Jedro

Za delavce, ki opravljajo delo fizičnega varovanja oseb in premoženja, in niso državljani RS, je z uveljavitvijo Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (Ur. l. RS, št. 32/94) nastopil razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 2. tč. 76. čl. ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena, s tem, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje dopolnita z ugotovitvijo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z vročitvijo pravnomočne odločbe.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.2.1995 in 18.4.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki. Posledično je sodišče zavrnilo tudi tožnikov nadaljnji zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto varnostnika in mu za čas od 12.6.1995 dalje do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je poslovna dejavnost tožene stranke varovanje ljudi in premoženja, taka dela pa po določbi 10. člena Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94) lahko opravljajo le osebe, ki so državljani Republike Slovenije.

Tožnik pa ni državljan Republike Slovenije, niti nima ustrezne strokovne izobrazbe.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Sodišče ugotavlja, da je pri tožniku nastal razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 2. točke 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), saj je tožniku z zakonom prepovedano opravljanje določenih del in nalog, zato ne gre za prenehanje delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, niti ni potrebno ugotavljati drugih razlogov.

Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je delovno razmerje sklenil v skladu s pogoji, ki so veljali ob sklenitvi delovnega razmerja, zato ne more trpeti posledic, ki jih uvaja pozneje sprejeti zakon. To bi pomenilo retroaktivno veljavnost zakona. O delavcih, ki so že v delovnem razmerju, prehodne določbe zakona ne povedo ničesar, kar pomeni, da zanje ni treba dopolnjevati pogojev za to delovno razmerje. Revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 386. člena ZPP preizkusilo le, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Od uveljavitve Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (Uradni list RS, št. 32/94), to je od 25.6.1994, osebe, zaposlene v gospodarski družbi, pri samostojnem podjetniku posamezniku oziroma pri samostojnem obrtniku, katerih dejavnost je fizično varovanje oseb in premoženja, ne smejo opravljati tega dela, če niso državljani Republike Slovenije. Po 10. členu navedenega zakona se zahteva, da te osebe poleg drugih pogojev, še morajo izpolnjevati posebne pogoje, med drugim morajo biti državljani Republike Slovenije. Zakon ne dovoljuje izjem, zato tudi ni v prehodnih določbah uredil posebnega statusa oziroma prehodnega obdobja za že zaposlene osebe, ki niso državljani Republike Slovenije. Za tožnika ni sporno, da ni državljan Republike Slovenije. Pri njem je zato nastopil razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 2. točke 1. odstavka 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi. Vendar pa po citirani zakonski določbi delavcu delovno razmerje preneha z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba. V obravnavanem primeru je to z vročitvijo drugostopne sodbe. Ker gre za uporabo materialnega prava je revizijsko sodišče ustrezno dopolnilo sodbi druge in prve stopnje.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).