Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cp 777/2013

ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.777.2013 Civilni oddelek

stroški upravljanja in obratovanja neupravičena obogatitev aktivna legitimacija status upravnika pogodbena podlaga zastaranje sklicevanje na listine kot del trditvene podlage
Višje sodišče v Ljubljani
3. december 2013

Povzetek

Sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ki je uveljavljala izterjavo obratovalnih stroškov na podlagi neupravičene obogatitve. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev in dokazov o višini zahtevka, prav tako pa je bila terjatev zastarana. Sodišče je potrdilo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da je tožeča stranka morala navesti konkretne zneske in razdelitev stroškov, kar ni storila.
  • Upravičenje za izterjavo obratovalnih stroškov na podlagi neupravičene obogatitve.Ali tožeča stranka lahko uveljavlja izterjavo obratovalnih stroškov na podlagi neupravičene obogatitve, če ni bila prenesena pogodba o izterjavi stroškov?
  • Zastaralni rok za terjatve upravnika.Ali je bil tožbeni zahtevek zastaran in kakšen je ustrezen zastaralni rok za obratovalne stroške?
  • Trditveno breme tožeče stranke.Ali je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede višine zahtevka?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Upravičenje za izterjavo obratovalnih stroškov temelji na določbah o neupravičeni obogatitvi in ne na pogodbeni podlagi. Tožnica je zatrjevala, da je te stroške dobaviteljem sama poravnala iz svojih sredstev, zaradi česar je bila prikrajšana, tožena stranka pa obogatena. Ni torej trdila, da so etažni lastniki s pogodbo nanjo prenesli upravičenje za izterjavo tovrstnih stroškov, kar bi bilo za obstoj aktivne legitimacije na pogodbeni podlagi sicer nujno potrebno glede na njen zakonski položaj, ki je zgolj v zastopanju etažnih lastnikov.

Sodišče zgolj preverja pravilnost (in ne ugotavlja) zneskov, ki jih tožeča stranka terja. Takšni končni zneski za posamezno storitev tudi iz priloženih listin (razdelilnikov) niso razvidni, zato sklicevanje na listine kot del trditvene podlage ne more biti utemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek ustavi za glavnico 79,20 EUR ter se v tem obsegu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27700/2012 z dne 5.4.2012 v 1. in 3. točki izreka razveljavi (I. točka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo tudi za preostali znesek ter tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 131,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da bi moralo sodišče zahtevek presojati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (190. in 197. člen Obligacijskega zakonika, OZ) in ne na pogodbeni podlagi. Tako tudi ne drži, da je zahtevek deloma zastaral, saj velja splošni petletni in ne enoletni zastaralni rok. Nadalje graja stališče sodišča, da tožeča stranka ni navedla vseh potrebnih dejstev. Na primeru enega računa je pojasnila, kako je prišla do vtoževanih zneskov. Iz predloženih listin (razdelilnikov stroškov ter računov dobaviteljev) je razvidno, kakšen je bil mesečni strošek za celoten objekt, kakšen je bil ključ delitve in kakšen znesek odpade na toženko. Izrecno je navedla tudi, da naj se te listine upoštevajo kot del njene trditvene podlage. Dejstvo, da so nekateri dobavitelji račune izstavljali za vse tri vhode, na izračun nima nobenega vpliva, saj je bilo ustrezno pojasnjeno, kako se je to delilo. Sodišče je očitno spregledalo, da gre za eno stavbo s tremi vhodi oziroma hišnimi številkami in ne tri stavbe. Zahteva sodišča, da bi morala tožeča stranka v vlogi ponavljati posamezne zneske, in to za cel objekt in za stanovanje toženke ter za vsak posamičen strošek za vsak mesec posebej je nerazumna in predstavlja le nepotrebno kopičenje navedb. Takšno stališče sodišča tudi sicer odstopa od sodne prakse.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja ter zaradi pomanjkljivih trditev tožeče stranke utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek in so pritožbeni očitki, da je pri tem napačno uporabilo materialno pravo, neutemeljeni.

6. Za svojo odločitev je navedlo zadostne in jasne razloge, tako da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, zato procesne kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih uveljavlja pritožba, niso podane.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu Č na podlagi Pogodbe št. 5/2010 z dne 30.6.2010 (A3, v nadaljevanju Pogodba o upravljanju). Od tožene stranke terja plačilo stroškov upravljanja in obratovanja (voda, odvoz odpadkov, elektrika, čiščenje, zračenje sistemov, tekoče vzdrževanje, zavarovanje, vzdrževanje toplotne postaje), ki odpadejo nanjo kot etažno lastnico, in sicer za obdobje od oktobra 2010 do avgusta 2011 ter decembra 2011. 8. Tožeča stranka v pritožbi sicer utemeljeno navaja, da njeno upravičenje za izterjavo obratovalnih stroškov temelji na določbah o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ in naslednji) in ne na pogodbeni podlagi (239. člen OZ), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. V svojih vlogah je zatrjevala, da je te stroške dobaviteljem sama poravnala iz svojih sredstev, zaradi česar je bila prikrajšana, tožena stranka pa obogatena. Ni torej trdila, da so etažni lastniki s pogodbo nanjo prenesli upravičenje za izterjavo tovrstnih stroškov, kar bi bilo za obstoj aktivne legitimacije na pogodbeni podlagi sicer nujno potrebno glede na njen zakonski položaj, ki je zgolj v zastopanju etažnih lastnikov. Uporaba napačne pravne podlage s strani sodišča prve stopnje pa na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ni vplivala.

9. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je terjatev po prvih dveh računih (za oktober in november 2010 z zapadlostjo v naslednjem mesecu po izdaji računa) zastarala že pred vložitvijo predloga za izvršbo (v letu 2012). Tudi za obratovalne stroške, ki jih izterjuje upravnik, velja enoletni zastaralni rok, ki začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (6. točka 1. odstavka in 2. odstavek 355. člena OZ) in ne splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), za katerega se zavzema pritožba. Bistvena je namreč narava same terjatve, zato ni odločilno, da jo uveljavlja upravnik (in ne dobavitelj).

10. Za preostalo obdobje je bil tožbeni zahtevek upravičeno zavrnjen zato, ker tožeča stranka glede višine zahtevka ni podala pravočasnih ter ustreznih trditev in drugačnemu zatrjevanju pritožbe ni mogoče slediti.

11. Tožeči stranki je bilo že v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno pojasnjeno, da bi morala vsa relevantna dejstva ter dokaze navesti v tožbi oziroma v prvi vlogi, ki jo je podala po razveljavitvi sklepa o izvršbi (451. člen ZPP). Njena prva vloga z dne 14.5.2012 pa vseh pravno odločilnih dejstev ne vsebuje. V njej je tožeča stranka navedla le zneske iz vtoževanih računov, ne da bi pri tem pojasnila, katere storitve so v računih zajete, kakšen znesek terja za posamezno storitev in kako je glede na veljaven ključ delitve prišla do takega izračuna. Takšno dolžnost je tožeča stranka nedvomno imela, saj je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrazila dvom v pravilnost izračuna. Že navedeno je torej zadosten razlog za to, da s tožbenim zahtevkom ne more uspeti.

12. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da tožeča stranka tudi v nadaljnji vlogi z dne 24.8.2012 ni ponudila trditev o dejstvih, ki bi sodišču omogočala preizkus pravilnosti izračuna oziroma utemeljenosti tožbenega zahtevka. Njeno opisovanje, kje v posameznem priloženem računu oziroma razdelilniku (v kateri vrstici) se nahajajo relevantni podatki (o skupnem strošku za celoten objekt ter o zneskih, ki odpadejo na toženo stranko), namreč ne zadošča, da bi sodišče lahko presodilo, ali je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožeča stranka bi morala za vsak mesečni račun in za vsako postavko v računu (odvoz smeti, elektrika …) navesti, kakšen je bil strošek celotnega objekta, kakšen je ključ delitve in kakšen znesek odpade na toženko, torej po zneskih in ne zgolj opisno. Takšen pristop je potreben zato, da je jasno, kaj so navedbe stranke, ki jih sme sodišče upoštevati pri odločanju in torej ne gre za nerazumno in neekonomično zahtevo sodišča, kot to meni pritožba.

13. Pritožbeni očitek, da takšna zahteva sodišča odstopa od sodne prakse, je preveč pavšalen, da bi pritožbeno sodišče nanj lahko odgovorilo, saj pritožba ne navede konkretnih primerov, v katerih bi bilo zavzeto drugačno stališče. 14. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da bi na podlagi pojasnila tožeče stranke relevantne zneske sodišče sicer lahko samo poiskalo v prilogah ter z dolgotrajnim seštevanjem (glede na večje število računov, predvsem pa številne postavke v računih) ugotovilo, kakšen je končen znesek, ki ga terja tožeča stranka za posamezno storitev. Vendar to ni naloga sodišča, ampak same stranke. Sodišče zgolj preverja pravilnost (in ne ugotavlja) zneskov, ki jih tožeča stranka terja. Takšni končni zneski za posamezno storitev tudi iz priloženih listin (razdelilnikov) niso razvidni, zato sklicevanje na listine kot del trditvene podlage ne more biti utemeljeno.

15. Ker tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, je sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

16. Pritožbeno sodišče zato ne bo posebej odgovarjalo na pritožbene navedbe, da gre zgolj za en objekt (s tremi vhodi) in ne za tri objekte, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, saj tudi ob upoštevanju tega dejstva odločitev ne bi bila drugačna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, torej niso podani. Pritožbeno sodišče prav tako ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia