Jedro

Pravilna pa je zavrnitev tožbenega zahtevka za vtoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, slednje trajale le začasno, upoštevane pa so v postavki telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, pri čemer je slediti mnenju izvedenca, da glavoboli niso posledica škodnega dogodka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v točkah II. in III. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 308,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2015 do plačila (točka I. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) ter naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov 3,63 EUR (točka III. izreka).

2. Zoper zavrnilni del te sodbe in posledično zoper pravdne stroške (točka II. in III. izreka) se pravočasno po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) s predlogom na spremembo sodbe, podrejeno na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Pritožba graja zgolj odločitev glede zavrnjenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu dne 2. 12. 2015. Graja ugotovitev sodišča, da tožnik poleg udarnine nosu in zgornje ustnice ter zloma nosu, ni utrpel tudi poškodbe zob. Izvedenka asist.dr. A.F., dr.dent.med., specialistka zobne in čeljustne ortopedije (v nadaljevanju izvedenka) ni v mnenju zanikala obstoja možnosti, da je do razmajanja zob prišlo zaradi prejetih udarcev ob škodnem dogodku (drugi odstavek 12. strani mnenja), zato se ne strinja z ugotovitvami sodišča, da tega izvedenka ni mogla z gotovostjo potrditi, posledično pa je napačna dokazna ocena, da tožniku poškodbe zob ni uspelo dokazati s potrebno stopnjo verjetnosti. Dejstva, da je tožnik obiskal zobozdravnika šele dva meseca po poškodbi, ko je bil naročen na redno zobozdravstveno kontrolo in pa, da ob pregledu neposredno po dogodku ni navajal bolečin v predelu zob, ne morejo biti razlog, da je prišlo do poškodbe kje drugje in ne v škodnem dogodku, kar po oceni tožnika namiguje sodišče. S pregledom pri zobozdravniku je počakal, ker je bil naročen na pregled že prej. Dejstvo, da po škodnem dogodku ni navajal bolečin v predelu zob, ne pomeni, da bolečin ni imel, saj je imel hujše bolečine zaradi zloma nosu in udarcev po glavi. Nadalje tožnik graja višino odmerjene odškodnine kot prenizko. Telesne bolečine so trajale bistveno dlje, kot ugotavljata sodišče in izvedenec doc.dr. J.R., dr.med. (v nadaljevanju izvedenec), saj je tožnik čutil bolečine precej časa po poškodbi, poleg tega pa trpel številne nevšečnosti med zdravljenjem, med drugim je bil zaradi korekcije stanja po poškodbi podvržen splošni narkozi in operaciji ter hospitaliziran štiri dni. Težave pa ima tudi zaradi razmajanja zob pri hranjenju, saj mu hrana pada iz ust. Oviran je pri delu varnostnika. Meni, da bi iz tega naslova moral dobiti najmanj 7.000,00 EUR in ne le 2.400,00 EUR odškodnine. Prav tako bi moral tudi iz naslova strahu, glede na ugotovitve izvedenca, da se je bal zaradi repozicije zloma nosnih kosti in septuma, nato pa čez leto in pol še rinoplastike in se je zdravil pri psihologu in psihiatru, ki je ocenil, da je posttravmatski sindrom izzvenel približno dve leti po dogodku, dobiti najmanj 2.000,00 EUR odškodnine. Meni tudi, da mu pripada najmanj 3.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti, za katere je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, ugotovilo pa, da jih je trpel začasno. Zmanjšanje je podano zaradi oteženega dihanja skozi nos, ko je tožnik iz tega razloga pristopil tudi k drugi operaciji, posledično pa ga to ovira pri opravljanju poklica varnostnika ter ima omejitve pri športni dejavnosti ter zato duševno trpi. Tožnik je tudi povedal, da ga motijo glavoboli in težko dihanje ter ima zaradi jemanja tablet težave z želodcem, v službi pa so mu vzeli dovoljenje za nošenje orožja in ni sposoben za izredna varovanja, saj ga na ta dela več ne razporejajo. Sodišče ni upoštevalo izpovedbo tožnika, sledilo je le ugotovitvam izvedencev, s čimer se ne strinja. Poleg tega ima težave tudi zaradi poškodbe in razmajanja protetike, zato je bistveno manj zmožen za delo ter je zaradi neštetih pregledov pri zobozdravnici in popravljanju protetike trpel številne nevšečnosti, ki bodo trajale tudi v bodoče, kar vse je povezano z novimi bolečinami in nevšečnostmi. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sporna je odmera (in razsoja) odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je nepremoženjsko škodo odmerilo v skupni višini 3.300,00 EUR (iz naslova telesnih bolečin 2.400,00 EUR in iz naslova strahu 900,00 EUR, medtem ko je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti zahtevek zavrnilo) ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine 15.500,00 EUR,1 ker je toženka tožniku 28. 5. 2015 plačala tožniku za v škodnem dogodku utrpelo nepremoženjsko škodo 5.000,00 EUR, valoriziran znesek na dan odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje (na dan razsoje 30. 1. 2018) pa znaša 5.040,00 EUR, kar je več od odmerjene odškodnine.2

