Jedro

Tožnik je kot delodajalec lahko znižal plače delavcem, tudi tistim po individualni pogodbi, sebi pa jih ni mogel znižati. Individualni pogodbi o zaposlitvi sta sklenjeni s strani edinega družbenika in s tem formalno kot delodajalca, ta pa ni izdal akta, s katerim bi določno tožniku znižal plačo. Tako je tožnik plačo sam sebi znižal po lastni volji.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik je dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v višini 839,97 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sam pa krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od vključno februarja 2010 do vključno junija 2015 obračunati premalo izplačano plačo v bruto mesečnih zneskih navedenih v točki I/1 izreka, ki skupno znašajo 57.250,00 EUR bruto, mu izplačati neto znesek te plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 18. 7. 2015 dalje do plačila in zahtevek za povrnitev stroškov postopka s strani toženke iz točke I/2 izreka. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju ter zadevo vrne v preostalem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebna drugačna obravnava tožnika in ponovno podaja navedbe, na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje, nekatere pa v pritožbi tudi delno dopolnjuje in spreminja. Glede na to, da je ukrep skupščine družbenika toženke (znižanje plač zaposlenih na individualnih pogodbah za 10 % od 1. 2. 2010 dalje do vzpostavitve stabilnega pozitivnega poslovanja), ki ga je sprejel in potrdil tedanji predsednik edinega družbenika A. A., veljal tudi za tožnika kot direktorja toženke in ga je moral kot poslovodni organ izvršiti, saj je bil določen kot vodja ukrepa. Odredbo o znižanju plače je moral oddati v računovodstvu. V tem delu so razlogi sodbe pomanjkljivi in v nasprotju z listinami v spisu, kar je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je ukrep edinega družbenika toženke sprejet po tedanjem predsedniku uprave veljal tudi za tožnika, izhaja iz nesporno ugotovljenih dejstev v postopku. Tako je tožniku plačo nedvoumno znižal organ, ki je po zakonu in aktih družbe pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam. Tožnik je svoje odločitve sprejemal skladno s sprejetimi ukrepi in danimi navodili edinega družbenika A. A. in ga tudi sprotno seznanjal z odzivi zaposlenih in potekom sanacije pri toženki. Sodišče bi moralo položaj tožnika v obravnavani zadevi presojati izključno z vidika sprejetega ukrepa edinega družbenika. Ta bi lahko, če bi to želel, tožnika izključil iz obsega ukrepa. Tako je tožnik dokazal, da je do posega v njegovo plačo prišlo brez njegovega soglasja oz. enostransko na podlagi izvršitve ukrepa edinega družbenika. S tem ko je izvrševal svoje delo po pogodbi o zaposlitvi, pa ni privolil v to, da se mu izplačuje znižana plača. Enako velja tudi z veljavo zagotovila A. A., da se bodo ob izboljšanju poslovanja delavcem povrnila prikrajšanja pri plači. To zagotovilo velja tudi zanj in to dokazuje tudi sklep poslovodstva z dne 18. 10. 2010, torej delodajalca, da se vsa prikrajšanja ob prenehanju negativnih poslovnih učinkov vsem zaposlenim povrnejo (torej tudi tožniku). Sodišče prve stopnje dokazne ocene o tem sploh ni naredilo, oziroma je izredno pomanjkljiva, zato so razlogi v sodbi nejasni in sami s seboj v nasprotju, obstaja pa tudi nasprotje med razlogi v sodbi in vsebino listin ter zvočnih zapisov, tako da je sodišče storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se nikoli ni odpovedal prikrajšanju pri plači. Ni se strinjal z znižanjem plače, ampak je le spoštoval ukrep A. A., in skladno s tem odredil računovodstvu tudi znižanje svoje plače. Tožnik ni bil izključen iz odločitve A. A. Ker je imel ukrep A. A. vpliv na vse zaposlene, sodišče ne more tožnika