Jedro

Odločba Okrajne zaplembene komisije o zaplembi premoženja po 1. in 2. točki 1. člena odloka AVNOJ je upravna odločba, zato je za izrek ničnosti te odločbe pristojen upravni organ, katerega pristojnost se ugotovi po splošnih pravilih postopka in po organizacijskih predpisih uprave.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije z dne 23.9.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Sekretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo občine z dne 24.9.1993, s katerim je bil zavržen tožničin predlog, da se izreče za nično odločba Okrajne zaplembene komisije I za okraj z dne 31.1.1946, s katero je bilo zaplenjeno premoženje I.S. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da po 268. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, ali organ druge stopnje, če organa druge stopnje ni, pa organ, ki je z zakonom pooblaščen za nadzorstvo nad delom organa, ki je izdal odločbo. Vendar upravni organi niso pristojni za odločanje o ničnosti zaplembene odločbe, ki je sicer bila izdana v postopku, kateri je bil svoj čas končan z odločbo upravnega organa, ker so za to sedaj pristojna sodišča. Zato je organ prve stopnje utemeljeno zavrgel predlog tožeče stranke.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je vložila predlog za izrek ničnosti zaplembene odločbe v delu, v katerem je bilo podržavljeno premoženje, ki ni bilo v lasti I.S., na katero se odločba glasi, ampak v lasti tožničine matere A.P. Tako je bilo odločeno o stvari, o kateri zaplembene komisije v upravnem postopku sploh niso mogle odločati, saj A.P. ni bila nemška državljanka in ne oseba nemške narodnosti. Tožničin predlog je organ prve stopnje zavrgel z obrazložitvijo, da ni stvarno pristojen za odločanje, ker ni pravni naslednik okrajne zaplembene komisije, medtem ko tožena stranka sprejeto odločitev utemeljuje s tem, da so sedaj za odločanje o tem pristojna sodišča. Za takšno stališče ni podlage v zakonu o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Ur. l. DFJ, št. 40/45), po katerem so sodišča izvrševala zaplembo premoženja le v primerih, ko je zaplemba bila posledica sodbe sodišča, s katero je določeni osebi bila izrečena kazen zaplembe premoženja. I.S. ni bila izrečena kazen zaplembe njenega premoženja (in obenem premoženja A.P.), ampak je bila izdana odločba po 30. členu cit. zakona. Sporno odločbo je torej izdala pristojna okrajna zaplembena komisija kot upravni organ. Za izrek ničnosti odločbe, ki so jih ali jih še izdajajo upravni organi, pa nikoli niso bila pristojna sodišča. Sodišče v okviru rednih in tudi izrednih pravnih sredstev lahko odloča le o zakonitosti sodnih odločb. O ničnosti sporne zaplembene odločbe torej lahko odloča le upravni organ po obstoječi upravno teritorialni razdelitvi Slovenije, torej trenutno Občina ..., ki je prevzela del pristojnosti, teritorija in premoženja pravnih prednikov t.j. mesta in okraja. Predlaga, da sodišča tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sporno zaplembeno odločbo z dne 31.1.1946 je izdala Okrajna zaplembena komisija 1 - Mestna zaplembena komisija za okraj ... na podlagi 1. in 2. točke 1. člena odloka AVNOJ o prehodu sovražniškega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ št. 2/45). Organi, pristojni za izvedbo teh zaplemb, so bili določeni v 30. členu zakona o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe (Ur. l. DFJ št. 40/45), na katerega se sklicuje tudi tožeča stranka. Za izdajo odločbe o zaplembi premoženja po 1. in 2. točki 1. člena odloka AVNOJ so na prvi stopnji tako bile pristojne okrajne in mestne zaplembene komisije, ki jih je postavljal okrajni oziroma mestni narodni odbor. Proti odločbi teh komisij je imela nezadovoljna stranka pravico do pritožbe v roku 8 dni na prav takšno komisijo pri okrožnem narodnem odboru. Opisana sestava kot postavitev teh komisij in dvoinštančni postopek kažejo na to, da so bile te komisije upravni organi. To v izpodbijani odločbi ugotavlja tudi tožena stranka. Tožena stranka prav tako pravilno ugotavlja, da upravno odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal ali organ druge stopnje, vendar je zmotno njeno stališče, da je za izrek ničnosti sporne zaplembene odločbe sedaj pristojno sodišče. Za takšno stališče namreč ni podlage v veljavnih predpisih in tudi tožena stranka za to stališče ne navaja pravne podlage. Danes res noben upravni organ ni pristojen za zaplembo premoženja, zato se stvarna pristojnost upravnega organa za odločitev o predlogu tožeče stranke, da se sporna zaplembena odločba izreče za nično, ki je upravna odločba, ugotovi po splošnih pravilih postopka in po organizacijskih predpisih uprave, ki je o zadevi dolžan odločiti.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.