Jedro

Ker presojo dokazov opravlja prvostopno sodišče, pritožbeno sodišče pa - v primeru, ko nima pomislekov o pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstvih - sprejme dokazno oceno prvostopnega sodišča, tudi ni dolžno posebej utemeljevati, zakaj ne dvomi v dokazno oceno prvostopnega sodišča.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. F.M. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, po 68. členu Kazenskega zakona SFRJ pa mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 6 mesecev.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. F.M. dne 22.5.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in druge kršitve določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe (2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V obrazložitvi zahteve pa izrecno uveljavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da se zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Meni, da zatrjevana kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj prvostopna sodba vsebuje dovolj razlogov za sklep sodišča, da je do trčenja avtomobilov prišlo na levi strani ceste, gledano v smeri obsojenčeve vožnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil obs. F.M. spoznan za krivega, da je (na način podrobneje opisan v izreku prvostopne sodbe) vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola - 1,32 g/kg alkohola v krvi - ter po levi strani vozišča in je trčil v avtomobil oškodovanca, ki je pripeljal iz nasprotne smeri pravilno po svoji desni polovici vozišča. Uveljavljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je zagovornik obrazložil s tem, da sodišče ni zavzelo stališča o navedbah v njegovi vlogi z dne 6.9.1996 in v pritožbi z dne z dne 23.9.1996. Zagovornik je namreč že tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi zatrjeval, da izvedenec prometne stroke ni pravilno ugotovil mesta trčenja in da sodišče teh njegovih trditev ni ovrglo, temveč je samo splošno odgovorilo, da ne najde utemeljenih razlogov za dvom o pravilnosti mnenja izvedenca.

V zvezi z uveljavljeno kršitvijo zakona Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik v svoji vlogi z dne 6.9.1996 dal določene pripombe na mnenje izvedenca prometne stroke D.T. - predvsem glede mesta trčenja, ki naj bi bilo po zagovornikovih trditvah na obsojenčevi polovici vozišča. Navedeno izvedenčevo mnenje je bilo na glavni obravnavi prebrano v soglasju s strankama in zagovornik ni predlagal zaslišanja izvedenca. Sodišče prve stopnje je v sodbi v celoti sprejelo mnenje izvedenca prometne stroke, da je do trčenja prišlo na oškodovančevem voznem pasu tako, da je obsojenec s prednjim levim delom svojega vozila trčil v levi bok oškodovančevega vozila. Do takšne ugotovitve je izvedenec prišel na podlagi poškodb na obeh vozilih ter najdeni sledi drsenja kolesa oškodovančevega avtomobila. Sodišče je v razlogih sodbe tudi ocenilo kot netočno trditev obrambe, da izvedenec ni pojasnil, iz katerih dejstev oziroma dokazov je izpeljal svojo ugotovitev glede mesta trčenja. Sodišče druge stopnje pa je v razlogih svoje sodbe navedlo, da iz mnenja izvedenca prometne stroke nedvomno izhaja, da je prišlo do trčenja vozil na oškodovančevem voznem pasu, in da tako kot sodišče prve stopnje tudi samo ne najde utemeljenih razlogov za dvom o pravilnosti mnenja izvedenca prometne stroke. Ker presojo dokazov opravlja prvostopno sodišče, pritožbeno sodišče pa - v primeru, ko nima pomislekov o pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev - sprejme dokazno oceno prvostopnega sodišča, tudi ni dolžno posebej utemeljevati, zakaj ne dvomi v dokazno oceno prvostopnega sodišča. V izpodbijani pravnomočni sodbi je bila opravljena presoja izvedeniškega mnenja in tudi zavzeto stališče glede trditev obrambe, ki se ne strinja z mnenjem izvedenca glede mesta trčenja, zato ni moč reči, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da gre za takšne pomanjkljivosti sodbe, ki bi pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Katere druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), naj bi zagrešili sodišči prve in druge stopnje, pa zagovornik ni navedel in jih zato tudi ni bilo mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

Po povedanem je Vrhovno sodišče ocenilo, da uveljavljena kršitev zakona ni podana, zato je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).