postaviti v slabši položaj kot preostale delavce, saj je le opravljal svoje delovne naloge. Bil je v enakem položaju kot vsi ostali zaposleni po individualnih pogodbah. Nadalje navaja, da se je zmanjšanje tožnikove plače evidentiralo v poslovni dokumentaciji toženke, kar sta potrdila priča B. B. in tožnik, tako da je zmoten in v nasprotju z 8. členom ZPP drugačen zaključek sodišča prve stopnje, pa tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po pritožbenem stališču dejstvo, da se podatki o tožnikovem prikrajšanju niso navedli v bruto bilancah, ne more predstavljati konkludentnega ravnanja tožnika o odpustu dolga iz naslova njegovega prikrajšanja pri plači. Opozarja tudi na sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kjer je v 5. točki navedeno, da se s tem sporazumom rešujejo vsa odprta vprašanja, delavec (tožnik) se s podpisom tega sporazuma ne odpoveduje 10 % znižanju plač od februarja dalje. Toženka se do tega sploh ni opredelila. Sodišče je spregledalo manever toženke, ki je umaknila dokaz po zaslišanju podpisnika s strani toženke. Tožnik vseskozi trdi, da se nikoli ni odpovedal tej svoji terjatvi in dolga toženki ni odpustil. Morebitna formalna pomanjkljivost pri sestavljanju letnih poročil pa ne more biti podlaga za sklepanje o volji tožnika. V času podpisovanja sporazuma je torej tožnikova terjatev obstajala, saj na podlagi 319. člena OZ nikoli ni prenehala, ker morebitna formalna pomanjkljivost pri sestavljanju letnih poročil ne more biti podlaga za sklepanje o volji tožnika. Sodišče se ni opredelilo do vseh relevantnih trditev tožnika in ni dokazno ocenilo vseh relevantnih dokazov. Vse priče so v postopku potrdile tožnikove trditve. Sodišče se ni opredelilo do evidence prikrajšanj in skrbnih pregledov ter do trditev tožnika s tem v zvezi in tudi ni izvajalo dokazov. Ker tega ni storilo, je odločitev materialnopravno zmotna, zmotna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži, da toženki povrne stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 19. člena ZDSS-1 na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje se je jasno in obširno opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika, ki mu ni bila kršena pravica do obravnave pred sodiščem. Navedlo je jasne razloge, na katerih temelji odločitev, ki jo je sprejelo, tako da se sodba da preizkusiti. Odločitev ni bila sprejeta v nasprotju z listinskimi dokazi, kot to skuša prikazati pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6.Tožnik je vložil tožbo zaradi izplačila premalo izplačane plače v višini 57.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik na seji toženke dne 8. 2. 2007 imenovan na funkcijo direktorja družbe za mandatno obdobje petih let in da je s toženko dne 15. 1. 2007 sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor družbe z dogovorjeno plačo 8.000,00 EUR bruto. Dne 30. 9. 2010 je s toženko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za direktorja, za mandatno obdobje od 15. 2. 2011 do 15. 2. 2016 pa je bil imenovan tako za direktorja toženke, kot tudi družbe C. d. o. o., kjer je prejemal plačo v višini 1.000,00 EUR bruto, plači pa sta se mu izplačevali v družbi C. d. o. o. Vendar je toženka zaradi gospodarske krize vsem delavcem izplačevala nižje plače. Najprej na podlagi sklepa direktorja toženke (tožnika) 15/10 z dne 2. 3. 2010, in sicer delavcem z individualnimi pogodbami za 10 % produktnim vodjem pa 5 % OP. Temu je sledilo navodilo poslovodstvu edinega družbenika toženke z dne 30. 9. 2020 in sklep skupščine, da se zaradi znižanja stroškov dela znižajo plače zaposlenih po kolektivni pogodbi za 10 % od 1. 10. 2010 naprej do vzpostavitve stabilnega pozitivnega stanja. Plača se je znižala tudi pri tožniku, ki je bil v tem obdobju direktor.