6. Tožnik se pritožuje zoper odmerjeno višino odškodnine iz dveh razlogov, prvič zaradi napačno ugotovljenega obsega škode (z zatrjevanjem, da je utrpel tudi poškodbo zob) in drugič zaradi prenizko odmerjene odškodnine iz naslova vseh oblik vtoževane škode (zaradi neupoštevanja tožnikove izpovedbe).

7. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja že omenjenih izvedencev izdelanih v okviru Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v Mariboru (za katero sta izdelala mnenje dva izvedenca, kot je razvidno že iz zgornje obrazložitve), upoštevajoč pri tem tožnikovo izpovedbo v okviru skladnosti z izvedenskima mnenjema in posledično sprejeto dokazno oceno o obsegu škode z zaključkom, da je tožnik v škodnem dogodku dne 2. 1. 2012 utrpel udarnino nosu in zgornje ustnice ter zlom nosu, ne pa tudi poškodbo zob.

8. Pritožba v obsegu grajanja ugotovljenih poškodb ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zaključek, zakaj v obseg škode ni vključilo tudi poškodbe zob oziroma zakaj ocenjuje, da tožnik poškodbe zob ni utrpel v škodnem dogodku sprejelo z utemeljitvijo, da izvedenka z gotovostjo temu ni mogla pritrditi, pri čemer je upoštevalo dejstvo, da je tožnik zobozdravnika zaradi poškodbe zob obiskal šele dva meseca po poškodbi (v okviru redne zobozdravstvene kontrole), medtem ko tudi ob pregledu neposredno po škodnem dogodku bolečin v predelu zob ni navajal3, kar vse, kljub nasprotnemu zatrjevanju tožnika, nedvomno tudi po oceni sodišča druge stopnje ne potrjuje poškodbe zob. Argumenti, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za oba dokaza, na podlagi katerih je svojo odločitev glede poškodbe zob sprejelo, sta logično prepričljiva in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljiva, ocenjena torej s potrebno stopnjo verjetnosti, zato v oceno sodišče druge stopnje ne dvomi. Tožniku nasprotnega s prepričljivejšimi dokazi in argumenti ni uspelo dokazati, zato je njegova pritožbena graja, da je utrpel tudi poškodbo zob neutemeljena (212. v zvezi z 8. členom ZPP).

9. Utemeljena pa je pritožbena graja glede odmerjene višine odškodnine kot prenizke, vendar slednje na utemeljenost pritožbe ni vplivalo iz razloga, ker je tudi ob pravilni uporabi materialnega prava, ko je sodišče druge stopnje zaradi prenizko odmerjene odškodnine le-to zvišalo, slednja ne presega po toženki že plačanega zneska odškodnine (5.040,00 EUR).

10. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel udarnino nosu in zgornje ustnice ter zlom nosu (zlom nosnih kosti in zlom nosnega pretina).

11. Pri odmeri višine odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku, je sodišče prve stopnje sicer uporabilo pravilne določbe materialnega prava (179. člen OZ), z upoštevanjem kriterijev za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti4, vendar je pri tem napačno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), saj je po oceni sodišča druge stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev odmerjena višina odškodnine nekoliko prenizka.

12. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine: - iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem upoštevalo intenziteto tožnikovih telesnih bolečin ter čas trajanja bolečinskega obdobja (tožnik je en mesec trpel bolečine, najhujše deset dni in srednje hude deset dni, v bodočnosti pa bolečine ne bodo prisotne kot trajna posledica poškodbe) in vse neugodnosti med zdravljenjem (klinične preglede, preiskavo CT glave, jemanje protibolečinskih zdravi, dve operaciji, repozicijo nosnih kosti v lokalni anesteziji ter korekcijo nosnega pretina v splošni narkozi s 4-dnevno hospitalizacijo...), - za strah upoštevalo, da je bil pri tožniku zaradi udarca v glavo prisoten hud, a kratkotrajen primarni strah, sekundarni strah pa predvsem zaradi repozicije nosnih kosti in operacije nosu v skupnem trajanju enega meseca, - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti upoštevalo mnenje izvedenca, da je bilo prisotno pri tožniku zgolj začasno zmanjšanje (od repozicije po škodnem dogodku do korekcije nosnih kosti in pretina v septembru 2013) zaradi težav pri dihanju ter je bil posledično omejen pri ukvarjanju s športnimi dejavnostmi in pri spanju.

13. Navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, dajejo podlago za zvišanje odškodnine, za kar se zavzema pritožba. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina v skupni višini 3.300,00 EUR (2.400,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter 900,00 EUR iz naslova strahu, medtem ko je zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti v celoti zavrnilo), odmerjena v nekoliko prenizki višini. Pravična denarna odškodnina bi bila po oceni sodišča druge stopnje 5.000,00 EUR. Tako predstavlja ustrezen znesek zadoščenja tožniku iz naslova telesnih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem (upoštevaje, da tožnik trajnih bolečin ne bo trpel), ki zajema začasno zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti ter posledično začasno trajajočih duševnih bolečin (v času do repozicije nosnih kosti in potrebnega psihiatričnega zdravljenja) 4.000,00 EUR (kar je 1.600,00 EUR več od odškodnine, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje). Ustrezno zadoščenje tožniku iz naslova strahu pa predstavlja znesek 1.000,00 EUR (in ne 900,00 EUR, kot je odškodnino iz tega naslova odmerilo sodišče prve stopnje), čeprav je sekundarni strah res trajal krajše obdobje (zgolj mesec dni), vendar pa je bil pred in po dveh operativnih posegih nekoliko intenzivnejši v smislu zaskrbljenosti. Pravilna pa je zavrnitev tožbenega zahtevka za vtoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj so, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, slednje trajale le začasno, upoštevane pa so v postavki telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, pri čemer je slediti mnenju izvedenca, da glavoboli niso posledica škodnega dogodka.5 Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, tožnikovo izpovedbo pa le v okviru podanega mnenja izvedenca, kot že izhaja iz točke 7 te obrazložitve.

14. Zaradi navedenega pravično zadoščenje tožniku za utrpelo škodo iz naslova škodnega dogodka po oceni sodišča druge stopnje znaša 5.000,00 EUR. Znesek predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 4,64 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji6, kar je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse.7 Odmerjena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

15. V posledici navedenega, ko je sicer sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava tožniku odmerilo nekoliko prenizko odškodnino (v postopku na drugi stopnji zvišano za znesek 1.700,00 EUR), po sodišču druge stopnje zvišan znesek pa ne presega zneska, ki ga je tožniku iz naslova tega škodnega dogodka že izplačala toženka (vrednost izplačila na dan odmere znaša 5.040,00 EUR), pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V postopku na prvi stopnji niso bile storjene kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

16. Ker je tožnik s svojo pritožbo propadel, je dolžan sam kriti nastale mu stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Tožnik je od toženke zahteval odškodnino v skupni višini 20.500,00 EUR (8.500,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR iz naslova strahu in 10.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti), v pravdi s tožbo pa zahteval plačilo 15.500,00 EUR, ker mu je toženka iz naslova nepremoženjske škode plačala 28. 5. 2015 5.000,00 EUR. 2 Preplačilo v višini 1.740,00 EUR. 3 Izvida kirurga in specialista otorinolaringologa ne omenjata poškodbe zob. 4 Upoštevati je potrebno subjektivni in objektivni kriterij, pri čemer se v prvem odmera odškodnine izrazi kot individualno vrednotenje konkretnih posledic, ki je že sama po sebi z vidika oškodovanca zanj neugodna, in ki ima korektiv v drugem kriteriju, na podlagi katerega se vrednotijo ugotovljene konkretne škodne posledice v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, upoštevaje pomen prizadete dobrine ter objektivne materialne zmožnosti družbe. Z upoštevanjem obeh kriterijev je možno odmeriti oškodovancu pravično denarno odškodnino. 5 Izvedenec glavobolov kot posledice škodnega dogodka ni ugotovil, do tega vprašanja pa se je tako v pisnem kot ustnem izvajanju obrazloženo opredelil. 6 V mesecu januarju 2018 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.077,73 EUR. 7 VSRS II Dor 74/2012 z dne 20. 7. 2012: odmerjenih 8,5 povprečnih neto mesečnih plač, vendar je poškodba zajemala poleg zloma nosu tudi pretres možganov ter razpočno ramo na levem licu in obojestransko očalno podplutbo ter obtolčenino glave; VSRS II Dor 392/2013 z dne 1. 4. 2014: odmerjenih 9 povprečnih neto plač, pri čemer je poškodba zajemala zlom nosnih kosti, stanje po zlomu nosnih kosti in nosnega pretina, ki je bil odrinjen v levo in delno oviral dihanje skozi desno nosnico, sicer predlagana operacija pa ni bila izvedena zaradi prevelikega tveganja, ki je bilo pogojeno z ostalimi zdravstvenimi težavami oškodovanca, ki mu je bila zato iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti dosojena odškodnina v višini štirih mesečnih neto plač.