), toženki, ki je s pritožbo uspela skoraj v celoti (to je v 94 %), pa je dolžan povrniti vse njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena in 155. člen ZPP). Glede na v pritožbi zanjo še sporno vrednost glavnega predmeta (91.600,00 EUR) je toženka upravičena do povrnitve 1.375 odvetniških točk za pritožbo po 21/1 OT in do izdatkov za stranko v višini 23,75 točk (2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (3,75 točk) - tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 1.398,75 odvetniških točk. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR to znaša 839,25 EUR. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Nekateri oškodovanci so bili izbrisani dlje kot on, izbris ni bistveno vplival na njegovo možnost zaposlitve, ob izbrisu ni imel družine, kljub izbrisu je večkrat letno za dlje časa odšel v tujino. 2 Za razliko od tožbe, v kateri se je skliceval le na škodo, ki mu je nastala v obdobju izbrisa (168 mesecev), tožnik v pritožbi trdi, da posledice protipravnega izbrisa trpi že 26 let in 7 mesecev (319 mesecev). 3 Glede na navedeno ni mogoče pritrditi tožnikovi pritožbeni kritiki, da njegova izpovedba v postopku ni imela nobene dokazne vrednosti. 4 Kot je med postopkom pravilno poudarjala toženka, je pravica do prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposlenosti časovno omejena in ne more trajati v nedogled. Poleg tega ni logično vtoževanje minimalne plače oziroma denarnega nadomestila v višini minimalne plače v bruto znesku. 5 Konec 4. strani pritožbe navede celo, da je do izbrisa prejemal mesečne prihodke v višini povprečno 3.000 EUR, kar je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). 6 V pritožbi tožnik omenja celo izgubljeni mesečni zaslužek za 319 mesecev izbrisa v znesku 701.800,00 EUR. 7 Na začetku pripravljalne vloge z dne 14. 5. 2019 je tožnik navedel, da vztraja pri postavljenem zahtevku, skliceval pa se je tudi na določbo prvega odstavka 216. člena ZPP o odločanju po prostem preudarku. V nadaljevanju vloge je zahtevku za povrnitev premoženjske škode zaradi nezmožnosti zaposlitve po izbrisu alternativno dodal še nov zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka v višini 369.600,00 EUR (to je 2.200,00 EUR zaslužka mesečno vseh 168 mesecev izbrisa). 8 V tem primeru bi šele bilo mogoče upoštevati tožnikov prispevek k zmanjšanju višine odškodnine z občasnim sezonskim delom na črno po izbrisu. 9 Iz tožnikovega opisovanja vzrokov za njegove zdravstvene težave izhaja, da po izbrisu ni imel urejenih razmer za prebivanje in da je pogosto spal v nezakurjenih prostorih (glej vlogo na list. št. 40). Da bi tožnik v času izbrisa imel urejeno prebivališče, ki bi ga lahko poimenoval kot svoj dom, toženka v postopku ni dokazala. 10 Drugače je bilo v zadevi VSL sodba II Cp 1934/2019 z dne 15. 1. 2020 (glej 14. točko obrazložitve), v kateri je bil oškodovanec vrsto let pred izbrisom redno zaposlen, zaradi izbrisa pa je nato delal na črno. Primerjaj tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 v 8. in 9. točki obrazložitve. 11 Januarja 2020, ko je bila izdana izpodbijana sodba, je povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji znašala 1.172,56 EUR. 12 Namen določbe 13. člena ZPŠOIRSP o načinu in rokih izplačila denarne odškodnine je v zagotovitvi, da državni proračun ne bo preveč obremenjen zaradi plačila številnih (visokih) odškodnin v kratkem časovnem obdobju. 13 Glej VSL sodbo II Cp 1166/2019 z dne 4. 12. 2019 v 18. točki obrazložitve. 14 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2018 v 12. točki obrazložitve, VSL sodbo II Cp 1934/2019 z dne 15. 1. 2020 v 22. točki obrazložitve in VSL sodbo II Cp 1166/2019 z dne 4. 12. 2019 v 19. točki obrazložitve. 15 Pri naložitvi stroškov postopka stranki sodišče ne more upoštevati strankinega šibkega premoženjskega stanja. Zato tožnikovi predlogi, kako bi se mu lahko olajšalo plačilo stroškov postopka (pobot stroškov, naložitev plačila v daljšem roku oziroma v več obrokih, oprostitev plačila stroškov), nimajo pravne podlage in jim ni mogoče slediti. 16 To je 2.000 točk za odgovor na tožbo po 19/1 OT, 2.000 točk za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo po 19/1 OT, 1.500 točk za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo po 19/2 OT, 2.000 točk za prvi narok po 20/1 OT in 1.000 točk za drugi narok po 20/2 OT.