7.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je imel tožnik pri toženki dvojni položaj, in sicer je kot poslovodja gospodarske družbe imel statusno pravni položaj organa družbe, hkrati pa tudi delovno pravni položaj delavca v delovnem razmerju ter da poleg delovno pravnih predpisov in pogodbe o zaposlitvi ob upoštevanju 73. člena ZDR-1, urejajo položaj poslovodnih oseb tudi predpisi statusnega prava. Glede na določbe ZGD-1 (10. člen ZGD, ki je veljal v obdobju prve individualne pogodbe o zaposlitvi iz leta 2007 in druge iz leta 2010 in prvega odstavka 515. člena, kjer je bilo za družbe z omejeno odgovornostjo določeno, da direktor oz. poslovodja na lastno odgovornost vodi posle družbe), je pravilna ugotovitev, da tožnikov pravni položaj ni bil enak niti pravnemu položaju drugih delavcev pri toženki, prav tako pa tudi ni bil izenačen z vodilnimi delavci toženke, ki so imeli prav tako sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi. S tožnikom je individualno pogodbo o zaposlitvi sklenil predsednik upravnega odbora in edini družbenik toženke A. A. iz takratne družbe D. in samo on lahko do tožnika nastopa v imenu delodajalca.

8.Tožnik kot poslovodna oseba toženke ni mogel sam proti sebi nastopati kot delodajalec, saj je bil to A. A., ki pa tožniku ni odredil znižanja plače, saj ni sprejel odločitve, da se tožniku kot direktorju oz. poslovodni osebi toženke plača zniža. Tožnik je kot direktor plače z aneksi k pogodbi o zaposlitvi znižal ostalim delavcem toženke, tudi tistim na individualnih pogodbah o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo, da pri njem ni prišlo do enostranskega posega v njegovo plačo s strani skupščine toženke, ampak je bil tožnik tisti, ki je sam sprejel odločitev o tem, da se mu izplačuje nižja plača in odredbo o tem oddal v računovodstvu E. E. Prav tako pa tožnik tudi ni izpovedal, da bi se z A. A. dogovoril, da gre pri znižanem izplačevanju njegove plače za začasno zadrževanje plačila.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot delodajalec lahko znižal plače delavcem, tudi tistim po individualni pogodbi, sebi pa jih ni mogel znižati. Individualni pogodbi o zaposlitvi (prilogi A2 in A3) sta sklenjeni s strani A. A. kot edinega družbenika in s tem formalno kot delodajalca, ta pa ni izdal akta, s katerim bi določno tožniku znižal plačo. Tako je tožnik plačo sam sebi znižal po lastni volji. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je bila tožniku plača znižana zaradi ukrepa edinega družbenika toženke.

10.Sodišče prve stopnje je do teh svojih ugotovitev prišlo s pravilno in ustrezno dokazno oceno, pri čemer je pravilno interpretiralo povzetke zaslišanih, tudi priče B. B., ki ni, kot to zmotno tožnik zatrjuje v pritožbi, izpovedala, da se je ukrep zmanjšanja tožnikove plače evidentiral v poslovni evidenci. Iz njene izpovedi, ko je bila zaslišana kot priča (l. št. 106), namreč izhaja, da terjatve delavcev iz naslova prikrajšanja pri plači niso bile knjižene. Bila je informacija, da to obstaja v informacijskem sistemu, v glavni knjigi pa to ni bilo knjiženo.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožnik najmanj do leta 2015 ni štel, da mu toženka kaj dolguje, da terjatve iz naslova plač ni evidentiral v poslovnih knjigah oz. letnih poročilih toženke. Po tožnikovih pojasnilih se je v kadrovski službi vodila le posebna evidenca s poimenskim seznamom o obveznosti oziroma terjatev delavcev do toženke, o tem pa A. A. ni bil seznanjen. Tožnik je svoje prikrajšanje pri plači izpostavil na sestankih sindikata, vendar A. A. o tem, da bo svoje prikrajšanje pri plači zahteval, ni obvestil. Posledično je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik s konkludentnimi ravnanji odpovedal neizplačanim zneskom plač po obeh individualnih pogodbah o zaposlitvi, ki je skladna tudi s sodno prakso, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje tudi pravilno opozarja, da je tožnik potrjeval tudi letna poročila toženke, v katerih ni bilo ničesar o njegovih terjatvah do toženke, in je tako tudi naknadno soglašal s tem, da njegova terjatev do toženke ne obstoji in je prenehala skladno s 319. členom OZ. Tako je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožnik s pritožbo sodišču še očita, da je neutemeljeno spregledalo manever tožnika z umikom predloga za zaslišanje A. A., saj iz zapisnika o glavni obravnavi dne 23. 5. 2024 izhaja, da je toženka vztrajala pri njegovem zaslišanju, ki pa ga sodišče ni dopustilo, tožnik pa je ves čas postopka navajal, da ta priča o zadevi ne ve povedati kaj bistvenega.

12.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Toženki je dolžan povrniti njene pritožbene stroške skladno z določbo 165. in 155. člena ZPP. Toženka je upravičena do povračila nagrade za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 16/4 v višini 1.125 točk po OT, materialnih stroškov v višini 2 % in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT skupaj znaša 839,97 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zveza:

Zakon o gospodarskih družbah (1993) - ZGD - člen 10, 515, 515/1 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 73 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 319

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.